My red map


visited 47 states (20.8%)
Try Neptyne, the programmable spreadsheet

petek, 30. december 2016

16. dan: Muxia – Santiago de Compostela

Zjutraj zelo dolgo spimo, danes je prvi dan, ko se nam nikamor ne mudi. Čeprav moški, ki je spal pod Slobodanko (pograd, ona je bila »zgoraj«), je tako grozno smrdel – predvsem po cigaretah, čisto je prekajen, dodatno pa je še zaudarjal po neki zatohlosti, najbrž je že dolgo na poti brez poštenega tuša. Sem se morala obrniti na drugo stran, da me ni njegov vonj toliko motil...

Se veselimo počasnega jutra in pod priprtimi očmi opazujem, kako se ostali zgodaj pakirajo in odpravljajo... Albergue moramo zapustiti do desetih, zato imamo še zlati čas, da se v miru spakiramo, kar nam gre zelo na roko. Vso noč je zunaj bliskalo in grmelo in je veter metal v okna in streho potoki dežja. Res imamo srečo, da ni bilo tako vreme, ko smo hodile.
Obala Atlantika pred Muxio

petek, 23. december 2016

15. dan: Finisterra – Muxia, 29 km, 8 ur

Zbudim se sredi noči, ful žejna in z glavobolom. Vse imam pri roki, si pomagam za silo.
Ko se končno prebudim v jutro, poslušam, kako zunaj divja nevihta. Se kar ne mudi iz postelje. Ampak dokler zlezem ven in se spakiram, se že nebo razčisti in je zunaj suho. Punce že zdavnaj me čakata v kavarni poleg. Glavobol. Za zajtrk imam danes kavo in dva aspirina. E ja, no vino – no camino :)

Dokončno se odločimo, da gremo peš v Muxio. (Bila je opcija, da če bo res grdo vreme, gremo tja z avtobusom).
Finisterra - center


četrtek, 22. december 2016

Camino a Finisterre. 14. dan: Olveiroa – Finisterra, 41,90 km

Tako zelo lepo sem spala, pa čeprav je bilo hladno. Čisto sem se že navadila spati s tujci v sobi. Zjutraj zunaj je zopet mrzlo, vendar jasno. Punce sta se odpravile na kavo v bar v bližini prenočišča, jaz pa že štartam, da pridobim malo na razdalji. Spet je tema, a nas je več takih, ki smo že na poti. Žal mi je samo zaradi tega, ker se skoraj ni videl, niti nisem mogla kaj prida slikati kanjon reke Xallas pod nami. Spektakularno!

nedelja, 18. december 2016

Camino a Finisterre. 13. dan: Negreira – Olveiroa, 34,5 km, 9 ur

Albergue zapustimo ob 8h, prvi dve uri gremo hitro. Prvi postanek v baru v naselju A Pena. Z Viko, ki je spala v drugem prenočišču, naj bi istočasno štartali, a nje še ni, nato pa sporoči, da je ona že precej pred nami... Danes ima spet »turbo-pogon«.

 Jutro je hladno, kakih 9°C, v dolini so meglice, poskušam slikati, kakor rata s tem žepnim fotoaparatom. Pogrešam DSLR.

petek, 16. december 2016

Camino a Finisterre. 12. dan: Santiago de Compostela – Negreira, 25,2 km, 7 ur

Štartamo, kakor je že običajno, še v temi, ob 8h. Edini odprt lokalček je tisti ob stopnicah pri katedrali, tisti, pri katerem smo včeraj obstali, ko smo prišli do trga in prvič zagledali katedralo.


Camino de Santiago. 11. dan: Teo – Santiago de Compostela, 15,5 km, 3 ure 45 min

Štart ob 6.30. Hodimo še v temi, ful hitro. Skoraj laufamo uro pa pol. Dokler pridemo do prvega odprtega bara, se mi zdi, da sem skoraj mrtva od utrujenosti... 

četrtek, 15. december 2016

10. dan: Valga (O Pino) – Teo, 22,74 km, 7,5 ur

Zjutraj vsi zelo dolgo (za navade na Camino) spimo – do 7.50, dokler Viktorija ne začne šušljati z rucakom in tako zbudi vse nas, zaspance. Kava pri kamjonistih in na pot. Danes štartamo pozno, šele ob 9h. Vreme je lepo, pred nami pa je samo 19 km. Razpoložene smo za uživancijo.

Prvi del poti do Pontescuresa (6,5 km) je minil zelo hitro in lahko, cel čas smo klepetale s Slobodanko, še največ o otroštvu. 
cerkev San Miguel


ponedeljek, 12. december 2016

9. dan: A Portella – Valga (O Pino), 22,7 km, 7,5 ur

Zvečer Jorge nam je povedal, da zjutraj nas čaka skromen zajtrk (kava/čaj, kruh, maslo, marmelada, cornflaks, jogurti, sok), če kdo želi kaj prispevati – naj vrže kaj v škatlico za donacije. Enako velja, če vzameš pivo iz hladilnika – vrži kaj v škatlico. Tako zjutraj je eno redkih juter, ko imamo kavo za zajtrk. Tudi spali smo dobro, pa čeprav 16 oseb v eni spalnici. Zunaj dežuje. Joj...

Spet štartamo v temi, komaj vidimo puščice. In je tudi nevarno – smo črne v temi ob robu lokalne ceste. Še dobro, da na dežnih plaščih imamo odsevni našitki. Pogrešam lučko, ki sem jo pustila doma. 

nedelja, 11. december 2016

8. dan: Arcade – A Portella, 25,25 km, 8,5 ur

Zbudila sem se ob 6h, popolnoma naspana, skoraj kot bi spala doma. Zame je zelo neobičajno, da bi se zgodaj zbujala. Prva zares dobra noč po enem tednu. Zjutraj sicer takoj boli moja čisto otečena ahilova tetiva, kot bi imela kamne pod kožo vse okoli gležnja. A to bom zdravila doma. Počitek je zdravilo za vse...

petek, 9. december 2016

7. dan: O Porrino – Arcade, 24 km, 8 ur

Najslabši albergue, vendar sem spala najboljše do sedaj. Že zvečer sem taktično zamenjala sobo, namesto tiste, ki ima okna na hrupno avtocesto, sem prestavila prtljago v tisto, ki gleda na reko. Tako je bila vso noč tišina, postelje so tudi v redu.
Zjutraj se zbudimo kot običajno, zunaj tema počasi odstopa, v albergue v kuhinji in dnevni sobi pa ni luči. Si pripravljam zajtrk v temi, v temi se tudi pakiramo. Poleg nas so tri starejše kanadčanke, tudi jamrajo, da kako lahko sploh ni elektrike, samo v kopalnicah. Pride gospa, ki čisti albergue, na naše pripombe pove, da se albergue po pravilih zapusti do 08.00 ure, da zdaj pa je že skoraj devet in da je elektrika tukaj nastavljena na avtomatski izklop ob 08.00 uri. Kako to, da smo vsi (!) tako dolgo spali? Običajno ob 08h smo že na poti. Enostavno – včeraj smo prečkali mejo med Portugalsko in Španijo, v Španiji se dan začne 1 uro prej, naša notranja ura pa še deluje po portugalskem času. Prav nihče si ne nastavlja budilke. Danes zapustimo albergue ob 9h.

Zjutraj v kavarni poleg albergue se poslovimo od Elke, ona gre danes na vlak, mora ujeti letalo. Mislila je že v Tui zapustiti našo »ekipo«, vendar se je tako dobro ujela, da je vztrajala z vsemi nami dokler lahko.

četrtek, 8. december 2016

6. dan: Pacos – O Porrino, 30,5 km, 9,5 ur

Zelo mrzlo in megleno jutro. V albergue Quinta Estrada Romana nam zjutraj postrežejo kraljevski zajtrk (redko jutro, ko imamo kavo takoj, ko se zbudimo). Ob 8h smo že na poti, dan se začne. 

torek, 6. december 2016

5. dan: Ponte de Lima – Pacos, 29 km, 9ur

Zjutraj smo zrihtane že ob 7.30, itak nismo spale. Takoj gremo na kavo in brioš v bar zraven, ker za zajtrk ni bilo nič primernega v marketu. Štart in skoraj brez besed hodimo dobro uro po podeželju mimo nasadov, polj in gozdičkov.

ponedeljek, 5. december 2016

4. dan: Portela de Tamel – Ponte de Lima, 26 km, 7,5 ur

Zjutraj je še vedno zelo deževno in čeprav ob 8h, ko stopimo na pot, dežja ni, vlaga je v zraku in oblaki so prav polni dežja. Zato pončo pustim prav pri roki, čez rucak nategnem zaščitno prevleko od dežja. 

sobota, 3. december 2016

3.dan: Rates – Portela de Tamel, 27,64 km, 8 ur

Spet nisem nič spala – promet za oknom, čeprav je samo vaška tlakovana cesta, postelje škripajo ob vsakem gibu. V sobi nas je bilo 5 punc, poslušala sem kako vsaka diha v svojem tempu. In celo, kadar je bila popolna tišina, nisem mogla spati. Čutila sem utrujena stopala in meča, kakor, da bi dala dol pancerje, čutila sem ramena in hrbet, kot, da še vedno imam gor rucak. Ob 7h komaj sem se dvignila iz postelje.


»It's never a good morning for me, but today it's even worst« - sem rekla avstralcu. Kenth je tudi slabo spal... Jaz pa res nisem jutranji tip... Ne morem še nobenega videti, ne da se mi pogovarjati, skoraj fizično me moti, kadar pred mano je kdo že tako aktiven, teče in skače in je poln energije navsezgodaj.


petek, 2. december 2016

2.dan: Labruge – Rates, 25,5 km, 8 ur

Zvečer spet težko zaspim, čepki ne pomagajo, slišim promet zunaj, zjutraj so petelini in celo letala. Letališče Porto je zelo blizu... Mogoče rabim Camino, da se naučim spat brez Dormea, dobrih povštrov in zvočno izoliranih oken? Mogoče pa sem samo utrujena in malček vznemirjena... Zjutraj se zbudim ob 5h, presenetljivo, naspana. In komaj čakam, da je ura 7, da vstanem in da se začne dan.
Pričaka nas neverjetno roza jutro.

četrtek, 1. december 2016

Camido de Santiago, 1. dan: Porto – Labruge, 30 km

Začetni post je bil tukaj.
Prva naša noč v hostlu. Punce so dobro spale, meni pa je bilo grozno. Vse me moti – hrup zunaj, folk, ki žura do 6h zjutraj, promet pod okni, tip, ki je prišel v sobo ob 2h ponoči, drugi tip, ki je sicer že spal, ko smo me prišle, a je čisto mičkeno smrčal, motil me je vsak, ki se je v postelji obrnil. Zelo sem slabo spala. Skoraj nič. Mogoče se sekiram pred začetkom poti?
Pogled na trg iz sobe v hostlu


torek, 29. november 2016

Camino de Santiago: Portugalska pot. 410 km. Začetek: Bologna - Porto.

Zgodaj zjutraj 8. oktobra nas je Freddy odpeljal na železniško postajo v Trst, kjer se je začelo naše tako neobičajno popotovanje – vlak do Bologne, nato letalo do Porto na Portugalskem, od tam peš po romarski poti v Santiago de Compostela in še naprej do Finisterre in Muxie, nato povratek preko Madrida v Benetke in, končno, po 17 dnevih, domov.

nedelja, 20. november 2016

Gardsko jezero: Riva del Garda in Malcesine

Na sam sever Gardskega jezera v mesto Riva del Garda smo prišli zaradi maratona. Ampak ker smo že tukaj, bilo bi škoda, da si ne bi še malo ogledali okolice. Tako na dan odhoda sonček nas kar zvabi, da se še malo potepamo. Že v centru mesta opazimo table za manjše (v primerjavi z Gardskim) jezero in dolino Ledro. Najprej gremo tja.

Gardsko jezero: Limone in tek v Riva del Garda

V začetku leta sem začela teči. Po novem laufam. Najbrž prvič po zaključku srednje šole... Razlog je bil Istrski maraton, kjer sem pretekla svojo prvo 12-kilometrsko progo. Čeprav potem so me gležnji boleli skoraj še 1 mesec, nisem pustila teka, ker zelo počasi napredujem in predvsem zato, ker smo tako luštna ekipca in ker imamo super odlično "tovarišico" Metko, ki nas vodi in spodbuja. Nekje poleti smo se odločili, da se udeležimo Garda Trentino Half maratona ob Gardskem jezeru. Zame sicer je to pomenilo tek na 10 km, ker za 21 km še nisem zrela. Mogoče en dan bo tudi to.
Dan pred tekmovanjem, sredi novembra, se odpravimo v Italijo, na sam vrh (sever) Garskega jezera, v mestece Riva del Garda. Na vseh naših potovanjih imamo eno sliko iz prvega Avtogrila v Italiji. Tudi tokrat:

torek, 4. oktober 2016

Camino de Santiago: 350 km peš. Uvodni post


 Ti še ne veš, ampak jaz bom šla Camino!
En dan aprila ali maja postrežem Freddyju s tako izjavo. Potem, ko me že mesec ali dva opazuje, kako berem bloge in študiram zemljevide – vse, kar najdem na spletu, o Caminu de Santiago.
Camino de Santiago, ali Jakobova pot – tisočletja stara romarska pot (oz. bolje rečeno – mreža poti), ki celotno Evropo povezuje s svetiščem Svetega Jakoba v Santiago de Compostela v Španiji. Pot je vključena med UNESCOvo svetovno dediščino in zadnja leta zaradi knjig, TV in interneta je veliko bolj znana in obiskana.

nedelja, 18. september 2016

Zadar in par dni jadranja

Že tretje leto zapored v začetku septembra za zaključek sezone se odpravimo par dni jadrati nekje po Dalmaciji. Ekipa je ista, vse že vemo, le z jadrnico nas predzadnji dan presenetijo - običajno se lahko vkrcamo že popoldan, tokrat pa jadrnico lahko dobimo šele ob 9h zvečer, tako imamo cel dan časa za pot do marine Zadra, kjer bo jadrnica, in ogled lepot Jadrana na poti.

sobota, 17. september 2016

Peš po zaledju: Hrastovlje - Kuk - Kubed - Hrastovlje

Sredi septembra je bilo še zelo vroče, a nas ni ustavilo, da bi se odpravili prehoditi 16-kilometrski krog po Istrskem zaledju: Hrastovlje - vzpon na Veliki Gradež - po grebenu preko Kuka do Lačne - sestop v Kubed - povratek v Hrastovlje. Pot sem že prehodila lansko zimo, a po kosih, nikoli v celoti.
Z Viktorijo se parkirava pri TICu v Hrastovljah in po cesti nadaljujeva peš proti Dolu pri Hrastovljah.
Cerkev Svete Trojice v Hrastovljah je prelepa, če še kdo ni bil pogledat freske noter v cerkvi - vsekakor je nekaj posebnega.

četrtek, 15. september 2016

Monte Brentoni

V začetku septembra je obalno planinsko društvo organiziralo izlet v Karnijske Alpe, v Italijo, na 2548 metrov visok Monte Brentoni. Na vrh vodi "zelo zahtevna planinska pot", zato smo rabili tako čelade kot samovarovalni komplet.

sobota, 3. september 2016

Triglav 2016

Lani smo šli prvič na Triglav. Letos junija se je zopet porodila ideja, da moramo spet na Triglav. Zainteresiranih je bilo še več kot lani, a ko smo uskladili vreme in prosti termin, se je izkazalo, da nekateri imajo željo, a nimajo kondicije, drugi so pripravljeni, a nimajo prostega časa ipd... Skratka bile sva samo dve lanske pohodnice, zadnji hip se je nama pridružila še Viktorija, ki pa visokogorja sploh ni vajena. Ni ji bilo lahko, a je prišla do Kredarice in nazaj.

sreda, 31. avgust 2016

Vršič: Slemenova Špica

Julija sva šla na kratek dopust v slovenske hribe. Začela sva na Bledu: 1. dan: Vintgar & Soteska
Nato sva šla do črnega jezera čez Komarčo in obiskala Martuljska slapova. Naslednji dan nas pot vodi do Kranjske Gore in na Vršič. Zunaj je sončno, 26 stopinj. Zakaj na Obali niso take temperature?

nedelja, 28. avgust 2016

Od Bleda do Bovca. Na poti z avtodomom.Dan 1: Bled

V sredini julija je bilo nekaj zares vročih dni, ko smo bili že čisto utrujeni od vročine. Zamisel, da bi dopust konec julija preživeli v hribih na hladnem, namesto se kuhali na plaži, najprej se je zdela čudna (kako, dopust pa ni na morju?), nato vedno bolj privlačna...
Z veseljem bova obiskala hribe in jezera ter preživela nekaj noči v slovenskih kampih. Greva, namreč z avtodomom.

nedelja, 14. avgust 2016

Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 11-12: Slapovi Krke in povratek v Slovenijo

Začetek in bližnjice do vseh predhodnih postov: 1.dan
Danes greva na izlet po nacionalnem parki Krke. Tako v tem postu bo zelo malo teksta in veliko slik. Slapovi so raj za fotografe.

torek, 9. avgust 2016

Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 8: Budva - Praprotno

Nadaljujem dnevnik majskega potovanje z avtodomom. V enem tednu sva prevozila celotno obalo bivše Jugoslavije, skočila do Albanije in 8.dan se že vračava nazaj na Hrvaško.
Začetek potovanja je tukaj: Od Slovenije do Primoštena

ponedeljek, 8. avgust 2016

Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 6 in 7: Ulcinj - Albanija

Nadaljujem z dnevnikom našega potovanja. Začetek in povezava do vseh postov na Začetek. 1. dan
Zjutraj šestega dne se zbudimo v kampu Miami beach na Veliki plaži pri Ulcinju. Zjutraj je zelo oblačno, še vedno pošteno piha. Ker dan ni primeren za uživanje na plaži (temni nizki oblaki, 15°C), se odločiva, da greva raje na izlet v Albanijo, meja je vsega 25 km proč. Freddy sicer ni navdušen, Albanija ga ne zanima, a že če smo tukaj, tako blizu, škoda ne it pogledat na lastne oči.

četrtek, 21. julij 2016

Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 5: Budva - Stari Bar - Ulcinj

Peti dan potovanja sva že na Črnogorski obali, sedaj smo že v Budvi. Je skoraj neverjetno, da samo v petih dneh sva prevozila obalo celotne bivše Jugoslavije in že tako veliko videla. Vsak dan je intenziven in zelo zanimiv. In še vedno imava čas za relaks in lenarjenje.
Začetek poti: 1. dan
Sveti Štefan

sreda, 20. julij 2016

Gremo v hribe: Prisank, 2547 m

Po dolgi pavzi se odpravim ponovno v hribe, tokrat na Prisank (ali Prisojnik). Visok je resnih 2547 m, nekoč je bil Prisank mejnik med kraljevo Jugoslavijo in Italijo.

nedelja, 3. julij 2016

Golte: dan planinskih doživetij

Nisem nikoli bila na Golteh na smučanju, niti v poletnem času peš. 18.junija se je na Golteh odvijala prireditev ob dnevu planinskih doživetij. Vreme je bilo lepo, dan je bil čisto pravi za obisk hribov.

sobota, 2. julij 2016

Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 3: Dubrovnik

Začetek potovanja dolgega 2000 km in 12 dni: Izola - Primošten
Potovalni dnevnik nadaljujem s tretjim dnem, ki sva ga v celoti namenila Dubrovniku.
Že večer prej sva se ustavila v kampu Solitudo v Dubrovniku.

četrtek, 2. junij 2016

Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 1: Primošten

Maja meseca sva se z avtodomom odpravila na pot. Cilj je bila Črna Gora in skok v Albanijo. Seveda, na poti je še celotna hrvaška obala, ki je prelepa in polna zanimivih krajev. Na poti sva bila 12 dni, prevozila sva malenkost več kot 2000 km. Sledilo bo več postov v obliki nekakšnega potovalnega dnevnika, z vtisi o obiskanih krajih in kampih, ne bodo manjkali niti številke, kilometri, ure in stroške:
Primošten

četrtek, 12. maj 2016

Kobilja glava

Letošnjo pomlad zaradi drugih aktivnosti malo zanemarjam hribe. In jih že pogrešam. Za nedeljo je bilo napovedano dokaj stabilno vreme, Obalno planinsko društvo je razpisalo izlet na Kobiljo glavo, 1475 metrov visok hrib nad Tolminom. Še Viktorija gre z mano. Odlično, ponovno dan v naravi.


četrtek, 28. april 2016

Peš od Ospa do Črnega Kala in nazaj

Preden je 27. aprila snežilo, bila je že prava pomlad s celo skoraj poletnimi temperaturami. Tri ženske in pes smo se en dan odpravili na potep od Ospa do Črnega Kala in nazaj. Nastala je prijetna in lahka krožna tura.

petek, 15. april 2016

Perche San Remo é San Remo

Vsaj na Primorskem vsi poznajo San Remo in znamenito gledališče Ariston, kjer se vsako zimo odvija festival italijanske pesmi. Ko nekdo reče San Remo, takoj pomisliš na glasbo, rože, sonce in morje... San Remo je na poti z Azurne obale proti Sloveniji, je le nekaj kilometrov proč od francosko-italijanske meje.
Ko se vračamo s potovanja po Azurni obali imamo dovolj časa za postanek v San Remo.

četrtek, 14. april 2016

Večer v Antibesu

Po obisku Cannesa imamo še prost večer, prezgodaj nam je še, da bi se že vrnili v hotel v Nico. Na poti zavijemo v Antibes, ki leži ravno med Cannesom in Nico. Mesta ne poznamo, nič o njemu ne vemo, le to, da je nekdo v Monaco nam povedal, da so največje in najdražje barke na Azurni obali se lahko vidijo ravno v Antibesu. No, pa gremo jih pogledat.

Cannes

Ko se potuje na Azurno obalo, so 3 kraji, ki so nekako obvezni za ogled - Monaco, Nice, Cannes. Od vseh mest, ki smo si jih načrtovali obiskati, Cannes se mi je že vnaprej zdel najbolj dolgočasen. Nisem našla tam nobene posebne znamenitosti ali točke za ogled. Vedeli smo za grdo festivalno palačo in promenado Croisette, to pa je tudi vse.

sobota, 9. april 2016

Saint Tropez - a je vreden obiska?

Kadar smo se odločali za potovanje na Azruno obalo, Saint Tropez je takoj prišel na listo želja za oglede. Čeprav smo vedeli, da bomo bivali v Nici ali okolici, dobrih 100 km oddaljen Saint Tropez ni bil pod vprašajem. To je legenda, tja moramo, kljub kar nekaj komentarjem na blogih, da ta Saint Tropez nič kaj takega, ni nič posebnega in tam nimaš kaj početi. Smo se odločili, da si ga ogledamo na lastne oči in presodimo.

torek, 5. april 2016

Sprehod po Saint Paul de Vence-u

O St. Paul de Vence-u nisem nikoli slišala niti brala še vse do nekaj tednov pred našim potovanjem na Azurno obalo. Želja je bila, da si ogledamo "majhne slikovite vasice" v zaledju, mogoče celo tam prenočimo. Iz raznih blogov in forumov izluščimo seznam nekaj "vasic" v relativni bližini k Nici in Azurni obali. Poleg Eze je St. Paul de Vence kar naenkrat postal zelo velika želja, ostala mesteca smo kar stornirali ali pustili kot možno opcijo. Nočitev tukaj bi bila preveč, v par urah smo vse ogledali, kaj bi počeli zvečer in kje bi jedli, to bi bilo še vprašljivo.

petek, 1. april 2016

En dan v Monaco.

Spomladanski obisk Azurne obale ne bil popoln brez izleta v Monaco, žepno državico skoraj na meji med Francijo in Italijo. Iz Nice do tu je kakih 30 minut vožnje.

sreda, 23. marec 2016

Izlet na Azurno obalo: Eze

Azurna obala ni samo Monaco - Nice - Cannes. Azurna obala je tudi nekaj manjših vasic, nekoliko proč od obale, nekoliko višje na hribih, nekoliko manj mondenih in veliko bolj srednjeveških in zato meni neprimerljivo veliko bolj slikovitih in očarljivih. Ena od teh je Eze, najbrž med najbolj znanimi in obiskanimi. Eze je bil "number 1" na lestvici želja na Azurni obali, poleg Monaco.

torek, 15. marec 2016

Azurna obala: kratek izlet in površen ogled

Že nekaj let imam željo, da bi obiskali Azurno obalo. En čas je bila želja zelo živa in sva že celo delala načrte, potem vse skupaj se je malo ustavilo. Ko smo v začetku leta razmišljali, kam bi pa šli na naslednji izlet, vsi smo se strinjali, da bi tokrat šli z avtom in ne z letalom (situacija v svetu je kar je). Azurna obala se je izkazala kot odlična izbira - ne preveč daleč, nam relativno neznana, povprečno prijetno vreme, pa še Monaco je kot zanimiv bonus.