Gardsko jezero: Limone in tek v Riva del Garda

V začetku leta sem začela teči. Po novem laufam. Najbrž prvič po zaključku srednje šole... Razlog je bil Istrski maraton, kjer sem pretekla svojo prvo 12-kilometrsko progo. Čeprav potem so me gležnji boleli skoraj še 1 mesec, nisem pustila teka, ker zelo počasi napredujem in predvsem zato, ker smo tako luštna ekipca in ker imamo super odlično "tovarišico" Metko, ki nas vodi in spodbuja. Nekje poleti smo se odločili, da se udeležimo Garda Trentino Half maratona ob Gardskem jezeru. Zame sicer je to pomenilo tek na 10 km, ker za 21 km še nisem zrela. Mogoče en dan bo tudi to.
Dan pred tekmovanjem, sredi novembra, se odpravimo v Italijo, na sam vrh (sever) Garskega jezera, v mestece Riva del Garda. Na vseh naših potovanjih imamo eno sliko iz prvega Avtogrila v Italiji. Tudi tokrat:

Po štirih urah vožnje zavijemo z avtoceste in po par ovinkih zagledamo Gardsko jezero. Prvi pogled je WOW. Drugi - saj to je veliko kot morje... Ker smo precej zgodnji, najprej se zapeljemo do mesteca Limone, 11 km bolj na jug od Riva del Garda, kjer imamo rezerviran hotel. 

Limone je zelo popularno in poleti zelo oblegano s turisti mestece na severozahodnem delu Gardskega jezera. Slikovito mestece se je nekako uspelo stisniti med jezero in visoke skalnate hribe takoj ob vodi. 

Sobotno jutro sredi novembra, kljub sončnemu in prelepemu vremenu, se ne more pohvaliti z obilico obiskovalcev v mestu. Razen nas srečamo še nekaj posameznih turistov, par domačinov, ki nekaj prenavljajo, in samo 2 odprte gostilne. Ena od teh je Gelaterija (prodajajo sladoled), ki novembra ni ne vem kako aktualen... Trgovine so zaprte, restavracije in bari tudi... Sprehajamo se skozi prazno mesto... Mogoče je boljše tako, smo ga uspeli videti brez množic ljudi.

Mestece je najbrž krasno izhodišče za raziskovati okolico jezera. V pristanišču je kup čolnov, v sezoni je še več, obstaja tudi redna linija, ki povezuje mesta ob obali jezera. Od tu lahko greš hoditi v hribe, kolesariš, lahko se samo sprehajaš ob obali, uživaš ob kavi in sladoledu, celo so plaže, res da zelo majhne... Vse to je v sezoni.

Promenada v Limone-ju

Hecno je, da se mesto kliče Limone. Včasih se niso dosti obremenjevali z nazivi mest. Tukaj so se pač odločili gojiti limone in drugi agrumi v času, ko je bila Italija še razdeljena na posamezne državice. Tukaj ob Gardskem jezeru so agrumi še najbolj uspevali, v Limoneju je bilo največ limon, pa so mesto tako poimenovali. 150 let nazaj se je Italija združila, postalo je veliko ceneje in bolj enostavno dobavljati limone po celi Italiji iz Sicilije, kjer jih pridelajo res ogromno. Tako v Limoneju so počasi opustili skrb za sadovnjake limon, bolj so namenili pozornost oljkam, ki tudi zelo dobro tu uspevajo. Univerzalno podnebje.

No, na neki spletni strani sem prebrala, da v resnici sumijo, da je naziv mesta Limone veliko bolj star, kot tukajšnje limone, menda nekoč je beseda pomenila "meja" in tukaj res poteka meja med pokrajino Lombardijo in Trentino Alto Adige.

 V slikovitem mestecu in na cesti ob jezeru so celo snemali delček filma o Jamesu Bondu "Quantum of Solace" iz l. 2008. Moram se spomniti pogledati ob priliki.

Hribi na nasprotni strani jezera so že pokriti z belo odejico snega. Samo še vrhove, ampak zima se že bliža. Tudi ob jezeru, čeprav je bilo sončno, toplo pa ni bilo. Najbrž okrog 10-12 stopinj in v senci je precej manj.

 Mesto je v cevtju. Ne glede na letni čas. Kaj je šele tukaj spomladi ali poleti?

 

Ozke uličice se vzpenjajo v hrib. 

Želeli smo obiskati star nasad limon - Limonaia del Castel, je na hribu, tik nad mestom. Ampak, na žalost, novembra je vse zaprto, čeprav na spletu in na info tabli piše, da delajo vsak dan. Ne drži. Menda je lep park s starimi drevesi limon, terasami, skalnatimi stenami ipd... Že uličice do vhoda so zelo prijetne...

 Mesto vseeno ne pozabi, zakaj se tako imenuje:

Porto Vecchio - staro pristanišče - srce mesta, obkroženo z lepimi, z rožami zaraščenimi hišami. Tako čisto italijansko vzdušje... Te kar prime volja za capuccino ali en Aperol Spritz :)

Plažice. Dolge so vsaka le nekaj metrov. Ne predstavljam si, da bi se kdo tukaj poleti sončil ali kopal, razen mogoče domačih otrok. Na drugi strani jezera so plaže veliko večje. Voda v jezeru pa povsod je zelo zelo čista in prozorna. Temperatura pa menda v tem letnem času ne dosega niti 10 stopinj...

 S terase pri cerkvi San Benedetto se odpre prelep razgled na mesto in jezero.

Limone je čista razglednica. Jezero in hribe, vmes hišice in uličice, prelep kraj za par ur ogleda...

Iz Limoneja se odpravimo v Riva del Garda. Tukaj je jutri tek, tukaj danes moramo najti prireditveni prostor, da vzamemo številke in nasploh ujamemo feeling tekaškega tekmovanja. Vsi tečemo ne za rezultatom, ampak za vzdušjem" in doživetjem, tudi sodelujemo v delu tekme, ki ni tekmovalen. Na takih prireditvah je eno tako lepo vzdušje, da ti je res lepo sodelovati in biti del te zgodbe.
V Riva del Garda hotel imamo tik ob Marini, prehodimo celotno 1,5 km dolgo ulico do starega centra mesta in nikjer - ampak prav nikjer - ne opazimo nobene oznake, da se jutri odvija maraton, da bo 5,5 tisoč tekačev teklo točno po tej ulici, nikjer ni "runnig fever". Skoraj se sprašujemo, ali smo v pravem kraju. Se poglobimo v navodila in ugotovimo, da dogajanje je v Palafiere, športna dvorana, izven centra, kar precej. Se odpravimo tja peš, saj ne vemo, kako je daleč. Če bi vedeli, bi se vrnili v hotel po kombi :)
Če kdo ne ve - na vsako podobno tekmovanje se moraš prijaviti, najbolje vnaprej, takrat je prijavnina bolj ugodna. Ja, plačaš zato, da lahko tukaj "uradno" tečeš, da imaš štartno številko, čip, ki registrira tvoj čas in si vpisan v seznam tekmovalcev in svoj rezultat, če rabiš, lahko prijaviš dalje. Recimo za udeležbo na maratonu v New Yorku rabiš nek določen rezultat, sicer te sploh ne vzamejo, ker je tako veliko zanimanje. Tistih, ki časa ne dosežejo, pa želijo, za New York žrebajo. Loterija. Za vplačano prijavnino tudi dobiš nek "paket dobrodošlice" od organizatorjev. Tako najprej v dvorani gremo po štartne številke in "paket". Takoj pademo v športno in praznično vzdušje. Glasba, degustacije, prodaja izdelkov, ki so ravno tekačem namenjeni... Krasno...

Najdemo se in obkrožimo svoja imena na steni - napisana so imena menda prav vseh 5,5 tisoč udeležencev. Ne vem, če je res, a mi smo se našli :)

 Stena z imeni:

 Ko se stemni (stemni se že ob petih popoldan), se odpravimo še malo v mesto. Predvsem pogledati, kje je cilj (štart 21 km je pri dvorani, za 10 km pa vozi shuttle, štart je iz sosednjega mesteca Arco). Hrib nad jezerom je prav velikanski, v temi toliko bolj. Nikakor ga nisem mogla dobro slikati, nisem imela kam postaviti fotoaparat, hrib pa je komaj stal v sliki...

Riva del Garda je malo večje mestece, primerjala bi ga z našim Koprom. Stari center, dolga promenada ob obali, bolj moderen del mesta je tukaj poln hotelov. Poleti tukaj živijo pretežno od turizma. Naš hotel so odprli ravno za teh par dni maratona, sicer je do praznikov zaprto.
Srednjeveški center Rive:

Še do 100 let nazaj je bila Riva del AvstroOgrske in se to še vedno nekako pozna v obliki mesta in pri stavbah.

 Vhod v mesto s strani jezera brani stara trdnjava Rocca. Sedaj je tukaj muzej.

Najbolj "štrleča" stavba v Rivi je Torre Apponale, stolp z uro še iz 13. stoletja. Na stolp je možno priti peš do vrha, po stopnišču. Ne vem kako to, da nam ni zneslo tja splezati. Jaz običajno ne spustim takih priložnosti. Čeprav pogled iz stolpa na hribe bo najbrž približno enak kot s tal. Ampak mesto pa bi videli z drugačne perspektive.

  Stolp je na trgu 3. Novembra, glavnem trgu. Tukaj bo tudi cilj našega teka.

Končno najdemo tudi v centru mesta znak tega, da se jutri tu odvija pomembna prireditev. Italijani se slikajo pri cilju, tako smo naredili tudi mi. Jutri pa mi je zelo pomagalo to, da sem vedela, kje je cilj... Ko veš, da je še malo, da je še en ovinek in ulica, takrat si rečeš, pa to, ja, bom še zmogla.

No, v Rivi je malo več odprtih restavracij, barov. Mogoče je samo ob vikendih, ampak je res več življenja. Videli smo reklame za sejem naslednji teden, teden prej je bila tudi neka prireditev.

Zjutraj se moramo odpraviti iz hotela že pred 8. uro, je še zelo mrzlo. Štart so morali zamakniti za pol ure, nekomu je postalo slabo, odpeljati so ga morali s helikopterjem... Ostali se pa na štartu trudimo segreti, se fotkamo in komaj čakamo, da lahko tečemo. da se segrejemo :)

Štart, ekipa 10-km

Seveda, nisem slikala med tekom. Ampak, ko sem prišla v cilj, sem šla po fotoaparat in ujela nekaj tekačev, ki so tekli 21 km, in seveda, so rabili več časa kot mi. Proga je bila speljana skozi mesto in ob reki, ves čas je položno. Največji klanci so bili mostički čez potočke ob jezeru. Zelo lahko in hitra proga. Zato pa pravijo, da je naš Istrski maraton zelo težek, ker je teren tako razgiban. Hehe, takle 'mamo in tako smo navajeni :)

Slikamo se še na cilju, že z medaljami. (Medaljo dobi vsak, ampak sem bila vseeno v prvi polovici in sem ful ponosna :))

Počakamo še del ekipe, ki so tekli 21 km, fotke, gužva, polno emocij, zadovoljstvo, ful paše topel čaj, ki ga ponujajo na koncu, in piškote. Nekdo odpre paket Bobi palčk, o, kako je to bilo na mestu :)

Ko se vsi zberemo in zmoremo se odpraviti v dvorano, se vrnemo tja. Tam je praznovanje, je glasba, so čestitke, je nagrajevanje najhitrejših, najstarejših, najštevilčnejših ipd... Mi gremo na pašto in uživamo popoldan...

 Danes pa še pred temo se vrnemo v mesto. Radi bi nekaj sladkega, si zaželimo peciva, tortic, štrudlja... Spet se sprehajamo po centru. Se presenečamo - od zaključka maratona je le nekaj ur. Skoraj vse so že pospravili, počistili in le še sprehajalci v pajkicah in z medaljami okrog vratu spominjajo na prireditev. Pri nas se vzdušje čuti ves zelo podaljšan vikend in še pospravljamo ves naslednji dan. In mi je bolj všeč "po naše"...

Zdaj si ogledamo mesto še pri dnevni svetlobi. Slobodanka si celo namaka noge v jezeru. A ostalim nam je tako mraz, da komaj čakamo, da gremo na toplo. Slaščičarne v centru so zasedene, najdemo eno skoraj pri hotelu, vsi si vzamemo tiramisu in nato še dolgo zvečer proslavljamo in debatiramo v barčku v hotelu...

Ko se zbudimo zjutraj, je zopet čudovit dan. In imamo par idej, kaj bi še lahko tukaj videli, preden odpotujemo domov. Pospremi nas pogled iz okna hotelske sobe:

 Nadaljevanje sledi: Okolica Riva del Garda in Malcesine