Camino de Santiago: 350 km peš. Uvodni post

-  Ti še ne veš, ampak jaz bom šla Camino!

En dan aprila ali maja postrežem Freddyju s tako izjavo. Potem, ko me že mesec ali dva opazuje, kako berem bloge in študiram zemljevide – vse, kar najdem na spletu, o Caminu de Santiago.
Camino de Santiago, ali Jakobova pot – tisočletja stara romarska pot (oz. bolje rečeno – mreža poti), ki celotno Evropo povezuje s svetiščem Svetega Jakoba v Santiago de Compostela v Španiji. Pot je vključena med UNESCOvo svetovno dediščino in zadnja leta zaradi knjig, TV in interneta je veliko bolj znana in obiskana.

Začelo se je nekje februarja. Preberem potopis neke ženske, ki je v 4-5 tednih prehodila 800 km peš, od vasice na francoski strani Pirenejev do Santiaga de Compostela v Španiji. To je najbolj znana in najbolj obiskana pot do Santiaga. Čeprav je pot romarska, religija v zadnjih letih je postala vedno manj pogost vzrok, zakaj se nekdo odpravi prehoditi to pot. Ljudje imajo nek svoj, notranji, cilj, mogoče skušajo najti odgovore na vprašanja ali vzeti čas zase, nenazadnje preživeti povsem neobičajnih nekaj tednov. Na celotni dolžini poti so poceni prenočišča in restavracije z ugodnimi meniji za romarje, pot je ves čas označena.

Takrat pomislim, ma vidi to, kaj vse ljudje počnejo in kako je vse naštudirano, da človek lahko kaj takega uresniči in vloži v to čisto svoj pomen. Preberem in skoraj pozabim. Vendar nekje v kotičku možganov ostane, da to obstaja... In kadar čez kak mesec naletim na blog nekoga, ki je tudi prehodil Camino, krajšo, Portugalsko pot, mene zagrabi. Meni je enostavno nujno potrebno, da grem na Camino, mene kar trga, jaz to želim, jaz to hočem, jaz to rabim... Pravijo – Pot te pokliče, to kar začutiš. In takrat preprosto moraš iti. To se je zgodilo meni.

Ampak – midva ravno se odpravljava na dopust, ki ga planirava že od lani; poleti itak je sezona, kdo mi bo dal 5 tednov dopusta, da grem peš iz Francije v Španijo? Takega ne obstaja... Potipam pri možu – kaj če bi midva šla na Camino? Pravi, kaj se ti je zmešalo, kakšen kamino? Ni dovolj, da hodiš v hribe in itak septembra gremo jadrat, sploh pa – zakaj bi se toliko naprezal na dopustu?  Jaz nimam odgovorov »zakaj«, vem pa da to rabim in da prej ali slej to bom uresničila. Camino običajno se hodi v obdobju od maja do septembra, takrat je vreme lepše, odprti so vse albergue (prenočišča za romarje). Takrat jaz nikakor ne morem dobiti toliko dopusta. 

Nekje sredi julija Freddy popusti – pojdi, če ti to rabi, ampak ne sama, z nekom! Čeprav sem se vedno v mislih videla, kako sama premagujem kilometre in ugotavljam zakaj mi sploh rabi ta Camino (to, da mi rabi, to je jasno, samo še ne vem – zakaj in čemu), pomislim – s kompanijo bo lažje in na nek način bolj varno. Misel, da nekdo se bo sekiral, če te do večera ne bo v prenočišču, in ti bo rekel – daj, gremo, še malo, ja, to bi znalo pomagati in segreti srček. V službi se (presenetljivo) hitro zmenim za 2 tedna dopusta v oktobru.

Pokličem Viktorijo – pridi jutri na kavo, imam noro idejo. Me ne spusti s telefona, dokler ne povem za kaj se gre. Ni še slišala za Camino, a je takoj pristala, da ja, to je njeno, z veseljem gre zraven. 08.08. kupiva letalske karte do Porto, štartava natančno čez 2 meseca! Čez nekaj dni še Slobodanka si zrihtra prosto in tako naša ekipa je sestavljena!

Zaradi razdalje (da uspeva v dveh tednih) izbereva krajšo Portugalsko pot - iz Porto do Santiaga, nato še naprej do Finisterre in Muxie do srednjeveškega "konca sveta". Skupaj okrog 350 km. Peš, vse, kar potrebuješ na poti, neseš v nahrbtniku.

Iz Porto v Santiago vodijo kar 3 poti - centralna, tista ob oceanu in čez Brago. Še vedno nihamo med obalno potjo in centralno, videli bomo sproti. Pri taki zadevi se ne da (niti nima smisla) kaj preveč načrtovati. Samo moraš priti na izhodišče - začnemo kar pri katedrali v Porto in začeti hoditi. Dalje pa bomo videli, kaj nam bo Pot prinesla.

Ker se že več kot mesec dni pogovarjamo o tem, kar vzeti s seboj in kaj ne (teža nahrbtnika naj ne bi presegala 10% telesna mase, Ryanair pa itak ne dovoli peljati več kot 10 kg), sem se odločila, da si kar tukaj objavim seznam stvar, ki jih s seboj jemljem. Ko se vrnem, pa bom znala dopisati zraven, če se je obneslo, ali je bilo viška. 

10 dni nazaj sem poskusno spakirala nahrbtnik, da vidim, pri čem sem, nisem imela tehtnice, po občutku okrog 7 kg, s tem, da je manjkalo še par drobnarij. Vsekakor bil je lažji, kot za na Triglav. :) Sem znotraj zastavljenih Ryanairom velikosti, ne vzamem treking palic (nikakor ne vem, če bi jih spustili s kabinsko prtljago na letalo), niti noža, od "nevarnih" predmetov riskiram in vzamem škarjice za nohte.

Moj seznam prtljage (v poševni pisavi komentar po prehojeni poti):

Dokumenti in pomembne zadeve:
gotovina (10-20 € / dan!) - se je izkazal za pravilen izračun 1 € = 1 km + letalske karte
bančna kartica

osebna, evropska zdravstvena izkaznica, Coris planinsko zavarovanje (ga pač imam)

Letalske karte in karte za vlak

vse dokumenti skenirani in poslani na mail
GSM + slušalke + polnilec

Žepni  fotoaparat (joj, kako je bila težka žrtev, da pustim 1,5 kg težek DSLR doma) + rezervna baterija in kartica

Očala za vid in sončna očala

Lekarna: nisem rabila ničesar, razen aspirina in zadnje točke, a moraš vzeti
čepki za ušesa - zame so bili neuporabni, padajo mi ven iz ušes

Hansaplast v roli + majhen šiviljski set – za žulje

sterilni povoj – ker še vedno imam rano na gležnju od padca s skuterjem

razkužilo za rane: robčki in sprey

trak za kolena + elastični povoj,

aspirin, primotren
mazilo za utrujene noge in vnete mišice, sklepe - vzeti že od doma, lekarna je včasih par dni poti proč

Kopalnica:
trdo in tekoče milo, šampon, zobna pasta  - potovalno pakiranje

krema za obraz, losjon za telo – travel pack/testerji

zobna ščetka, žiletka, krtača za lase

zaščitna krema od sonca – tester ali majhno pakiranje

brisača iz mikrofibre (tanka, športna)

pilica za nohte, škarjice (do 6 cm gre brez težav skozi letališke kontrole)

mini-beauty case

milo za pranje perila - nisem vzela in mi je manjkalo

robčki

labello

Oblačila (skoraj vse je iz športnih trgovin – lahko in se hitro suši):
hribovske hlače, ki se jih da spremeniti v kratke hlače (se odpnejo hlačnice)

pajkice dolge  + lahke res kratke hlačke, za imeti same, ko je toplo in za obleči na pajkice, kadar zebe v rito :)
dober pončo + nepremočljive hlače
kapa s šiltom,
buff + bandana
2 lahke majice:  kratek + dolg rokav

Majica topla dolg rokav
jopa 

vetrovka - skoraj neuporabna, samo za sprehode v mestu. Burje ni bilo, ko pa dežuje, oblečeš pončo
3 x nogavice (2x športne debele in tanjše + 1x navadne, za zvečer)
2 kompleta spodnjega perila, + dodatne spodnjice

pareo - zelo uporabno!

bombažna majica/tunika – za spat/albergue - lahko bi bila brez

rokavice ( usnjene?) - navadne so dovolj

Obutev:
uhojene gorske čevlje

teniske/superge? - teniske sem rabila samo za sprehode po mestu, za hodit je pretanek podplat
japonke /  treking sandali? - če bi bilo bolj toplo, športne sandale so dovolj, namsto japonk in superg.

Ostalo:
čelna lučka - nisem vzela in sem jo zelo pogrešala
spalna vreča  (600-gramska 5-15 °c) + maska za spat - maska je zelo uporabna!
6 močnih ščipalk + vrv - štrik ni potreben, ščipalke pa ja!

mini-grelec za vodo + skodelica

žlica/vilica

kompakten razdelilec
kemik, opis poti
plastenka za vodo 0,2l + 0,75 l

podloga za sedeti / tuš

dežna prevleka za nahrbtnik

nahrbtnik 40 l

torbica za na pas (za dokumenti, telefon ipd)

Oblačila/obutev, tudi tista, ki jih bom imela oblečeno na sebi

Kopalnica-lekarna, vse v majhni prozorni torbici (zadaj na sliki)

Pri oblačilih in obutvi sem bila zelo v dvomih - a bo hladno, a bo toplo, oktobra je lahko vse živo, obetamo si tudi dež, zato imam majčke z dolgimi in kratkimi rokavi, zato jemljem rezervne teniske in japonke, namesto enih športnih sandal.

Rabila sem nabaviti samo novo majhno, vsega 580 g težko, spalno vrečo in velik pončo in nepremočljive hlače. Sicer pa - hvala Dekathlonu :)

Zihar imam kaj, kar bi lahko pustila doma, a to bom ugotovila šele na poti. Nisem uspela pravočasno dobiti knjigo - vodnik po poti, Amazon ima predolg dostavni rok. Tako na pot se podajamo z nekaj izpiski iz interneta. 

Luštno bo. 

Ko se vrnem pa dodam še komentar za prtljago in sledil bo seveda podroben opis potovanja. Do takrat pa se bom kaj javila na FB. 

Prvi BUEN CAMINO pa smo že dobile včeraj od Kristjana, ki je že prehodil 800-kilometrsko Francosko pot.

Nadaljevanje: Dan 0: Bologna - Porto