Zadar in par dni jadranja

Že tretje leto zapored v začetku septembra za zaključek sezone se odpravimo par dni jadrati nekje po Dalmaciji. Ekipa je ista, vse že vemo, le z jadrnico nas predzadnji dan presenetijo - običajno se lahko vkrcamo že popoldan, tokrat pa jadrnico lahko dobimo šele ob 9h zvečer, tako imamo cel dan časa za pot do marine Zadra, kjer bo jadrnica, in ogled lepot Jadrana na poti.

Ker imava ves dan časa, se do Zadra odpravimo po Jadranski magistrali, tako se izogneva dolgočasni in dragi avtocesti. Sicer avtocesta je zgrajena že vse do odcepa za Krk, dalje pa nadaljujemo po stari magistralki. Cesto so zelo lepo prenovili in uredili. Za Senjem začne pihati burja, v daljavi pred nami vidimo, da na otokih dežuje, a mi se na srečo dežju izognemo.

Nekje se ustavimo ob cesti, sunki burje so takšne, da so dvigovali celo vodo iz morja! Burja pod Velebitom je posebno doživetje, ker nisva s kamperjem, v nizkem avtu burja nama ne more nič. Je pa res zelo malo prometa, tovornega sploh ni. 

Nekje sredi poti se spomnimo, da bi lahko šli s trajektom na Pag in vozili po Pagu, na koncu otoka je most, ki ga povezuje s kopnom že v bližini Zadra. Trajekt vozi iz mesteca Prizna. Ko se spuščamo k pristanišču, vidimo trajekt izpluti proti Pagu. Naslednji je šele čez uro pa pol. Škoda, čakala pa ne bova. Če bi se tega spomnila doma in pogledala urnik trajekta, brez težav bi ujela vožnjo in prevozila še Pag.Tako pa nadaljujeva po magistralki.

Bolj, ko se bližamo Zadru, boljše je vreme.

Ustavimo se v nacionalnem parku Paklenica. Sta dva uradna vhoda - mali in veliki. Pri vhodih so infotable, oznake pohodnih poti, je tudi opozorilo, da je pot od "malega" vhoda primerna samo za izkušene planince. Prav lep kraj je, mogoče bo kdaj priložnost, da greva tukaj zaprav hoditi...

Naslednji postanek ob "starem" Masleničkem mostu - z obeh strani mosta sta razgledni ploščadi, na mostu pa je najvišji na Hrvaškem bungee jumping. Ko sva bila tam, nihče ni skakal, samo telefonske, da se zmeniš... Jaz imam neko željo, da bi skočila bungee z mosta na Zambeziju nad Viktorijinimi slapovi... Malo sem pogledala, kako bi bilo skočiti s tega mosta. Hm, ne vem, če bi lih skakala :)

 Na eno stran se vidi novi most, po katerem gre avtocesta.

Na drugi strani pa je "notranje" morje. Hecno, da samo skozi ta ozek rokav se napaja z vodo velikanska površina...

Po šestih urah vožnje smo v Zadru. Čeprav pot je zelo lepa, šest ur je vseeno precej, ovinkov je dosti, zato z veseljem parkirava v marini. Medtem, ko čakamo preostali del ekipe, se odpraviva v mesto. Od marine vse ob obali v nekaj minutah prideva do mosta samo za pešce, ki povezuje moderen del mesta s starim centrom.

V mestu izbereva prijetno restavracijo v parku in ob obali. Najprej je kosilo. Že celo pot se veselim, da bom naročila pedoči in pol litra belega :)

 Promenada ob kanalu, naprej se vidi peš-most.

 Staro mesto na nasprotni strani se skriva za obzidjem.

V Zadru sem že nekoč bila, krasno mesto, kot mnoga ob hrvaški obali. V začetku septembra je še ogromno turistov, pa tudi domačinov. Narodni trg je pravo srce mesta.

Se ustavim v kavarni na trgu, terasa je ogromna, natakar nikakor ne pride do mene, niti vprašati za naročilo. Po 15 minutah se poberem v kavarno malo naprej, z manjšo teraso. Kavico sem res rabila.

Ulica, ki so ji dali ime Široka, me vodi do Foruma, kjer je zvonik. Zgodovinske stavbe na sami ulici so bile med drugo svetovno vojno uničene skoraj popolnoma, zato sedaj so tu relativno novi bloki, trgovine ipd...

Cerkev Svetega Donata, zgrajena v 9. stoletju, pa je ostala. Donat je bil škof, ki je dal cerkev zgraditi. Ker je stara preko 1000 let, velja za eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov na Hrvaškem. Noter pa zaradi odlične akustike prirejajo glasbene večere.

Sosednji zvonik katedrale Sv. Stošije je odprt za obisk in za 15 kun lahko se povzpneš po 180 stopnicah vse do razgledne ploščadi. Z zvonika je lep pogled na cerkev Sv. Donata in mestne ulice, žal pa, večina oken je zaprta z rešetkami, ki zelo ovirajo pogled.

Špica zvonika:

Na razgledni ploščadi rešetk ni, a moraš biti precej visok, da lahko gledaš čez rob.
Pogled na Forum - pločnik glavnega mestnega trga iz 1. stoletja pred našim štetjem. Ostalo je sicer zelo malo elementov; dejstvo, da ljudje tukaj živijo že več kot 2000 let, te kar nekako navda s spoštovanjem.

 Še pogled na ulice Zadra:

 Pogled proti marini:

Se vidi, da je Velebit še vedno zavit v oblake.

Katedrala Svetega Štosije. Tako je ujeta med stavbami in ulicami, da skoraj ni opazna. Bolj izstopa zvonik.

Hitro pridem do obale morja, kjer je arhitekt Nikola Bašić ustvaril zelo zanimive morske orgle. Pod stopnice obale, ki se spušča proti morju, je vgradil pod različnim kotom 35 cevi različne velikosti, na ceveh so posebne piščali, ki igrajo nekaj akordov, morska voda potiska zrak in zvok skozi preluknjane kamne na obalo in se ustvarja zanimiva melodija - melodija morja... Res sem to slišala, je poseben zvok, je prijeten in je prava atrakcija.

V Zadru je čudovit sončni zahod. Tudi mesto v rumeni svetlobi zahajajočega sonca se obleče v zlate barve:

 Tlakovane ulice so zelo zelo gladke in spolzke. Stoletja so čisto spolirala kamen.

 Z mestnega obzidja se lepo vidi most za pešce, ki precej skrajša pot iz starega centra do marine:

Zvečer se srečamo z ostalimi sojadralci, se pozno vkrcamo na barko, se namestimo, celo nekaj pojemo, pa spat. Bil je dolg dan, jutri pa gremo v morje.

Zjutraj piha burja, s sunki tramontane, taka kombinacija ne obeta nič kaj prijaznega vremena. Se odločimo malo počakati in ne izpluti takoj zjutraj. Upamo, da se bo malo umirilo.

 En čas se zabavamo na jadrnici in se sprehajamo po marini.

 Nato se odločimo, da nazdravimo izplutju in ne glede na vreme izplujemo.

Veter piha nekje 25-30 na uro, odpremo jadra in zelo lepo jadramo. Možje osvežijo znanje o štrikih in jadrih...

 Nekateri vzamejo zemljevid v roko.

Ko smo bolj na odprtem, morje postane bolj nemirno, celo naš skiper Andrej mora poprijeti za krmilo, sicer, ko ni zadeva prav resna, ga brez težav prepusti manj izkušenim.

Ker vsi spremljamo veter in valove, nihče več ne spremlja zemljevid in smer in šele za Virom se spomnimo, da smo namenjeni na Olib in tako podaljšamo že tako napeto jadranje :)

Ko smo končno na Olibu, jaz sem zelo vesela, da so pod nogami trdna tla. Jadranje v burji je bolj izziv in adrenalin, ni pa relaks in užitek.

Olib je precej majhen otok, niti ne 10 km v dolžino. Na otoku živi nekaj več kot 100 ljudi, premorejo 1 market, pošto, 4 restavracije in 2 cerkvi. Tukaj je tudi nekaj čudovitih peščenih zalivov in plaž...

 Večer na Olibu:

Z marino na Olibu nismo zadovoljni. Ponujajo samo privez in pomol, drago to zaračunajo (350 kun), nimaš pa niti WCja, niti tušev, nič... Samo kafič v naselju.

Zjutraj je vreme čudovito, vetra kot da sploh ni bilo. Po zajtrku se odpravimo še na sprehod po otoku, cilj - znana plaža Slatnica. Od pristanišča je natančno na nasprotni strani otoka. Ali - 15 minut peš :) Pri pristanišču je najožji del otoka.

Se sprehodimo skozi naselje, mimo starinske Kule in več hiš. Ljudje se tu ukvarjajo predvsem s turizmom in nekaj s poljedelstvom (videli smo odlični nasadi oljk), držijo tudi ovce..

Pot do plaže nas vodi mimo nasadov, vse je zagrajeno s kamnitimi ograjami. Olib je precej nizek otok, brez hribov. Z ograjami vsaj na tak način si zagotovijo, da burja ne odnaša zemlje s polj.

Končno smo pri plaži. Praktično je divja, čeprav v zaledju se vidi lesena hišica barčka in nekaj stolov, a nikjer nobenega. V morju opazimo boje, kjer bi se lahko privezali čez noč.

Odpravimo se kopati. Plitvo je dolgo-dolgo-dolgo... Največ smo prišli do globine do pasu :)  Je pa lepo in zabavno teči po mivki v morju, sončili smo se in zabavali. Bilo je lepo...

Ko se vrnemo na jadrnico, izplujemo do bližnjega Molata. Danes jadramo zelo počasi, lih toliko, da ne rabimo prižgati motorja. Vmes se kopamo in proti večeru se vežemo na bojo v naselju Zapuntel na Molatu. Tukaj smo že bili dve leti nazaj.

Voda je še zelo topla, zato se precej kopamo, nato se odpravimo na kratek sprehod po pristanišču. A naselje je tukaj izjemno majhno, restavracija in bistro, kjer se zbirajo lokalci in nas ocenjujejo, ko se sprehajamo po naselju.

Infotabla pravi, da je mogoče priti na hrib za naseljem, da je tam razgledna točka. A mi ne raziskujemo, samo pa me Freddy ne pusti se sprehajati, ker se bliža tema.

Zapuntel je geografsko udobno pristanišče, ker je zaprto pred vetrom in tokovi, zanimivo za obisk pa ni. Pogled na zaliv in Ist - otok nasproti:

 Pa še naša jadrnica, pripravljena na večer na vodi.

Zjutraj zapustimo Molat. Vreme je lepo, jadramo počasi, večkrat se ustavljamo za kopanje. Zvečer se vrnemo v Zadar.

3 dnevi so hitro mimo, škoda, ker je prvi dan tako pihalo, da smo bolj trpeli kot uživali.
Tudi za letos je to bil zaključek poletne in kopalne sezone. A za drug leto sva se odločila, da greva na tedensko križarjenje po Dalmaciji, podobno, kot sva bila pred 4 leti, ne z jadrnico, temveč s tistimi lesenimi, skoraj starinskimi barkami. Zadnjič je bilo fenomenalno...