Monte Brentoni

V začetku septembra je obalno planinsko društvo organiziralo izlet v Karnijske Alpe, v Italijo, na 2548 metrov visok Monte Brentoni. Na vrh vodi "zelo zahtevna planinska pot", zato smo rabili tako čelade kot samovarovalni komplet.

Če bi me kdo vprašal, kje se točno nahaja Monte Brentoni - ne, ne vem. Vozili smo se po avtocesti do Udine, pri Tolmezzo se zavije v hribe, tam se vsaka meni znana smer izgubi. Jaz bi temu rekla - nekako v smeri smučišč Forni di Sopra, samo je še bolj "noter". Vožnja traja okrog 3 ure, zadnjo uro sami ovinki po hribih. Ko se ustavimo na prelazu Campigotto, smo že kar veseli, da je konec vožnje.

Tu je več izhodišč, več poti, tudi enostavnejše in ne zahtevne. Po obeh straneh ceste so info table z oznakami poti po okoliških hribih. Naprej na prelazu je tudi koča, v kateri smo se ustavili po koncu pohoda.

Pot nas najprej vodi skozi pašnike in celo ruševine nekdanjih poslopij.  

Poleg čisto običajnih krav, se tu pasejo še taki kosmatinci. Skupnimi močmi, smo jih določili za islandsko ali mogoče škotsko govedo. Kljub dolgim rogovom, do nas so bili prijazni. Ljudi so navajeni, pozornosti so nam namenili enako kakor muham, ki letijo okoli.

Najprej hodimo prečno po pobočju hriba, pot je zelo lepa, le da razgled v dolino občasno zastirajo oblaki. Tako je bilo ves dan - včasih so se oblaki odprli in smo uzreli, kaj je v dolini, včasih so nam pokazali naš cilj, goro pred nami. Večji del poti pa so nam delali senco, pa tudi ogromna gmota skal nad nami nam ni jemala predčasno korajže :)

 Tukaj se pokaže naš današnji cilj. Ko prehodimo zeleno pobočje, pride na vrsto plezanje po skalah. Od spodaj so videti čisto navpične. Sprašujemo se, a je sploh pot?

V gozdu je bilo kar nekaj živo rdečih mušnic, kot iz slikanice za otroke. Teh res nisi mogel zamenjati za nič drugega. Razveselile so nas redke planike.

Pri tem "balvanu" se konča lažja pot, si oblečemo SVK in čelade, še kako čokoladico za dodatno energijo in se odpravimo plezati. Do tukaj smo rabili okrog 1,5 ure poti.

 Ker imamo odlično vodnico, se "skrita" pot hitro najde, korak za korakom ugotavljamo, da imamo kam postaviti nogo in napredujemo pravzaprav brez težav. Le eni naši planinki je spodrsnilo na krušljivem grušču in je opraskala roko in lice na ostre skale.

Celotna pot je brez zajl ali prijemal, samo plezanje v steno. Naša vodnica je to pot označila z lepo "enkico", le eno mesto je označila z "dvojkico" - težavnostno stopnjo plezanja. Pri "dvojkici" je bil potreben širši razkorak, pa malo na roke si se moral potegniti gor.

Ko pridemo na kratek greben, se že vidi naš cilj in sosednji vrh-dvojček. Za trenutek se odpre panorama tudi na vrhove še naprej od nas.

Do vrha smo rabili okrog 1 ure plezarije. Če se gre v manjši skupini ali sam, gotovo gre hitreje, ker smo se na mnogih mestih čakali, pa tudi traja, dokler se vsi zvrstijo na ozkih prehodih. Na vrhu je lesen križ, pa vpisna knjiga. Vpisali smo se skoraj na zadnjo stran. Žiga pa nimajo. V oblaku pojemo, kar imamo v nahrbtnikih, medtem ko čakamo, da se oblak odmakne in si ogledamo zaslužen razgled.

 Razgled dobimo po delih :)

 Pogled na sosednji vrh, ki je zelo težko dostopen in je višji le za 1 meter od našega. Je pa dostopen, o čemer priča "gumbek" - kup kamenja na vrhu.

 Še razgled v dolino za hribom:

Se pripravimo na sestop, ponovno v "bojni" opremi.

Sestopamo po drugi poti. Najprej je pot malo smotana, a na srečo le kratek del - po zelo krušljivemu kamenju. Strmo je, kamenje se kar usuva, ful smo morali paziti.

Pod nami se že pokaže sedlo, kamor smo namenjeni. Le poti še ne vidimo.  Ker je strmo pod nami.

Pot navzdol do sedla je dosti strma in precej gladka skala, a na srečo tukaj je odlična zajla. Sprva gre počasi, potem pa je kar zanimivo. Dol na konec zajle se vidi šele z druge polovici sestopa, je precej dolgo, po mojem vsaj 40-50 metrov zajle. Naša vodnice je označila ta sestop kot "drugo" stopnjo plezanja. Prav, sigurno ni bilo lahko.

Ko se spustim do konca jeklenice in pogledam navzgor, na tiste, ki se še spuščajo in na preplezano pot, pomislim, da je res dobro, da poti sprva nismo videli. Saj je sploh ni :) Pot je v tistem kotu v razpoki skale in se vidijo "mravljice" ljudi, ki plezajo. Mogoče je več kot 50 metrov....

 Zdaj smo že pri sedlu, počasi se zberemo vsi skupaj, in nadaljujemo sestop. Od tu naprej je lažje, a vseeno nas čaka še par zajl, par neprijetnih sestopov po grušču.

Za "češnjico" pa imamo zadnjo večjo skalo, ki bi potrebovala vmesno stopničko, da jo pustimo za seboj. V prednosti so dolgonogi :)

Končno skale so za nami in smo že zopet pri tistem "balvanu", ko se malo spočijemo, pa si slečemo zaščitno opremo. Od vrha do tukaj smo rabili 1 uro. Če pa se ne bi vsi čakali pod zajlo, bi rabili gotovo pol manj.

 Sledi samo še povratek v dolino. Občasno se pokaže sonce, se veselimo, da ne žge ves čas... Oblaki naredijo panorame bolj "dramatične".

Pogled nazaj na gorsko verigo za nami:

Ko smo že v dolini "pri kravcah", se oblak delno odpre in vidimo našo današnjo lepotico skoraj v celoti - tista prva skala je bila naša gora.

Sestop je trajal enako dolgo kot vzpon - 1,5 h po zelenem pobočju, 1 uro po skalah. Skupaj 5 ur.
Naredili smo 1070 metrov višinske razlike, dolžina poti pa je približno 11,5 km.
Na koncu še postanek v koči - Rifugio Tenente Fabbro. Super koča, zelo lepo urejena, prijazen natakar.

Bil je super pohod, pot je zelo zanimiva, lepa, malček je zahtevno, ker so bili z nami izkušeni vodniki, je šlo super. Škoda, ker je tako dolga vožnja...