Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Peš po zaledju: Hrastovlje - Kuk - Kubed

Sredi septembra je bilo še zelo vroče, a nas ni ustavilo, da bi se odpravili prehoditi 16-kilometrski krog po Istrskem zaledju: Hrastovlje - vzpon na Veliki Gradež - po grebenu preko Kuka do Lačne - sestop v Kubed - povratek v Hrastovlje. Pot sem že prehodila lansko zimo, a po kosih, nikoli v celoti.
Z Viktorijo se parkirava pri TICu v Hrastovljah in po cesti nadaljujeva peš proti Dolu pri Hrastovljah.
Cerkev Svete Trojice v Hrastovljah je prelepa, če še kdo ni bil pogledat freske noter v cerkvi - vsekakor je nekaj posebnega.

Mimo kipa Šavrinke pridemo vse do velikega nasipa, po katerem prav pogosto peljejo vlaki. Za nasipom se skriva naselje Dol pri Hrastovljah, ki je nekako ujeto med nasip in okoliške hribe. Nekaj hiš je novih, lepo prenovljenih in vzdrževanih, nekaj pa jih je starih, zapuščenih in razpadajočih. In, seveda, ravno slednje dodajo naselju očarljivost in pristen pečat...

Na križišču v naselju je pipa z vodo, malo naprej pri tabli za Zanigrad pa naša pot zavije desno za hiše in nas pelje ven iz naselja. Pot je še skoraj položna, zato z veseljem pobirava robidnice ob poti. Po vročem poletju so zelo sladke, nekatere so že kar posušene.

Prideva do mosta, ki prečka železniško progo. Tu proga naredi "pentljo" - v ovinku se skrije v hribu in nekaj 100 metrov naprej spet se prikaže ven iz hriba...

Takoj za progo se začne vedno bolj strm vzpon na Veliki Gradež. Ah, no, saj ni toliko strm, pa greva po uhojenem kolovozu. A pri žgočem opoldanskem soncu in temperaturi 31 stopinj, se nama vzpon zdi dolg in zahteven. Pot z nas kar lije, spijeva skoraj polovico zaloge vode, ki sva si jo pripravile za celotno pot.
Ob poti rastejo prelepe nežne cvetlice, žal, obe nimava pojma, kako se imenuje ;)

Vzpon iz Dola do vrha hriba traja kakih 50 minut in sva že ful vesele, ko se vidi, da je konec vzpona.

Ko stopiva ven iz gozda, se tudi odprejo panorame in razgledi. Po vrčem poletju trava ni več tako zelena, a je pokrajina zelo zelo lepa...

Pogled v črnokalsko dolino:

Prvi "vrh" na naši poti je kakih 30 metrov proč od potke, ni nikakor označen, in če se ne bi lani pozanimala, sploh ne bi vedeli, da sva na vrhu "gore". Prišle sva na vrh Velikega Gradeža, visok je 507 metrov. Tisti kup kamenja je prav "špica".

Na samem "vrhu" V. Gradeža raste šipek in to je edino obeležje :)

Prišle sva na plato na dolino nad Hrastovljem. Čeprav so tu "uradno" zabeležili kar 4 vrha hribov, pot se nadaljuje desno skoraj položno po razglednem grebenu med Kukom in Lačno. Vmesni vrh Krog in njegovih 418 metrov višine sploh ne opazimo...
Levo smerna tabla kaže pot za Tru Učke, ki pa še vedno ne vem, kaj je in kje to je... Ni narisano na zemljevidih, ki jih jaz imam...

Od vrha Gradeža do vrha Kuka, 498 metrov, je okrog pol urice hoje. Vrh Kuka je tudi 20 metrov proč od poti, je prav tako absolutno neizrazit in neopazen, a tukaj je križ in vpisna knjiga z žigom.

Nadaljujemo v smeri Lačne, je tisti hrib pred nami. Pot po grebeni traja kar eno urico in je zelo zelo lepa in prijetna.

Razgledi so prekrasni, ne skrbi nas niti črn oblak za hrbtom. Na trenutke se sliši grmenje, a zdi se nam, da je oblak precej za nama, tako ne more nas ujeti. pa četudi bi se ulilo - malo vode bi samo prijalo po tej vročini. Od Dola in vse do Kubeda na tej poti ni nikjer vode.

Pogled v dolino na Hrastovlje:

Trava ob poti je zelo visoka, a je pot dobro vidna in prehoda. Pozneje domačin v Kubedu nas je vprašal, če sva srečale kakega plazilca, menda so modrasi tukaj okrog, sploh pa poleti. K sreči, nisva nič srečale, in ker nisva tega vedele, se nisva sekirale... Raje ne vem, manj se sekiram. Tako kot sem ugotovila, da je v Sloveniji precej medvedov in sem nehala hoditi sama v hribe.. Pa mi je bilo lepo...

Vrha Lačne (sicer čisto ploščatega, 451 metrov) ne moreš zgrešiti, ker je tu postavljen razgledni stolp. Nekoč sem nanj tudi splezala. Tokrat tukaj narediva pavzo za okrepčilo, hodiva že več kot 2 uri. Tukaj je možnost pot krajšati - z Lačne se da se spustiti v Hrastovlje po potki na spodnji sliki. Potka je strma in je prava planinska, ni čisto sprehajalna. A tokat imava namen prehoditi celotno pot, zato nadaljujeva v smeri Kubeda.

Pot do Kubeda traja še 30-40 minut, večinoma skozi gozd. Pot ves čas se spušča, ponekod je zelo zaraščena in skoraj nevidna, a je vsepovsod lepo označeno. Ponekod se pot križa s kolesarsko potjo po grebenu Lačne.

V Kubedu prečkamo glavno cesto in na prvem dvorišču opazimo može, ki nekaj perejo s cevjo v roki. Prosimo za dodatno vodo, odklonimo pa ponujen domač jeger (hm, le zakaj? :)). Po poti za hišami in mimo velike skale se dvignemo na hrib pri srednjeveški cerkvi Svetega Florijana in peterokrakem zvoniku iz belega kraškega kamna.

Pogled na Kubed:

Zvonik je svoj čas služil obrambnim namenom, saj so se tukaj skrivali domačini pred uskoki in turki, ki so v te kraje vdirali v 15-16. stoletju.

Za zvonikom oznaka na drevesu (rumena puščica z oznako P4) nas usmerja desno dol s hriba. Vendar po nekaj metrih hoje med travo na hribu, pot se čisto izgubi. Se vrneva nazaj na hrib in nadaljujeva pot po asfaltu do konca naselja (tako kot je narisano na zemljevidu z opisom poti), tam za zadnjimi hišami v naselju zavijemo po poti med njivami na pot pod hribom, na drugi strani Kubeda.

Tu se pot obrne nazaj v smeri Hrastovelj, nekje spet prečka glavno cesto in sledi enostavna, položna in precej dolga pot do Hrastovelj. Tu hodimo zopet približno 1 uro, bližje k Hrastovljam se pojavijo vinogradi in par krat se ustavimo in se okrepčamo. Po dolgi poti, se z vodo ne moreva več niti odžejati in grozdni sok je pravi eliksir. Tako zadnji kilometer dobiva spet moč in energijo, da bi lahko pot nadaljevali še dlje. Hehe, se pa opravičujeva tistim, ki bodo letos imeli deci vina manj :)