Triglav 2016

Lani smo šli prvič na Triglav. Letos junija se je zopet porodila ideja, da moramo spet na Triglav. Zainteresiranih je bilo še več kot lani, a ko smo uskladili vreme in prosti termin, se je izkazalo, da nekateri imajo željo, a nimajo kondicije, drugi so pripravljeni, a nimajo prostega časa ipd... Skratka bile sva samo dve lanske pohodnice, zadnji hip se je nama pridružila še Viktorija, ki pa visokogorja sploh ni vajena. Ni ji bilo lahko, a je prišla do Kredarice in nazaj.

Enako kot lani, smo se odločili za dvodnevno turo - prvi dan do Triglavskega doma na Kredarici; drugi dan zjutraj do vrha Triglava, nato dol do Kredarici in nazaj k avtu. Ker smo šli lani preko doma Planika, letos smo obvezno želeli prespati na Kredarici. Najbolj "logično" izhodišče za Kredarico je iz doline Vrat, a po opisu in slikah sodeč nam ta pot ni bila "lepa". Odločili smo se za pot od konca ceste na Pokljuko. Pot je izjemno lepa, pa tudi višinska razlika je ena najmanjših pri vzponu na Triglav.

Ob koncu ceste na Pokljuko je manjše parkirišče, ki pa ob 10h zjutraj je bilo polno zaparkirano, zaparkiran je bil vsak "žepek" ob cesti k parkirišču še vse na razdalji 500 m do parkirišča. Tako se parkiramo dobrih 500 m proč, ob cesti in trudimo se ne sekirati. Lahko bi se že prej parkirali pri Rudnem polju, kjer je zelo veliko parkirišče, a takrat ne bi šli preko planine Konjščica, ki je enostavno čudovita.

 Od parkirišča na koncu ceste na Pokljuko in do planine je približno pol urice hoje skozi gozd, deloma tudi ob potočku, tako na poti nazaj je mogoče dotočiti vodo in se umiti. Ob planinski koči poklepetamo z obiskovalci v koči, kdo kam gre, kakšno bo vreme in predvsem - kake norce imamo v Izoli, saj je dan prej tip streljal v Izolski bolnišnici na zdravnika in policiste. Ura je 10.30, možje pri koči nama že natočijo po enega kratkega, za na pot in se dogovorimo, da jutri ob povratku se obvezno ustavimo na štruklje, sir in pijačo...

 Planina Konjščica pod pobočjem Viševnika je ena najlepših točk na tej poti.

 Ko prečimo planino, se pot začne vzpenjati. Na poti tja vzpona skoraj nismo opazili, na poti nazaj pa nikakor ni hotelo biti konca tega sestopa. Planino vidiš spodaj, a je še vedno daleč dol.

 Vzpon od planine k Studorskemu prevalu:

Od tu sledi še drugi del vzpona do Studorskega prevala. Tukaj pridemo v eno dolinico, ki je ujeta med gorami, in v dolino se izteka manjši potok s kristalno čisto vodo. Na povratku smo pili kar iz potočka..

 Pogled nazaj na dolinico skoraj od vrha Studorskega prevala.

 Ko pridemo na preval, se odpre pogled na kotlino Bohinjskega jezera in se vidi celo košček jezera.

 Na samem prevalu tako zelo piha, da načrtovan postanek za malico "nekje na prevalu" prestavimo na naslednjo primerno točko v zavetrju. S prevala se že vidi naša pot - po pobočju Velikega Draškega vrha, goro praktično obidemo okrog.

Pot je položna, praktično brez vzponov in sestopov, ves čas je na odprtem, tako sence tudi ni. Imela sem hlače do kolen, tako noge pod koleni mi je sonce čisto skurilo. Zaradi vetra se ni čutilo, da tako pripeka.

Na skalah ob poti naredimo postanek za malico, preluftamo noge. Uživamo. Do Studorskega prevala smo rabili dobro uro in pol. Res pa, da smo hodili bolj v slogu "sprehod", občudovali pokrajino, rožice in uživali v fantastičnih panoramah.

Pobočja so vsa v cvetju, vedno slikam rožice na poti in si delam iluzije, da nekoč se bom naučila poimenovati vsako rožico :)

  Prečna pot po hribu traja kar dolgo, dokler za enim od ovinkov se ne pokaže Triglav. Končno ga zagledamo, od tu dalje se samo še opazno bližamo z vsakim korakom.

Če izostrim pogled, na Triglavu vidim dom v Planiki in Triglavski dom na Kredarici. Takoj je jasno kam gremo. Ojoj, je še daleč in je še visoko. Študiramo, da nekje se bo morala pot začeti vzpenjati. Že nekaj ur hodimo po čisto vodoravni poti z izjemo vzpona na Studorski preval.

Čudovit pogled na Triglav, najbrž eden lepših, in planina Velo polje pod njim.

 Od tu kmalu se pokaže Vodnikov dom. Dom je postavljen na čudovitem kraju, planina pod njim in hribe v okolici ustvarjajo pravo idilo. Balzam za oči.

Do Vodnikovega doma smo hodili skoraj 4 ure. Še tukaj kratka pavza, preobuvanje nogavic, nato se odločimo, da je treba povečati tempo, do Kredarice je še kar nekaj hoje. Po drugi strani se sploh ne sekiramo, ker vemo, da imamo do večera časa na pretek in spanje v koči je rezervirano.

 Planina Velo polje:

 No, ravno od Vodnikovega doma se pot začne vzpenjati, tako tista zamisel s hitrim tempom ne bo zdržala :) Gremo, kolikor lahko.

Začnejo se tudi prve zajle, nič posebnega ali izpostavljenega, a za našo Viktorijo je to že šola premagovanja jeklenic.

 Pogled na pot nazaj, proti Vodnikovemu domu:

V eni uri pridemo do prevala Konjsko sedlo, malo pod prevalom je jezerce:

 Na prevalu smo bili že lani, tu se križa več poti. Lani smo šli iz doline Krma na Planiko. Do Planike od tu je samo še 1 ura poti, do Kredarice pa 1,5 h. Na prevalu tudi zelo piha, veter sedaj nas bo spremljal skoraj celotno pot do koče.

Od prevala proti Kredarice se pot v več ovinkih in ponekod ob par zajlah se prečno vzpenja v hrib. Z visokega lepo vidimo gore, ki objemajo dolino Krma, kjer smo lani hodili.

Nekje v sredini tega vzpona pot postane težka, oz. najbrž smo mi že utrujeni. Se razveselimo table, da je do Kredarici samo še 30 minut. Takrat jo tudi že dejansko vidimo. Te zadnje pol ure se zelo vlečejo, pot je še kar strma in nikakor noče biti konca.

 Ko pa na koncu koncev zagledamo kapelo Marije Snežne in vremensko postajo in Triglavski dom, se razveselimo in od nekje spet dobimo moči, da gremo še malo okrog doma, pa se razgledamo notri. In precej dolgo čakamo na receptorja, ki je pravzaprav "tuttofare" v koči.

 Ker spanje imamo rezervirano in ker smo relativno zgodaj, lahko izbiramo opcije za spanje - svojo sobo ali ležišča v skupni sobi. Razlika v ceni je nekaj evrov po osebi, se odločimo za komot v svoji sobi, pa tudi prtljago lahko brez skrbi pustimo, sobo lahko zaklenemo. S planinsko izkaznico tako spanje v svoji sobi znaša okrog 20 €, brez izkaznice pa okrog 27 €. Dobimo rjuhe za enkratno uporabo, povštre in deke pa so že v sobi.
Stranišče in tekoča voda je v koči sami (na Planiki je bilo precej bolj "divje"), tako si lahko vsaj dobro umijemo roke in obraz, kaj več pa tudi ne, voda je ledena. Polnilec za tefon se lahko priklopi na elektriko le pri šanku, v sobi ni vtičnic. V jedilnici v koči je prijetno toplo, tako skoraj vsi, ki tam prenočimo, več ali manj se zadržujemo v jedilnici, nekako se stiskamo in gre. Ko se sonce skrije, zunaj postane res zelo mrzlo, še vedno močno piha, Triglav pa se skrije med oblaki. Se malo sekiramo, kako bo jutri, če bomo hodili na vrh v oblaku in vetru? Že zvečer oblečemo nase vse, kar smo nosili v nahrbtnikih...

 Od koče je pogled na 3 strani, tudi hribe "zadaj" za Triglavom.

Kupila sem si nov kompaktni fotoaparat za v hribe - Canon PowerShot SX20, da ne nosim težkega DSLRja s seboj, pa mali fotoaparat je tudi vedno pri roki. No, slike čez dan v lepem vremenu so lepe, večerne slike pa so porazne, niso za nikamor. Mogoče še nisem naštudirala vseh nastavitev, a nočnih slik s Triglava tokrat nimam...

Zjutraj sonce se prebija skozi meglico. Slikano pa je kar iz okna naše sobe. Čudovit razgled.

Oblaček pri vremenski postaji.

Zjutraj je polno ovčk ob domu. Kaj tam jedo, ne vem, okrog skoraj ni nobene trave, samo kamne...

 Pogled na kočo in naš današnji cilj:

Iz Kredarice do vrha je dobra ura poti.

 Skoraj od koče se začne pot po zajlah in po skalah.

Pot na Triglav od Kredarice je klasificirana kot zelo zahtevna, bolj kot tista iz Planike. Res, da so zajle in klini skoraj ves čas, le par odsekov je, ker tega ni, a po mojem mnenju je pot iz Kredarice hitrejša, lepša, lažja, bolj varna in manj zahtevna. Na poti iz Planike je več delov brez zajl in ravno tam ni tako enostavno. Iz Kredarice je mogoče bolj strmo in je bolj "prepadno", a ni nič tako posebnega za tiste, ki so vajeni jeklenic.

 Z grebena se odpre pogled na naše lansko bivališče pod Triglavom - dom v Planiki.

Ko se poti s Kredarici in Planiki združita, je pred nami samo še greben:

 Letos je manj obiskovalcev, mogoče zato ker tako zelo piha, mogoče zato, ker smo štartali bolj zgodaj in ob 09 h zjutraj bili že na vrhu. Kljub sončnemu vremenu, veter je zelo hladen, v sunkih je tudi precej močen. Ko stopim v zavetrje za kako skalo, je zelo toplo, takoj si dajem dol rokavice, odpiram zadrgo na jakni in jopi, si snamem kapuco. Čim naslednji korak stopim na odprto in spet zapiha - se zopet oblačim in zapiram vse špranje...

 Na vrhu je vseeno precej obiskovalcev, nekateri so kar v kratkih majčkah in hlačkah, drugi v bundah, danes ni pravega razmerja. Zaradi vetra, se sploh dosti ne ustavljamo, naredimo par slik, udarimo štampiljko in že - na poti nazaj.

 Na vrhu je vseeno polno ljudi:

 Pogled na greben Malega Triglava. Zdaj pa pot nazaj, meni traja enako dolgo kot vzpon, le da na vzponu težje diham, na sestopu pa bolj trpijo kolena. Hehe, ne more biti lahko hodit na Triglav :)
Na sliki se na levi vidi Kredarica, na desni pa dom Planika:

 Še en pogled na Planiko in doline:

 Na drugi strani je "naša" Kredarica:

 Zadaj je najbrž dolina Vrat, od noči je še ostalo nekaj oblačkov. Smo pa veseli, da sonce je pregnalo oblake, ki so ponoči objemali Triglav.

 Čuvaj, nadzoruje pot:

 Druge ovčke pa kar lenarijo na soncu:

Edina skupinska slika, se spomnimo vprašati eno planinko, da nas slika, tik preden se odpravimo proč s Kredarice nazaj dol v dolino.

 Nekako nismo uspeli stopiti v kapelico. Hm, bom mogla priti še enkrat.

 In že pred nami je dolga pot do Konjskega sedla:

Pot je prelepa, sploh pa za dol, celo nehalo je pihati. Sprašujem se, če smo mogoče šli prehitro na vrh, mogoče pozneje bi manj pihalo.

 Zaslužen počitek po poti:

 Od Konjskega sedla naprej se pot hitro spušča proti Vodnikovemu domu. Tam se ustavimo na kavo, skuhajo nam turško kavo. Paše! Ob koči je pipa s pitno vodo, napolnimo si plastenke (1,5 l vode na Kredarici je 4,40 €), se umijemo, ohladimo noge in dalje...

 Planina Velo polje, prelepa:

 Spet rožice:

Po dolgi prečni poti po pobočju Draškega vrha se veselimo, ko vidimo Studorski preval. Pomeni, da bo kmalu planina Konjščica, kar pomeni štruklje in sir. Smo že kar lačne.

 Po dveh dneh pohoda, kratek vzpon na preval nepričakovano je zelo težek, psihično smo pripravljeni samo še na sestop...

Pogled na pot za nami in še zadnjih nekaj metrov vzpona Ravno tu se srečamo z veliko skupino otrok. Skačejo, kot gamsi, se čudimo, od kje jim je energija...

 In že sestop s prevala v dolinico k vodi:

 Pridemo precej nizko, ker v potočku si umijemo noge in ne  bi radi, da kdo nižje to vodo pije... Voda pa je kristalno čista. Spet si napolnimo zaloge.

 Po dolgem spustu s prevala končno vidimo kočo na planini, si že obetamo štruklje in medico. Pred nami v kočo stopijo trije domačini, naročijo štruklje. Ko stopimo za njimi, nam gospa pove, da štrukljev več ni (ura je skoraj 6 zvečer) in da bi mogli počakati vsaj 20 minut, da jih pripravi za nas.

Jaz imam res rada štruklje, a da bi čakali, pa potem še nekaj časa, da pojemo, ne, to pa ne, že tako je pozno, mi imamo še skoraj 3 ure vožnje do obale. Nakupimo sira, spijemo medico in grenčico in se odpravimo k avtu.

Gospodarica pove, da dve leti nazaj so delali meritve in so ugotovili, da tla koče so točno na nadmorski višini 1440 m.

Od planine do avta smo res zelo hitro, lani zadnji del poti se je neskončno vlekel, tukaj pa je bilo zelo hitro.
V dveh dneh smo tako naredili nekaj več kot 25 km poti,
Višinska razlika: 1524 m
Parkirišče - Kredarica: cca. 6-6,5 h (počasi in s postanki)
Kredarica - Triglav - Kredarica: cca. 3 ure (s fotografiranjem in razgledovanjem na vrhu)

Ta pot je čudovito lepa, lahko jo priporočam kot lažji pristop na Triglav. Zajlam pa se ne boste izognili, če jih ne marate.