Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sreda, 31. avgust 2016

Vršič: Slemenova Špica

Julija sva šla na kratek dopust v slovenske hribe. Začela sva na Bledu: 1. dan: Vintgar & Soteska
Nato sva šla do črnega jezera čez Komarčo in obiskala Martuljska slapova. Naslednji dan nas pot vodi do Kranjske Gore in na Vršič. Zunaj je sončno, 26 stopinj. Zakaj na Obali niso take temperature?

Najprej se ustaviva pri jezeru Jasna. Tukaj sva bila kakih 4-5 let nazaj in od takrat so okolico zelo lepo uredili. Se sprehodiva. 
  Razumeva in se strinjava, da so čudovit pogled na hribe kar uokvirili...
Se ustaviva še pri Ruski kapelici na Vršiču. Do obiska Putina manjka samo še 3 dni, okolico so »oplemenitili« s podesti, nadstreški, smrekovimi vejami. Ni mi všeč, zgublja svoj čar... Čeprav lesene, konstrukcije ovirajo pogled.  Mora biti tako kot je – kapelica sredi gozda, nobenih arhitekturnih dodatkov... Upam, da so odstranili po obisku Putina.
Za 3 € imava celodnevno parkiranje na Vršiču (višina 1611 mnv, tako visoko naš domek še ni bil). Poleg nas se ustavi še en avtodom. 
 Se odpravimo na Slemenovo Špico. Bila sem na Vršiču 10 dni nazaj, ko smo šli na Prisank, del ekipe je takrat šel na Slemenovo Špico, pravijo, da je zelo lepo in nezahtevno, celo so jezerca pod vrhom. OK, to nas zanima. Pričnemo enako kot če bi šli na Mojstrovko po plezalni Hanzovi poti. 
 Na prevalu Vratca (1807 m) se poti ločijo. Tukaj se tudi prav očitno spremeni vreme – iz vročega in sončnega na oblačno in tumorno. 
Hajnzova pot na Mojstrovko
 Za prevalom že hodiva po poti nad dolino Tamar, pot gre malo nižje pod ostenjem Mojstrovk. Kako so te gore mogočne! Dolina, po kateri hodiva, je prelepa in spominja nas na planine na poti do Triglavskih jezer.

Ogromno je razno raznih pisanih rožic. Prelepo je, vedno se razveselim, ko je veliko rožic in vedno jih slikam. Deklica, pač :)

 Pot je lahka, veliko je otrok. V nekem trenutku začne rositi, pa spet poneha.



 Pogled proti vrhu Slemenove Špice:

 Malo pod vrhom Slemenove Špice bi morala biti jezerca. Čudi me, da nikjer jih nisem videla na slikah. In sedaj jih ne vidiva. Planina pa ni prav velika, da se ne bi videlo. Se čudiva, dokler ne najdeva mlako, ki bi le z veliko fantazije lahko bila jezerce... Ostalih itak ni, mogoče je presahnilo... Se smejiva, da se bova javila na zaščito potrošnikov, da zavajajo planince... :)

 Greva kar do vrha, ki je čisto zarastel s koprivo. Freddy ugotovi, da je alergičen na koprive...

 Pogled z vrha je res prelep – na dolino Tamar vse do Planice in Rateč ter na Jalovec, ki je od tukaj čisto blizu in se zelo lepo vidi.
pogled na Jalovec
Pogled v dolino Tamar in na Rateče
 Slikamo Jalovec:

 Na sestopu ob povratku nas ujame naliv. Komaj uspeva obleči vetrovke pa dežne pelerine. Hlače so itak mokre v trenutku. Še dobro, da je pot precej položna in se ne drsi. Ko prideva do sestopa na Vršič, pa se že dež umiri in počasi prideva dol do avta. Po 4 dneh, ko nas je dež lovil na koncu vsakega pohoda, danes nas je le namočil.
 Vedno, ko se kam odpraviva na pot v hribe, pot v opisu zmeraj deluje lažja kot je potem v resnici. Ta je bila še najbolj podobna vtisu iz opisa, le jezerc ni bilo. Bilo je 5,5 km, 2,5 ure, 350 višinskih metrov. Špica je visoka 1911 m.   
Se preoblečeva v suho in greva do Tičarjevega doma. Borovničke, golaž, polenta, štruklji... Lepo je priti v kočo. 

Lije ves čas, se počasi spustiva z Vršiča na Primorsko stran. Občudujeva kolesarje, ki celo v dežju rinejo gor na Vršič po neskončnih serpentinah, po moji oceni vsak ima vsaj 800 metrov višinske razlike, v kilometrih niti ne vem.

Vse načrte, da bi se kje ustavili ob Soči, dež nama odplakne. Se voziva vse do Bovca in še naprej – do Čezsoče, kamp Prijon. Kamp je Freddy izbral, ker je takoj ob Soči in ker je zraven štartna točka za rafting. Kamp je res ob reki, ki je čez cesto.
Kamp pa je manjši, pravzaprav je šotorišče. Bili so presenečeni, da sva z avtodomom, najbrž ob rezervaciji niso preverili. Kamp je poln in brez rezervaciji nas ne bi vzeli. Poleg nas je še par kombijev-kamprejev, velikanski šotor francoske kajakaške ekipe, pa ekipa slovakov, pa še kar nekaj posameznikov v šotorih... Kamp je prijeten in pogled je čudovit, a nekako nama ne leži. NI parcelirano, topla voda je na žetone, vtičnic za elektriko je premalo, nekako, kot da smo na dvorišču hiše... Folk je zelo sproščen, tudi mirni, večinoma so kajakaši. 
 Pogled iz "naslonjača":

Greva na sprehod po Čezsoči, tudi z mislijo, da nabaviva kaj za pod zob v trgovini, a tu ni marketa. Sva brez kruha, a o temu bova razmišljala jutri...




Pozneje, skoraj v dežju, greva še do Soče:

 Zjutraj greva na rafting, odpeljejo naju kar iz kampa. Rafting je čudovit, zopet raftamo na relaciji Boka – Trnovo. Soča je krasna, obožujem to... Tokrat na raftingu nisva imela fotoaparata, niti naš vodnik, zato sva brez fotk. Čim se vrneva v kamp, pomisliva, da bi morala vsaj po kruh, začne deževati. Če  se iz kampa odpraviva z avtodomom, pomisliva – le zakaj bi se vrnili? V hribe po dežju ne bova mogla, jutri morava že v službo. In tako sva kar šla domov. Kampiranje nama zaračunajo 17 €. No, toliko je vredno.
 Lilo je vse do Postojne, zunaj je bilo 20 stopinj, tako sva mislila, da sva se edino prav odločila, da sva šla domov. Na Obali pa – vremenski preobrat – 31 stopinj, sonce in zadušljivo vroče... In že spet bi radi šli nazaj v hribe, na svež zrak...
Tako se je zaključil najin prvi pravi dopust v hribih in na morju. Škoda, ker ni poletje celo leto, ker bi rada oboje :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar