Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

nedelja, 28. avgust 2016

Od Bleda do Bovca. Potep z avtodomom.Dan 1: Bled

V sredini julija je bilo nekaj zares vročih dni, ko smo bili že čisto utrujeni od vročine. Zamisel, da bi dopust konec julija preživeli v hribih na hladnem, namesto se kuhali na plaži, najprej se je zdela čudna (kako, dopust pa ni na morju?), nato vedno bolj privlačna...


Z veseljem bova obiskala hribe in jezera ter preživela nekaj noči v slovenskih kampih. Greva, namreč z avtodomom.
Narediva načrt, ki sva ga skoraj v celoti izpolnila:
1.      dan: Pokljuška soteska in Blejski vintgar; zvečer vzpon na Ojstrico in / ali malo Osojnico; nočitev v kampu Bled
2.      dan: Pohod do Črnega jezera čez Komarčo ter sprehod do slapa Savica; nočitev v kampu Zlatorog ob Bohinjskem jezeru.
3.      dan: Pohod do Spodnjega in Zgornjega Martuljskihslapov; nočitev v kampu Špik, Gozd Martuljk.
4.      dan: postanek ob jezeru Jasna pri Kranjski Gori, z avtom na Vršič, tam pohod do Slemenove Špice; med vožnjo do Bovca postanek kje ob Soči in sprehod; nočitev v kampu Prijon v Čezsoči.
5.      dan: rafting, popoldan pohodi ali kolesarjenje v okolici; 2. nočtev v kampu Prijon in naslednje jutro povratek domov.
 V celoti sva naredila 525 km in se zaradi dežja vrnila domov že večer prej... Vnaprej sva rezervirala kamp na Bledu in Prijon, ter rafting. Kamp v Bohinju rezervirati ni mogoče in bil je poln... Zato sva 2 noči uživala v Gozd Martuljku, v novem kampu, kjer sploh ni bilo gneče.
Na Bled se pripeljeva v nedeljo, v počasni koloni vozil od avtoceste in vse do jezera. Že na avtocesti so oznake, da cesta na Pokljuko in do Gorja je zaprta. Vintgar pa je ravno v Zgornjem Gorju. Vztrajava po cesti (druge ne poznava) in skozi neke obvoze se res pripeljeva do Vintgarja. V nekem trenutku v ozki vački ulici se sprašujeva, ali ne bova s kombijem zašla kam, kjer se ne bova mogla obrniti oz. sploh ne bova mogla naprej. Pot je večinoma označena za vintgar in pri samem vintgarju je zelo veliko parkirišče, kjer je parkirano tudi kar nekaj avtobusov, tako ni strahu za se obrniti. Obiskovalcev je ogromno, na vhodu je precej dolga vrsta, organizirane skupine gredo mimo vrste. Ne da se nam čakati vrste, sploh pa si predstavljava, kakšna gužva je šele potem v samem vintgarju, zato se obrneva in se odpraviva najprej do soteske.
Gorje
 Ker je pot zaprta (popravljajo most pa cesto; obvoz pa sploh ni označen, oz. te vodi preko Jesenic!!), morava najprej skozi Zgornje, nato Spodnje Gorje, nato v vasi Krnica se voziva po ozkem makadamu skozi polje (2 avta ne gresta mimo!) do parkirišča ob vstopu v Pokljuško sotesko. Odcep je označen, zato ne ugibava. Cesta je ozka in je prevozna, parkirišče pa je precej veliko, razen nas je še nekdo že parkiran z avtodomom, in to velikim.
 Za Pokljuško sotesko sem izvedela čisto naključno, nekoč na internetu naletim na zanimive slike in napis, da je to čisto blizu Bleda. Res je zelo lepo, pot je označena. 1. del, po »dnu« soteske« je bolj zanimiv, stene se visoko vzpenjajo nad teboj. Tu so tudi naravni mostovi in leseni podest ter ozek prehod skozi skale. 










 2. del poti je bolj po gozdu, skoraj pragozdu, en del poti je čisto zaraščen s koprivo, ki sega skoraj do pasu. Pot se vzpne na zgornji del soteske, tako hodimo skoraj po njenem robu, skozi gozd (spotoma pobiramo maline) in nato skozi čisto luknjasto Pokljuško luknjo spustimo nazaj v sotesko in kmalu nazaj na izhodišče. 








 Tako sva v 2 urah zelo v miru prehodila lepo krožno pot v obliki osmice, dolžina je 4 km. Pot je v obliki osmice, ker po »partizanskem« prelazu se da le na enem mestu (ravno nad točko, kjer se skale stikata in spodaj gremo skozi ozek prehod med skalami) priti z ene strani soteske na drugo. Ker se imenuje »soteska«, sem nekako pričakovala, da bo kak potoček, ampak nobene vode pa ni. Morda po nalivih kak hudournik, to je to.
Čeprav v soteski ni posebne gužve, a smo srečali kar nekaj obiskovalcev, mnogi z otroci, od domačih do čehov, belgijcev, italijanov. 
ob parkirišču. Pokljuška soteska
 Po soteski se vrneva nazaj do vintgarja. Bliža se temen oblak, v daljavi grmi, sva celo v dilemi, ali bi šli naprej ali ne, na koncu vzameva vetrovki in dežnik, pa greva. In se je kar izšlo, le na poti nazaj nas je ujel dež in še ta je bolj rosil. Temen oblak pa nas je vso pot silil, da sva kar se da hitra in se ne obotavljava.
 Vstop je 4 € po osebi. Turistov je še vedno veliko, čeprav vrste ni več. Ogromno je izraelcev ali libanoncev, kar nekaj kitajcev-tajvancev, slovencev je še najmanj.
 1,6 km pot skozi sotesko ob reki Radovni je absolutno čudovita, prelepa je. Pot je primerna za vsakogar, saj gre po lesenem podestu ob reki, nad številnimi brzicami in manjšimi slapovi. 






Na par mestih lahko prideš prav do reke in do vode, ljudje delajo možiclje, ki so postali kar moderen način izražanja turistov.






Zelo je lepo, a gužva ob takih dnevih ti odvzame malo dobre volje, saj skoraj ves čas greš za nekom v koloni in nekdo gre za teboj. Pot je ozka, ponekod niti 2 ne moreta narazen, prehitevaš lahko le na nekaj mestih, če pa se kdo ustavi fotografirati, se naredi zamašek. Gužva je. 
 Ob koncu potke je lep 16-metrski slap, v jezercu pod slapom je mogoče se kopati. Midva sva se tu samo fotkala, šla sva na zasluženo pivo in sladoled v bar nad slapom, nato nazaj...


Slap na koncu urejene poti: 
 Sledi še pot nazaj, začelo je celo rositi, a ni bilo nič hujšega.












Obisk vintgarja nam je vzel 1,5 ure, ne vem, kje, sva prehodila tukaj 4,5 km. Moje 8 let stare športne sandale so tik pred koncem poti "odpovedali". No, je bil že cajt... 
 Do kampa Bled sva morala kar skozi vaške ulice, prevozila sva kar z druge strani jezera, tam nikoli ne greva. Camp je tik ob kopališču na jezeru, otoček je od tukaj tudi zelo blizu. Kamp je čisto poln, dobro, da sva rezervirala. Vrsta na recepciji za check in in check out je primerljiva le s kampom Solaris na Hrvaškem. Na solidno ceno 35 € dobiva 10 % popust kot člani AMZS.
 Dobiva lep plac, kamp je prav prijeten, se sekirava, da je polno otrok in da ne bo miru, a zvečer so vsi pridno spali. Ponoči se je dobro ulilo, a zjutraj je bilo sončno.
Greva do plaže, damo noge v vodo, ful paše, voda je topla, okrog 23-24 stopinj (pričakovala sem bolj mrzlo). A plavat v jezeru nas ne vleče, ful je čudno, ko ne vidiš dna oz., ko je voda tako motna. Zraven je najem Supov, naju mika, a se odločiva, da je treba malo počivat. 




 Pletna vozi do otočka kar s plaže. 


 Midva raje greva v bar ob plaži – Freddy je zagledal, da imajo prave belgijske vaffle (imava na vaffle dober spomin še iz Amsterdama)... 


 Zvečer, ko se malo spočijem, grem še na vrh sosednje s kampom Ojstrice. Ojstrica je 611 metrov visok hrib, izhodišče je takoj ob kampu. Kratka in še kar strma pot skozi gost gozd hitro pripelje na vrh hriba. 


 Z vrha Ojstrice se pa odpira čudovit pogled na Blejsko jezero, toliko lepši zato, ker ni običajen. Pot je lahka, je pa še kar strma, 131 višinskih metrov se vzpneš za kakih 20 minut hoje skozi gozd. Na vrhu se pa pogled odpre, ni kaj, je res vredno.


 Se odločim, da je do vrha Ojstrice pot zelo kratka, zato grem krožno pot še do razgledišča sosednje Male Osojnice. Pot je označena, en del je precej strm. 
 Na razgledišču pa je polno ljudi, ki občudujejo panoramo in se pripravljajo na sončni zahod. Razgled je res čudovit. 






 Sestop z Male Osojnice je tudi precej strm, en del kar po stopnišču, pot v več ovinkih preči pobočje, ta stran je bolj zahtevna od tiste s strani Ojstrice. A vse skupaj je kar kratko, celoten krog in fotografiranje mi vzame 1 urico, celoten krog je zaključen z 2,7 km. Če bi imela čas, lahko bi se odpravila še do Velike Osojnice, še 20 minut do vrha, a bila je že 8 ura zvečer in nisem hotela lutat v temi...
Pripravljam še nadaljevanje. 

2 komentarja:

  1. Prav zanimivo je brati kako drugi vidijo meni tako znane kraje. Cesta iz Bleda v Gorje je v delu že od pomladi in je predvsem za domačine zelo neprijetno, ko se vsakodnevno vozijo skozi Rečico. Samo še kolona turistov se jim manjka :) Ker sta Primorca najbrž poznata to.
    Bom brala še naprej, da vidim kako je bilo v Gornjesavski dolini.

    OdgovoriIzbriši
  2. ;) Domačini vedno poznajo kako bližnjico, turisti pa se lovimo ... Pa sej je prav, da se vozimo še kje okrog, da okolico vidimo :))

    OdgovoriIzbriši