Čez Komarčo na Črno jezero.

Drugi dan našega potepanja po slovenskih hribih in kampih sva začela na Bledu. Prvi dan sva obiskala Blejski vintgar in Pokljuško sotesko

Že na poti k slapu Savica se ustavimo pri recepciji kampa Zlatorog ob Bohinjskem jezeru, da vidiva, če bova tu lahko prenočili. Lega kampa je izvrstna, takoj ob jezeru. Komentarji na spletu pa so daleč od navdušenih, da kamp ni najbolje urejen, niti organiziran. V hišici, ki služi kot recepcija, je polno ljudi, ne veš, kdo kaj dela oz. ali je kdo tam samo na obisku pri kolegu, ki dela... Po nekaj minutah čakanja nekdo nam nameni pozornost, pove, da je check in po 13. uri. Da je kamp sicer poln in da bodo sprejeli toliko ljudi, kot se jih bo zjutraj odjavilo. Rezervirati ni mogoče, kamp ni parceliran, če dobiš plac, postaviš se, kamor se ti zdi prav... Parcele niso urejene, ker se kamp nahaja v Triglavskem nacionalnem parku in noben poseg v naravo ni dovoljen. Vse skupaj ima zelo easy-going feeling, skoraj hipijevsko... Pomisliva, da Gozd Martuljk le ni tako daleč in po vzponu na Komarčo se lahko peljeva kar tja.
Parkirava se na parkirišču pri koči pri Savici, 3 € je cena za 3 ure, 6 € pa je ves dan. Najprej se odpraviva do Črnega jezera čez Komarčo. Slap pa pustiva za konec. 

 Pot čez Komarčo je označena kot zahtevna, z jeklenicami, čelada sodi med opremo. Iz opisa je jasno, da nas čaka 641 metrov vzpona (koča je na 653 metrih, Črno jezero je na 1294 metrih, rob Komarče pa sega preko 1300 m). Nikjer pa ni bilo razbrati, da bo pot tudi tako naporna J Strm vzpon ob skoraj navpični steni Komarče se začne skoraj takoj za tem, ko prečkava reko, in se vleče dolgih 1,5 ure. Prav nikjer pot ni položna, cikcakov je nepreštevno. 

Nekje na sredini poti srečava družino, ki se vrača dol, vprašava, če je že kmalu vrh... Težko so se nama zlagali, da je še malo... J Bili smo komaj na sredini. To je tudi točka, kjer se prvič lepo odpre pogled na jezero in Vogel nasproti. 

Proti koncu se samo sprašujeva, le zakaj sva se odločila za dopust v hribih in ali ne bi bilo bolje, če bi šla supat v Rovinj. A ker sva visoko, greva do konca. Škoda, ker nisva prej vedela – zajle na poti so oštevilčene, od 1 do 12. Na začetku so jeklenice bolj redke, bolj, ko se gre gor, pa so bolj pogoste. Lažje bi bilo »odštevati«. Pri zadnji zajli se pot končno položi, sledi kratek in zelo prijeten sprehod skozi gozd. Gozd je kot iz pravljice, mogočna drevesa, velikanski praproti, mah, ki se je polastil velikih kamnov... Zelo je lepo, pa še temperature so lih prav. 

Spodaj bele lise je parkirišče, kjer nas čaka naše vozilo. Zelo smo visoko in smo še vedno nad parkiriščem. 

Od zadnje jeklenice do jezera je le še 5-10 minut poti. Da se odkupim za naporno pot, obljubljam Freddyju pivo v koči pri jezeru. Ups, pri jezeru sploh ni koče :) Nekaj sem si narobe zapomnila... Pri jezeru se ustavimo, relaks in kosilo iz nahrbtnika...  

Jezero je ujeto v kotanji med hribi. Lepo je. Od tu je že dokaj blizu do koče pri Triglavskih jezerih, 1,5 ure. 

V jezeru je polno malih ribic, ki so zelo napadalne (lačne?), čim daš prst v vodo, takoj ga napadejo in grizejo. Tako namakanje nog v jezeru odpade. Nekdo je leta nazaj prinesel te ribice v jezero, ribe so pojedle ves plankton, ki je skrbel za čisto vodo, tako sedaj je voda v jezeru vedno bolj motna. Pa še ribe so lačne. Tako je, ko se poruši naravno ravnotežje. 

 Navzdol gre lažje in hitreje, a je vseeno naporno, tokrat za kolena. Narediva pičlih 5 km poti v 3,5 urah. Zato pa je bilo precej višincev. Ko prideva dol, se ustaviva ob reki, si umijeva pot, ki nas je zalival celotno pot – večinoma se hodi kar po soncu... Voda je zelo hladna in kristalno čista. Niti se ne umijeva zaprav začne grmeti in se dež prav vonja v zraku. Hitro se odpraviva do avta. 3 metra pred kočo se oblak utrga in se dež ulije kot iz škafa. Ni druge, kot skočiti v kočo, do avta je še kakih 50 metrov :). Imava popoln izgovor za pivo v koči. Obisk slapa Savica je prestavljen na boljše čase, dež naliva tako, da slap najbrž niti ni viden. Ko malo popusti, zbeživa do avta in se odpraviva proč.

 V Bohinju ob jezeru je skoraj sončno, čeprav črn oblak ne pušča veliko optimizma. Osvežimo noge v jezeru, kratek sprehod. 

 Še zadnjo minuto pred dežjem skočiva v kombi in se odpeljeva kar do Gozd Martuljka. Itak načrt za jutri nas vodi tja. Celotno pot dež ne neha nalivati. Deževati je tisti dan nehalo šele ob 6h zvečer, tako sva še imela srečo, da sva prišla s hriba po suhem. Na tisti strmini je ostalo kar precej planincev, ki bodo drčali dol v blatu in mokri kot miši.

Parkirava se v kampu Špik v Gozd Martuljku in celo v deževnem in oblačnem vremenu imava najlepši razgled: 

Naslednji post bo o temu, kako sva šla do Martuljških slapov.