Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

ponedeljek, 08. avgust 2016

Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 6 in 7: Ulcinj - Albanija

Nadaljujem z dnevnikom našega potovanja. Začetek in povezava do vseh postov na Začetek. 1. dan
Zjutraj šestega dne se zbudimo v kampu Miami beach na Veliki plaži pri Ulcinju. Zjutraj je zelo oblačno, še vedno pošteno piha. Ker dan ni primeren za uživanje na plaži (temni nizki oblaki, 15°C), se odločiva, da greva raje na izlet v Albanijo, meja je vsega 25 km proč. Freddy sicer ni navdušen, Albanija ga ne zanima, a že če smo tukaj, tako blizu, škoda ne it pogledat na lastne oči.


Na plaži si napolniva plastenko s peskom »za spomin« ter se odjaviva iz kampa (14 €). 

Najprej se zapeljeva čisto do konca Velike plaže, do reke Bune in še naprej čez most na otok Ada Bojana. Želela sva si pogledati kamp Ada Bojana, ki se nahaja na samem jugu bivše Jugoslavije. Od tu naprej je že Albanija, le da tukaj ob morju ni mejnega prehoda, sploh ni ceste oz. ni mosta preko reke.
Cesta (solidna!) gre skozi polja in nekaj manjših naselij in le kakih 500 metrov odmaknjena proč od Velike (dolge 12 km) plaže.


Reka Buna, vzdolž obeh bregov so ribiške koče ali nekaj podobnega, ena do druge... Mogoče so neke sorte vikendice. Malo je čudno, saj morje in neskončne plaže so nekaj 100 metrov naprej... Zakaj bi imel vikend ob reki, ko pa si lahko ob morju?


Kamp Ada Bojana, hm, saj to je samo naziv... Sprva skoraj ne moreva verjeti, da to je to. Del polja (recimo, 200 x 300 metrov, ki je ograjen z ograjo, kot bi ogradili njivo, kučica za WC, elektrika je zelo vprašljiva; nasproti je recepcija in mini market). Gospod iz marketa nama pove, da v recepciji trenutno ni nikogar, da pa se lahko itak razgledamo. 
 Kamp je ob gozdičku, za gozdičkom je reka. Menda je tukaj običajno, da je veliko komarjev. Plaža se ne vidi. Do plaže je treba po makadamski poti ali preko hotelskega naselja (nisva ugotovila, če kamp spada k naselju, ali posebej) – okrog 300 metrov. V kampu je par kamperjev... Very wild. Praktično si v naravi, le da je ograjeno in so WCji, a je zelo »bazično«...
 Se sprehodiva do plaže. Opazimo policaje, ki nekaj spremljajo v morju. Mogoče tukaj že imajo opravka s pribežniki ali ilegalci...


 Se zamisliva – sva na samem jugu bivše Jugoslavije, štartali smo iz Kopra, lahko bi bilo iz Ankarana, s samega severa. Prevozili smo celotno obalo Jugoslavije. Hudo!! Do tukaj sva naredila okrog 950 km.
Na plaži zelo piha. Pomisliva – dobro, da sva to videla, preden sva šla na izlet, da se nisva z izleta vračala sem, da bi tukaj prenočila. Se odločiva, da za naslednjo noč bova poiskala kak drugi kamp. Bi morala biti dva odprta v bližini Bara. 

 Da se vrneš na cesto za Albanijo, se moraš najprej vrniti nazaj 10-15 km do Ulcinja. Tukaj tudi tankamo. V Črni Gori je najcenejši na naši poti bencin. 1 l stane okrog 0,92 € (diesel). V Albaniji, čeprav imajo precej nižji standard, je bencin precej drag, nad 1 €.
Na delu med morjem in Skadarskem jezerom iz Črne Gore do Albanije vodi samo ena cesta – preko naselja Vladimir, ki je zadnje naselje na črnogorski strani. Do Vladimirja lahko prideš po cesti iz Ulcinja (cca. 15 km) ali iz Bara (cca. 20 km). Druge povezave z Albanijo so le še iz notranjosti države – za Skadarskim jezerom, preko Podgorice oz. še bolj noter. Obe cesti do Vladimirja sta na zemljevidu enako označeni – z najtanjšo črtico. Ker je to meddržavna povezava, sva pričakovala vsaj spodobno regionalno cesto.
Čim sva zavila na cesto, ki z veliko ovinki vodi skozi hribe, cesta se je iz dokaj normalne spremenila v vaško, komaj dovolj  je široka za dva avta, popokana, nobenih ograj, nobenih belih črt z oznako pasov. Enostavno ni prostora za dva vozna pasa. Za piko na i se iz črnih oblakov tako lepo ulije, kot iz škafa. Tisti temen oblak, ki nama je sledil celotno pot – v Dubrovniku in Perastu, v Baru in Ulcinju, nas je dohitel ravno na tej cesti. Ne vidimo pred seboj skoraj nič, asfalt je grozen, cesta je katastrofalna, ovinkasta, ozka, ceste ne poznamo, niti nimamo kam se iz ceste umakniti in se ustaviti, nobene vasice, nobenega odcepa, nobenega »sos« placa na cesti. Zgubimo vsakršen občutek za čas in prostor, nadaljujeva po cesti v nikamor, okrog so samo hribi in gozdovi. Dejstvo, da je na cesti precej prometa nas sicer zelo moti, a hkrati pomirja – da nisva zašla izven civilizacije in da prej ali slej bo konec te grozote. Najbrž najbolj groznih 14 km ceste. 
 Ko prideva do križišča, kjer se naša cesta iz Ulcinja združi s cesto iz Bara in »skupaj« nadaljujeta pot do Albanije, se končno lahko ustavimo na majhnem parkirišču ob trgovini in narediva povzetek situacije. Do meje je še najbrž kakih 10 km, naliv niti ne misli ponehati, ni ne konca ne kraja oblakov, nikjer se niti približno ne vidi, da bi se odpiralo. Tudi, če vztrajava po teh cestah do Albanije, kaj pa bova tam videla? Saj ne moreva sploh iz avta... S težkim srcem se strinjam s Freddyjem, čeprav s tem skoraj zagotovo vem, da se v Albanijo Freddy nikakor več ne bo odpravil. Čeprav najin kamp pri Ulcinju ni bil slab, ponoviti to cesto do Ulcinja se nama zdi neverjetno. Pomisliva, najbrž ta cesta je neka pomožna, cesta proti Baru, nazaj proti centru države ne more biti taka ali slabša. Se odpraviva proti Baru in tam v kampu počakava, da neha nalivati... Bolj dolgih načrtov ne delava.
Sva mislila, da cesta ne more biti slabša... Lahko!! Je sicer istega »vaškega« stila, kot bi se peljali kam na njivo. 2 avta ne gresta vedno skozi, je pa tukaj manj ovinkov, več je malih vasic, prometa je lih tako precej, na enem delu je prav precejšen prepad takoj ob cesti. Čez par kilometrov dohitimo nek avtobus (!), ki ga nikjer in nikakor ni mogoče prehiteti in se vozimo za avtobusom celo pot skoraj do Bara. Kar po eni strani je bilo nama v pomoč, saj nama je že avtobus naredil pot in nasproti vozeči se avti so se nekako umaknili. Nizozemski šofer avtobusa najbrž lahko ponudil svojim potnikom adrenalinsko vožnjo, vse to je v nalivu. Tukaj poteka glavni promet turističnih avtobusov iz Črnogorske obale do Albanije! To je mednarodna povezava! Noro in nepojmljivo! Ne vem kakšne ceste so preko Podgorice, a tukaj si je Freddy tako lepo oddahnil, ko je zagledal Bar pred nami. Kar pomenilo civilizacijo in spodobno široke ceste. 
 Zapeljeva se do kampa Maslina v Buljarici, še kar nekaj kilometrov naprej od Bara. Buljarica je zelo majhno naselje med Petrovacem in Sutomorem, ima pa prelepo plažo, ki se vidi že s ceste.
Še vedno lije, ko se zapeljeva v kamp. Kamp je zelo prijeten, veliko je dreves, med njimi je precej starih oljk. Sprva kamp deluje zelo majhen, a je tako zavit, da šele potem sva videla, da je kamp še kar velik.  Kamp je odprt celo leto. Gospa, ki nas sprejme, je zelo prijazna, živi kar v prikollici v kampu; nadomešča lastnika. Nama za silo razkaže kamp, naroči, da se parkirava kjer želiva (kamp ni parceliran), vse formalnosti pa bomo uredili zvečer, ko se vrne lastnik. Ker so stare oljke tako čudovite, jo vprašam, če ve, koliko so stare. Pove, da je ona tukaj že dve leti in oljke so že bile prej... Hm, zadržim smeh. Sem imela v mislih 200 let J.
Vidimo še nekaj srečnežev v kampu, ki lih tako »uživajo« ob dežju.  
Pogled iz kampa na hribe v ozadju:

Ko dež malo popusti, se z dežnikom odpraviva do plaže – kakih 100-150 metrov skozi kamp in si že na plaži. Plaža je luštna, če ne bi deževalo in pihalo. 

 Iz dolgčasa narediva 100 tisoč slik na plaži. Večinoma enakih :) A morje je vedno lepo, oblaki pa so nocoj kar "dramatični". 

Popoldan preživiva v kampu ob knjigi in filmih. Ugotoviva, da sva komaj na sredini potovanja, komaj 6 dni na poti, da pa se nama že ful trgajo oblačila – od nogavic do kavbojk :). Najbrž je zrak kriv.
Deževalo je vse do 6h zvečer. Tako sončni zahod sva pričakala na plaži že brez dežja, še vedno pa piha. Valovi so tukaj prav fantastični, lahko bi jih spremljali neskončno dolgo. Čudovito lepo je. Škoda, ker sonce zahaja za hrib, ni bilo pravih »sunset« fotk... 





 Tik ob plaži je zapuščen kamp. Vidimo, da se tam parkirajo 4 kamperji. Tudi super plac za preživeti noč, če ne rabiš elektrike in druge civilizacije. Sicer restavracija na plaži je precej blizu, če bi se kaj rabilo.
Buljarica
Številke 6. dne:
-        Kamp Miami beach 14 €
-        Tankamo 40 l = 37 €
-        Prevožena pot: 80 km, od tega 35 km »vaške« ceste v nalivu...
 Sobota 21.05. v Črni Gori je 10 let od osamosvojitve, se praznuje Dan Republike. Jutro je oblačno, je pa suho. Med jutranjo kavo težko pregovorim Freddyja, da le gremo čez mejo do Shkodërja. Že če smo tukaj, skoraj pri Albanski meji, res bi rada šla čez mejo in dobila vsaj površen vtis o državi.
Plačamo za kamp (12 €), receptor zmaja z glavo, češ, kam nese te neumne turiste v Albanijo, reče – kaj ste tam pozabili, nimate kaj videti. Pa še šoferji so zanič, nimajo nobene vozniške kulture... Mi si pomislimo – če reče črnogorec, da so albanci zanič šoferje, kako šele mora biti grozno, ker že črnogorski šoferji so popolnoma nepredvidljivi in vozijo skladno s trenutno inspiracijo, brez nobenih pravil. 
Od kampa se vozimo do Bara, tam pa zavijemo na cesto za Vladimir in dalje za Albanijo. Čeprav danes ne dežuje, cesta je še vedno grozna in prav nič širša... Zato pa na cesti na vsakem razcepu in ob vsaki hiši stoji policaj. Ugibamo, če je to običajno, ali jih včeraj ni bilo zaradi naliva. 
Preseneti nas, da je za razcepom, kjer sva se včeraj obrnila iz Ulcinja za Bar, cesta v smer meje z Albanijo je zopet v redu – regionalna, je obnovljena, z zarisanimi črtami in predvsem dovolj široka. Tako samo del Bar - Vladimir – Ulcinj je cesta »med njivami«. 
Ko po eni uri vožnje (od kampa do meje je 50 km) pridemo do meje, se spomnimo, da je Indipendance Day – saj meja je zaprta, vsaj začasno. Pomislimo, da na proslavo čakajo kakega pomembneža iz Albanije – ne vem, če ravno predsednika, ta najbrž bi šel v Podgorico, vseeno pa mora biti nekdo zelo visok, da se zapre meja in postavijo policaji na vsakih 100-200 metrov.
Pred nami na meji je okrog 20-30 avtomobilov in 4 avtobusi. Iz strani Albaniji ne spuščajo prav nikogar z naše strani počasi se premika in čez 35 minut smo na Albanski strani. Tam kolona pred mejo se je raztegnila najmanj na 1,5-2 kilometra, kar po voznem pasu na cesti. Tako odprto za promet ostaja le nasprotni pas ceste, po kateremu se mi vozimo. Ravno se peljemo mimo kolone, nasproti se pripelje kolona črnih vozil s plavimi lučmi, nas ustavijo ob robu, politiki se peljejo mimo... Študiramo, kako bodo šli mimo kolone pred mejo in predvsem potem, po črnogorski »čudoviti« cesti. 
Na meji so nas vprašali tudi za prometno in zeleno karto, drugače pa sploh niso nič komplicirali ali pregledovali, pa sva bila s kamperjem.
Ko se zapeljeva čez mejo, se takoj pozna razlika celo s Črno Goro – edina beseda, ki jo najdem, je beda. Vse je polno smeti, neurejeno, nedokončano, brižno. Da ne omenjam, da so ceste zopet slabe. Občutek, da smo v letu 1979 in to v revnem predelu.



 Se vozimo skoraj do Shkodërja. Že od daleč na hribu se vidi trdnjava, kamor sva namenjena. Trdnjava je ena redkih "turističnih" točk na tem delu. 
Pred mestom je most čez Buno in so lepo označene smernice za trdnjavo Rozafe. Pot do trdnjave je zaparkirana z avtobusi. Gor, v trdnjavi, je bilo ogromno otrok. Dan šolskih izletov.

 Po tlakovani poti k trdnjavi se zapeljeva do private parkirišča skoraj tik pod obzidjem. 


Gospa, »gospodarica« parkirišča, nama pove, da se plača, v nemščini se uspemo dogovoriti, da parkiranje stane 200 LEK. Mi2 niti približno ne veva, kakšni so tečaji, seveda albanskega denarja nimava. Vprašam žensko, če lahko v Evrih, ja, je OK, 1,5 €. Ne glede na to, da nimava pojma o menjavi, cena se nama zdi odlična. Poklepetam z gospo, pravi, da je delala v Nemčiji 30 let, potem je zbolela, nekaj z glasilkami. Za 30 let dela prejema 300 € pokojnine, zato se ji splača živeti doma v Albaniji, zraven pa še imajo »družinski« biznis s parkiriščem, pa še WC je zraven, kiosk s suvenirji in prigrizki. Vse na enem mestu. 


Od tu sta še 2 ovinka navzgor do vhoda v trdnjavo. Smo že dovolj visoko, da se odpirajo panoramski razgledi na okolico.
Pogled na Shkodër: 


 Zanimiva stavba v daljavi, pod trdnjavo. Ne vem kaj to je, a je čisto sredi vode... 


 Se odpraviva na ogled trdnjave. Vtopnina je tudi 200 LEK na osebo, gospod nama vzame 3 € za oba. Presenečeni ugotavljamo, da imajo enak tečaj z žensko na parkirišču :).

 Trdnjava je najbrž edina znana turistična točka v tem predelu Albanije. Je zelo velika in je zelo porušena. Prav zaradi trdnjave same najbrž ni vredno niti obiska. Bolj zaradi tega, da greš vsaj nekaj pogledat, če si že tukaj. In iz obzidja je zelo lep pogled na Skadarsko jezero in reko Buno ter širšo okolico. Kljub oblačnemu vremenu se vidi zelo daleč. Skadarsko jezero je zelo veliko, okrog 400 km2, 2/3 pripada Črni Gori, tretjina pa Albaniji.

 Lovimo duhove iz preteklosti :)
 V trdnjavi je ogromno šolskih otrok. Turistov, razen nas je le še nekaj, vse skupaj manj kot 10. Čeprav albanščina je zame praktično nerazumljiva, pogosto slišiva šepetanje in hihitanje otrok zadaj – »turisti, turisti« in pa radovedni pogledi. Nikjer še se nisem počutila, da sem kot turist zanimiva in neobičajna domačinom... 
 Neke deklice srečujemo na par krajih, na koncu ena se opogumi in v solidni angleščini vpraša, če lahko naredi z mano kratek intervju za šolo. Sošolka tačas snema na tablico. Se smejimo, ampak me izpraša iz kje sva, če sva že kje bila v Albaniji in kako nama je tu všeč. Moram biti diplomatska in povem, da sva komaj prišla in še nisva veliko videla in da je pa narava čudovito lepa. Vsaj, da se ne zlažem. Pogled je res lep. Deklica pove, da imajo šolski izlet, je iz nekega mesta, ki si ga nisem zapomnila. Pravi, da je njihovo mesto lepo in da ga morava priti videti. Si mislim – poskusi prepričati Freddyja, da se še kam pelje po Albaniji...
 Pogledi so res prelepi...


Reka Buna in Skadarsko jezero v ozadju: 


 Presenetljivo, otroci in razgledi naredijo, da se imava prav lepo v trdnjavi in malo pozabiva, kje sva :). 


 O trdnjavi, seveda, obstaja žalostna legenda. Skrajšano glasi tako da, v 3. stoletju pred našim štetjem so iliri postavili na tem delu mogočno trdnjavo, ki pa je ves čas razpadala. Tedaj so se odločili, da morajo nekoga žrtvovati bogovom in s krvjo žrtve utrditi stene. Bili so trije brati, odločili so se, da žrtvovati morajo ženo mlajšega brata, prelepo Rozafo. On dolgo ji ni mogel tega povedati, vendar enkrat je moral. Rozafa je pogumno sprejela odločitev, je pa povedala, da jo lahko živo zazidajo v steno trdnjave, vendar tako, da lahko še vedno doji otroka. Tako bila je živa zazidana, iz stene so ostale na prostem le roka in dojka, da doji otroka. Trdnjava tako še vedno stoji in nosi njeno ime. 





Takoj pod trdnjavo, ob reki je kamp. Mislim, da je edini, na tem delu. Drugi kamp je ob Skadarskem jezeru na poti iz Shkodërja proti Podgorici. Ta kamp tu spodaj se kliče Legenda in v bistvu je to le večje parkirišče, gotovo pa ima priključke za elektriko pa stranišča. Ob parkingu pri trdnjavi nas je srečal nek gospod, oblečen kot napovedovalec kakega koncerta, in nama je dal vizitko za kamp in povabil, da greva tja... Hm, pozneje sva se raje vrnila v Črno Goro, v Buljarico...



 Se vrnemo na parkirišče, pri »gospodarici« v kiosku Freddy kupi albansko kapo. Zakaj jo rabi, ne vemo... Za smeh...
Dobre volje me preseneti in pove, da greva kar v mesto. Bila sem prepričana, da od tu se bo samo obrnil in se peljal nazaj direkt na mejo.
Mesto Shkodër je kak kilometer ali dva naprej od trdnjave. Ulice so široke, prometa ni prav veliko. Ob cesti je svašto, ni pa prav zrihtano, niti bogato...  



Ko se pripeljeva do glavnega križišča, policaj naju pošlje na neko zakotno ulico – glavno križišče in cesta sta zaprta. Pozneje ugotovimo, da imajo kolesarske dirke. Tista obvozna cesta nama prav nič ni všeč, se ustavimo na črpalki. Možakar na črpalki je zelo prijazen, zna nekaj malega srbsko (drugače pa ljudje govorijo samo albansko, res ne moreš najti skupnega jezika...). Dovoli nama, da za en čas pustiva avto kar na črpalki, dokler greva na sprehod in na kavo. Kava v kafiču poleg črpalki je presenetljivo dobra. Odlična. Vprašamo kelnarja, kaj za ena kava je, pravi Lavazza. (komaj smo se zmenili, ne zna jezikov sploh, pa je mlad fant). Cena kapučina - 0,50 €. Se lomimo z angleščino in italijanščino, da bi ugotovili, kje lahko kupimo steklenico albanskega konjaka Skenderbeu. Namreč nikjer po cesti, ko sva se vozila po mestu nisva videla nobenega marketa, nobenega shopping centra, tudi na črpalkah nimajo nobenih artiklov, samo gorivo in kafič zraven (btw, gorivo je dražje kot v ČG, več kot 1 €/l). Natakar se je ful potrudil spraševati dva tipa, ki sta bili tam na pijači, mogoče kak lastnik lokala ali stalna stranka, kje bi lahko dobili Skenderbeu in če lahko nama proda steklenico tistega prav iz bara. Nekako pridemo do zaključka, da tistega v baru lahko kupimo za 5 €. Ampak tako težko smo se razumeli, da nisva vedela, če steklenico mora še iti nekam iskati, če jo že ima... Skratka, sva rekla, da itak greva na sprehod in bova kupila... Ampak vse to praktično v pantomimi, vsi trije, natakar in oba tipa v kafiču, niso znali niti par osnovnih besed v angleščini, niti srbsko, niti nič drugega....  
Greva ven, se ustavimo še minutko za debato o Jugoslaviji s tipom zunaj, ki nas je parkiral in zna malo srbsko. Za mano priteče natakar in prinese mojo torbico z dragim fotoaparatom in potnimi listi noter... Kokoš, sem pozabila torbico v kafiču. Še nikoli se mi to ni zgodilo. Nekje tu se nam usidra, da ne glede na bedo in neurejenost okolice, ljudje pa so zelo zelo prijazni... Samo komuniciramo težko, ker ne znajo jezikov. 
 Greva na zelo kratek sprehod po mestu. Vseeno se nekako sekirava, da sva pustila kombi kar ob cesti na črpalki. Postane nama jasno, zakaj nisva videla shopping centrov – jih pač tukaj ni. Greva mimo par »marketov«, v slogu vaških 30 let nazaj – 1 vitrina in nekaj izdelkov še zadaj na polici. Pijača kar na tleh, zelenjava v škatlah. Najdeva Skenderbeu, trgovec nama izračuna, da to stane 4,70 €. Kupiva in se čudiva, da tip v kafiču je hotel nekje nama zrihtati ta konjak za isto ceno kakor je v marketu... Kupi pri nas steklenico konjaka v baru... 
 Gledava še kako trgovino s suvenirji, ma kaki, nič niti približno podobnega. Ena bakica prodaja kar ob cesti krompir na kilo, poleg, na tleh ima na razpolago kup najlonk, na drugi strani kup spodnjih gat. Druga gospa kar na cesti ime "trgovino" z oblačili.. Če ti sredi ceste kaj zmanjka.... Se spomnim davčnih blagajn.... 

 Ljudi po mestu je zelo malo, cesta je zaprta zaradi kolesarjev. Tako čuden občutek, zdelo se mi je, da sem se znašla res v času 30 let nazaj. Nisem naredila niti ene slike, imava le teh par slik, ki jih je naredil Freddy. Enostavno me je presenetilo, da je lahko še vedno tako... Mogoče nisva bila na pravem predelu, mogoče ni bil pravi dan, a tako sva videla ta Shkodër in ta del Albanije. Menda dalje, proti Tirani in proti obali pri Durresu, menda je lepše in boljše. A tukaj ni tako...



 Še vedno so bunkerji. Nisva šla v notranjost države, tam jih je menda kar precej.

Vrnila sva se na mejo. Upala sva, da je konec gužve. Kje pa, stojimo uro in pol v vrsti. Lokalci prehitevajo vrsto, se prerivajo in silijo brez vrste, mimo kolone cel via-vai ljudi. Najbolj pa najedajo cigane, ki kar trkajo na okno avta – »daj bon bon«. Strašno živcirajo, nimaš kam se odmakniti, oni pa en za drugim. Oddahneva, ko končno prečkava mejo. Črna Gora ni več tako neurejena in kavbojska. In vsaj razumemo, kaj folk govori.


 Popoldan se vrnemo v kamp Maslina v Buljarici, kjer sva bila že prejšnjo noč. Receptor se nama smeje: »Kako je bilo v Albaniji?«. Ah, pusti stat, vaše ceste so bolj grozne... Ima pa Freddy dovolj slabih cest in neurejene infrastrukture, ima dovolj Črne Gore in kaosa ter slabe kulture voznikov na cesti. Storniral mi je izlet do Virpazarja ob Skadarskem jezeru na ČG strani ter izlet do Cetinja in na Lovčen. Pravi, da sva videla jezero iz trdnjave in hribi so kot hribi, vreme pa ni stabilno... Jutri se vračava na Hrvaško. Dovolj je »adrenalina«... Nisem zadovoljna, a potem, ko sem »izsilila« izlet v Albanijo, ne morem zahtevati še vožnje v hribe. (Srček, hvala, ker si me peljal v Albanijo!)
Proti večeru se je naredilo lepo vreme, greva na lepo plažo v Buljarici, čeprav valovi so še vedno kar veliki. Pomisliva, da je dan praznika, da škoda ker nisva v Budvi, najbrž na plaži je koncert. A kamp nama je v redu, bil je zanimiv dan, dobro nama je... 


Številke:
Kamp Maslina v Buljarici 1 noč: 12 €
Prevožena pot: 130 km

Naslednji dan: Hrvaška, Ston - Praprotno

Ni komentarjev:

Objavite komentar