Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 5: Budva - Stari Bar - Ulcinj

Peti dan potovanja sva že na Črnogorski obali, sedaj smo že v Budvi. Je skoraj neverjetno, da samo v petih dneh sva prevozila obalo celotne bivše Jugoslavije in že tako veliko videla. Vsak dan je intenziven in zelo zanimiv. In še vedno imava čas za relaks in lenarjenje.
Začetek poti: 1. dan

Sveti Štefan

Jutro v kampu Avala, 2 km od Budve. Zbudimo se zgodaj, zunaj je prijetnih 20°C, čeprav je oblačno. Med kavo po dolgi dilemi se odločimo, da se le odpravimo v Budvo. Greva do avtobusne postaje, bus naj bi vozil vsake pol ure, a povezave niso prav redne. Cena karte pri šoferju naj bi bila 0,50 €. Medtem ko čakamo na avtobus, ob postaji se ustavi taksi in nas vpraša, če greva v Budvo in če nas pelje za 3 €. Ja, seveda, greva s taksijem.

Poklepetava s taksistom, nas nauči, da za vožnjo nazaj naj nikar ne plačava več kot 5 €. Pove, da pogreša Jugoslavijo, da zdaj še ni sezona in dela ni prav dosti. Ker smo videli, da je ogromno rusov, avtomobilov z ruskimi tablicami, napisi v ruščini, ga vprašamo, če je veliko rusov, če so vse pokupili. Pove, da jih je bilo ful več, ogromno so vlagali, predvsem v turizem, a potem lokalci so se naučili jih izkoristiti in ogoljufati (recimo, eno in isto hišo prodati trem kupcem...), zato sedaj jih je precej manj in tudi zato nekatere stavbe samo propadajo... Sicer pa je res, rusov je ogromno. 

 Izstopimo iz taksija ob promenadi, malo pred vhodom v staro mesto.

Stari center je, kot se spodobi, za obzidjem. Obzidje so gradili benečani še v 15. stoletju, da bi se ubranili pred turškimi napadalci. Ker sva tako prekleto zgodnja (ura je 08.30), je še skoraj vse zaprto. 

 Se sprehodimo po prazni Budvi. Kot vsako staro mesto je prav lepo in prijetno, urejeno. To je eno najbolj starih mest na Jadranu, zgodovina Budva šteje 2500 let.

Na trgu ob cerkvi Svetega Nikolaja se pripravljajo na praznovanje dneva Republike.

Citadela ob tej uri je še zaprta. Mesto je še povsem prazno, komaj kaka pekarna ali kavarna odprti. 

 Zapustimo stari center, se sprehodiva po promenadi ob plaži.

 Za večino obiskovalcev mesta je plaža nedvomno največlja atrakcija mesta.  Plaža je dolga in lepa, prijetna mivka. Poleti mora biti čudovito. Menda Budva premore kar 35 peščenih in prodnatih plaž v samem mestu in okolici. A za zdaj se tudi tu se vse komaj ureja in pripravlja. Tako deluje malo zapuščeno. Prav poseben feeling. Kaj šele pozimi... Sicer ob plaži je ogromno restvracij in tudi nekaj trgovinic z robo za lpažo, že vse obratuje in čaka redke stranke. No, pozneje čez dan, bo tega gotovo več. V sezoni je Budva znana po nočne življenju, diskoteki in klubi so nabito polni... Samo zjutraj je mir in tišina.

Potešimo »moralnega mačka«, videla sva Budvo, se po par urah vrneva v kamp (taksist s prve nama da ceno 5 €, tako da je OK), se spakirava in se odpraviva dalje na jug. Čeprav sva računala ostati v Budvi vsaj par dni, enostavno ni pravi feeling.

Le nekaj kilometrov dalje se ustavimo na razgledni ploščadi na Svetim Štefanom. Čudovit otoček, ki se komaj drži kopnega. Na otok sicer ne moreš kar tako. Ves otok je hotel, zato moraš biti ali gost hotela ali rezervirati mizo v njihovi restavraciji. Plaža ob vhodu na otok je menda zelo lepa in dostopna za vse. No, ob doplačilu 25 € na delu, ki je rezerviran za hotelske goste...

40 km naprej od Budve se peljemo v mestece Stari Bar. Mesto Bar je čisto ob morju in ni tako tuistično, tam je veliko pristanišče, ljudje živijo in delajo, nekako podobno je našemu Kopru.

 Le 3 km ven iz Bara, proč od morja (na cesti je lepo označeno) pa je mestece Stari Bar, ki je prav gotovo vredno obiska. Stari Bar je zgodovinski center Bara, približno 4 km od modernega mesta in prav toliko od obale.

Se pelješ čisto po vaških cestah, opazimo prve džamije, tu je že muslimanski del. 

Ko se ti zdi, da si čisto falil cesto (sva se obrnila tik pred zadnjim ovinkom, nato se vrnila), ugotoviš, da si prispel. Ob vhodu v Stari Bar je veliko parkirišče. Fantina, ki kontrolira parking, pove, da je celodnevno parkiranje za kombi 3 €. On, nama je super. Že s parkirišča se vidi obzidje in ruševine Starega Bara, ali kot so ga nekoč imenovali – Antivari.

Kot mnoga zgodovinska mesta na Balkanu, Stari Bar je ohranil vtis nepristopne trdnjave: zgrajen na hribu, ob vznožju gore Rumija. Tik pod mestom je potok in izvir pitne vode. Ni čudno, da so nekoč tukaj zgradili mesto. 

Na sliki je podoba mesta, kot je bilo nekoč, v času blagostanja.

Greva v mesto. Takoj, prva ulica je že zelo drugačna od vseh mestec, kar sva jih videla po Dalmaciji ali v Črni Gori. Bolj spominja na Mostar ali Baščaršijo v Sarajevo. Ta »novejši« dela Starega Bara je nastal izven obzidja Starega, zapuščenega in porušenega, Bara. Ob centralni ulici je več gostiln in restavracij.

Ena gostilna je prav posebna in izstopa, nujno morava se ustaviti na pijači. Konoba Špilja.

Še vedno je zgodaj, naročiva pravo turško kavo. Dokler se pripravlja kava, naju pride pozdraviti lastnik, povabi noter, da se razgledava. Vidi, da imava 2 velika fotoaparata, pove, da lahko mirne duše fotografiramo noter. Res je vredno ogleda, noter je večje, kot izgleda zunaj. Narejeno pa je tako zanimivo, da vsak detajl je poseben.

 Lastnik pove, da je vse naredil sam, vse eksponate je sam izbiral. Pravi muzej, gospod je zelo prijazen. Pravi, naj prideva v petek, ker ob petkih popoldan pojejo... J

Ta čas je že pripravljena naša kava. Odlična turška kava. Cena pa je – 0,60 €. Plačava dvojno J in skoraj nehote se odpraviva dalje.

Mestece je ful prijetno. Lastnik (kako ga nisva vprašala za ime...) je povedal, da v mestu živi okrog 70 % musliman, 20 % katolikov, ostalo so pravoslavci in nikoli niso imeli težav okrog religij. Vse težave od politike.

 Lokali in trgovine so zelo vabljivi, vse je lepo urejeno. Stari Bar je nedvomno pravi biser in ima prav svoje posebno vzdušje. To mi je res všeč.

 Počasi prideva do vhoda neposredno v ostanki bivšega mesta Antivari, znotraj obzidja. Vstopnina je 2 € na osebo.

 Mesto znotraj obzidja je živelo v 12-15. stoletju, prve hiše so bile zgrajene že 1000 let nazaj. Sedaj so hiše zapuščene, mnoge so zelo porušene, tudi trdnjava in dvorec. Dodatno škodo je naredil potres leta 1979. Mesto počasi poskušajo obnoviti in vsaj obdržati in utrditi to, kar je ostalo. Zelo prijeten kraj, je pa podobno kakor vse ruševine, le da je tukaj celo mesto in je precej veliko.

Pogled z obzidja proti Baru in morju ter na Stari Bar.

 Nekoč v mestu so živeli obrtniki, ljudje so služili s pridelavo oljčnega olja. Oz. kot tukaj pravijo – »maslinovega ulja«. Ob vhodu v mesto so oljke stare tudi 2500 let. Neverjetno.

Znotraj je polno prijetnih in zanimivih kotičkov. In čeprav vse skupaj ni nobena taka posebnost, res je prijeten kraj.

 V svoji zgodovini je Bar doživel vladavino Osmanskega imperija in Benečansko republiko, nekaj vojn in potresov. Vse je pustilo svoje sledi, od musliman do pravoslavcev in katolikov.

Si vzamemo kar precej časa za sprehod in ogled, je nekaj obiskovalcev, a ni prav veliko. Celo srečava ene slovence, ki sta na počitnicah v Ulcinju in se vozita okrog. Nekje za hrbtom ene rus navdušeno izjavi svojim sopotnikom » Veste kaj, tako lepo je potovati po svetu!« in se midva po tihem se z njim prav zelo strinjava.

En del obzidja, visok vsaj 4-5 metrov, je na enem delu se je kar odločmil in kos obzidja je ostal naslonjen na steno. Presenetljivo. Verjetno, po kakem potresu.

 Akvedok:

  Zgornja trdnjava iz 11-13. stoletja.

 Počivališče za popotnike iz 14. stoletja.

Vse je podpisano, table so večinoma zelo stare, ne vem, iz katerega obdobja:

  Cerkvico Svetega Jovana je "za svojo dušo" obnovil leta 1927 Savo Dabanović.

V turškem hamamu je neverjetna akustika.

 Kotički Starega Bara:

 Knežja palača iz 14-15. stoletja, je obnovljena in na palačo več ne spominja. Žal.  

 Pogled iz zapuščenega mesta v mesto za obzidjem:

Ko se vrneva na parkirišče, poleg našega domeka je parkiran skoraj enak avstrijski avtodom. Se pozdravimo z avstrijci, debata, kam gremo ipd. Oni se ravno vračajo iz Ulcinja, svetujejo nama kamp Miami beach na Veliki plaži. Pravita, da je to najboljši kamp v Črni Gori, da je topla voda in je ob plaži. Jima poveva, da naj nikar se ne ustavljata v Avali v Budvi. Se nasmejimo in si zaželimo »schöne reise«.

Iz Starega Bara se vrnemo na glavno cesto (glavna cesta je samo zato, ker druge so še slabše, je pač običajna regionalna cesta, podobno kot stara cesta Koper – Izola ob obali).

Ulcinj je precej veliko mesto, preseneti nas z najstniki, ki se očitno zabavajo. Najbrž je dan maturantov ali zaključek pouka.

Skozi mesto precej dolgo se vozimo do centra. Morje se ne vidi, ves čas so široke avenije, se že sprašujeva, ali greva v pravo smer. Nato se ulice začnejo hitro ožati, letnice hiš očitno starati, enolični bloki začnejo dobivati značaj.

Se parkiramo na dokaj velikem parkirišču ob marketu, še preden se cesta ozko spusti k obali. Pozneje sva videla, da je možno parkirati tudi ob obali, čisto ob plaži, a s kombijem po zelo ozki ulici bi težko šli, sploh, če bi srečali koga nasproti. Skratka to je bila dobra odločitev.

V prvi pekarni kupiva nekaj peciva, ki ga zmaževa kar po poti. Mesto je zelo drugačno od vseh, ki smo jih obiskali. Džamije, veliko je musliman, spominja na Turčijo ali Mostar. Najbrž od Bara bolj na jug živi veliko več musliman in cona je zgodovinsko drugačna. Sliši se ogromno albanskega jezika, vsekakor, se pozna vpliv Albanije. Počutiva se, kot da sva že v Albaniji.

Vse je pozidano, zelenja skoraj ni nikjer. Nekateri predeli, deli ulic so luštni in urejeni, drugi so pravi »bog pomagaj«, čisti Balkan, ciganeraj ipd... Tudi tukaj dobimo vtis, da vsak bedi le nad svojim kotičkom pred hišo, reklamira vsak svojo dejavnost, nič ni usklajeno.

Na mestni plaži je nekaj obiskovalcev, čeprav ni prav toplo, pa še piha. En par se celo kopa.

 Ob plaži po stopnicah se da priti v stari mestni center, bivšo Citadelo, ki je nekoliko na hribu. Obzidje Citadele ponekod je široko tudi po 20 metrov, nekoč je bila to zelo pomembna obrambna točka. Včasih so tu zadrževali sužnje in talce. Pravijo, da je celo slavni Miguel Servantes, tisti, ki je napisal Don Kihota, je bil tukaj v ujetništvu dolgih 5 let in tista, ki ga je rešila, je bila bodoča Dulcinea v knjigi. 

Razgled z obzidja na mesto in morje je lep, a ulice so prazne, so same restavracije, ena do druge, in – nikjer nobenega. Srečamo deklico, ki skrbi za restavracijo, na daleč opazimo še par turistov in na terasi ene restavracije družba mož, vsi v črnem, prava mafija. Mogoče je samo vtis, a ni bilo prijetno.

Na kratko se sprehodiva po starem delu in se hitro vrneva nazaj dol, k plaži, k bolj modernim ulicam. Ni tako porihtano, a je bolj pristno. Ljudje so ful prijazni, nekdo poimenuje nas »brate slovenci«. Freddy se spomni stavka »Neću da pucam u brate sloveni, dok one ne pucaju u mene«... Nekako takšen je bil feeling J. Ljudje, ki so v letih, se še z nostalgijo spominjajo Jugoslavije.

Ulcinj nas ni navdušil. Sva vesela, da sva se ustavila tukaj takoj na poti v kamp. V marketu nakupimo kar rabiva za večerjo (še dobro, v kampu ni trgovine) in se odpraviva iskati kamp.
Ne morem mimo črnogorskih cen - pol kile čevapčičev v marketu stane 1,30 €. In to je bil malo boljši market, podobno kot naš Mercator. Druge cene so tudi na pol naših...

 Takoj ven iz mesta Ulcinja je zelo dolga, 12-kilometrska mivkasta plaža, ki se točno tako imenuje – Velika plaža.  Ob plaži naj bi bilo 3-4 že odprti kampi. Računava, da najdeva kamp Miami Beach, ki so nama ga priporočali avstrijci, sicer ostali iz opisov delujejo prav podobno.

 Cesta za veliko plažo je lepo označena, kmalu najdeva smerniki za kamp Miami beach. Brez teh kamp bi bilo težko najti. Če bi to bil naš prvi kamp na poti, bi ostali razočarani, tako pa imava slabše primerjave in oceniva kamp pozitivno. Tudi v tem kampu ni nobene gužve, smo komaj 4 kamper, 2 sta iz nemčije in en švicar. Deklica na recepciji nama pove, da kamp obratuje že 3 leta. Kamp je prav zaprav polje velikosti za 2 nogometna, tik ob plaži, od plaži ga loči le manjša sipina in par dreves. Saj ni slabo, si čisto v naravi. Z morja zelo piha, zato se morava obrniti k morju s »hrbtom«, škoda. WiFi je gratis, WC-ji in tuši so v mobilni hišici, a je čisto in voda je topla.

Ne glede na obalčno in vetrovno vreme se odpraviva na plažo. Res je neskončna. Pesek je temen in težek, presenetljivo je zelo topel. Voda pa je ledena. Nemška družina iz kampa si upa kopati se v tem mrazu in valovih, otroci so sicer v neoprenu, a vsekakor ni toplo. 

 Proti večeru veter se še okrepi, sunki do 35 km/h, v kampu se vso noč sliši bučanje valov (od kampa do obale je dobrih 50 metrov plaže)...

Kamp ima na plaži svoj del, ki je urejen, so prijetni ležalniki, poleti najbrž bodo tudi senčniki, zraven je restavracija. Za dopust na plaži je verjetno pravi kraj, je pa daleč do mesta ali civilizaciji. Najbližja trgovina je ob glavni cesti, tako iz kampa se moraš odpraviti vsaj s kolesom. 

 Se malo zabavamo na plaži...

Ne glede na preprost kamp, kraj je zelo prijeten in lep...

Midva sva se čez noč vedno ustavljala v kampih. Predvsem zaradi varnosti, pa tudi udobja – elektrika, kopalnice, WiFi... Tukaj bi brez težav bili parkirani ob plaži tudi izven kampa, za nas je kar osupljivo, da toliko plaže in nobenih naselij, vse je prostodostopno...

Številke:

Kamp Avala (Bečiči, Budva): 12 € brez računa

Prevožena pot: 75 km

Nadaljevanje: Dan 6 in 7: Ulcinj - Albanija (Shkodër)