Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sreda, 20. julij 2016

Gremo v hribe: Prisank, 2547 m

Po dolgi pavzi se odpravim ponovno v hribe, tokrat na Prisank (ali Prisojnik). Visok je resnih 2547 m, nekoč je bil Prisank mejnik med kraljevo Jugoslavijo in Italijo.
Izhodišče je na Vršiču, zato z Obale imamo še dobre 2,5 ure vožnje. Na Vršiču je zmeraj lepo, zjutraj je že kar precej obiskovalcev. Hm, parkirišče je še vedno plačljivo. Pogled na Malo Mojstrovko, kamor smo se povzpeli skoraj 2 leti nazaj. Tokrat grem na nasprotno stran.
 Mimo Tičarjevega doma se odpravimo v smer proti Prisanku.
Prisank je ogromna gmota skal, vrh je nekje zadaj za najvišjo špico.
Najprej pa postanek ob razgledu na Ajdovo deklico. Malo kdo pozna zgodbo o Ajdovi deklici. Legenda pravi, da ko so v tukajšnjih hribih živeli velikani, je bila Ajdova deklica ena od njih. Čeprav so bili velikani nič kaj do ljudi prijazni, deklica je bila dobre duše in pogosto pomagala gornikom in trgovcem čez snežne zamete čez Vršič na Primorsko stran. Velikani so ji to zamerili in so jo kaznovali tako, da so jo prekleli in je deklica ostala ujeta v kamen.
Na razgledišču na tabli je malo drugačna legenda...
Na Prisank vodijo vsaj 4 poti, najlažja (še vedno je klasificirana kot zahtevna pot) je južna ali Slovenska pot, po tej bomo sestopali. Ostale 3 so plezalne "zelo zahtevne" - Grebenska pot je menda malenkost lažja, to pot gremo mi gor. Še Kopiščarjeva in Hanzova poti pa sta res alpinistične, ena celo ni prehodna zaradi podorov.
Najprej pot je precej položna in nič kaj zahtevna, prečimo pobočja hriba, preko okroglega vrha Sovne glave.
 Pot je zelo lepa, vedno bolj razgledna, ves čas opazujemo dolino Zadnje Trente.
 Kljub sredini julija, temperature ne presegajo 12 stopinj, višje pa vsekakor manj kot 10. Zaradi oblakov nimamo "pisanih" slik, a za hojo je vsekakor lažje, da sonce ne žge v glavo.

Višje kot se dvigamo, postaja pot vedno bolj strma. Šele, ko pogledamo dol, vidimo, kako hitro in strmo se vzpenjamo.

Pogled na prehojeno pot.
 Pridemo da prave naravne znamenitosti - Prisojnikovega okna. To je menda Prednje. Obstaja še eno okno - Zadnje. Skupinica čehov si je privoščila malico ob oknu. Čeprav mesta je komaj za se ustaviti, nekako je prav, da tu narediš pavzo. Za vse se najde prostora na skalah.
Skozi okno vodi Kopiščarjeva pot, sedaj je zaprta. Čeprav pozneje sva srečala dva planinca, ki sta rekla, da sta prišla tu čez.
 Pri oknu se okrepčamo z energetskimi tablicami in čokoladkami, si nadenemo plezalno opremo, pa tudi vsa oblačila, ki so v nahrbtniku. Tukaj je že zelo mrzlo, na grebenu pa pričakujemo tudi močan veter. Kako lahko na majhni skalni stopniški se komplet opremimo, še zdaj je zame uganka :)
 Prične se plezalni del. Oz. prav plezalnih delov s klini in zajlami niti ni tako zelo veliko, bolj je to plezanje skoraj po vseh štirih po dosti strmih skalah. Se gremo gamse. Zabavno je, čeprav par krat se prav vprašam - kam pa naj postavim nogo? In potem nekako gre naprej...
 Z grebena se odpre pogled na Kranjsko Goro in modro fliko jezera Jasna.

 Grebenska pot.
 Mala Mojstrovka je v ozadju. Šele od tukaj sem videla, kako strma je. Vem, da celotno pobočje polno grušča in bila je prav smotana. Aldo pove, da je Prisank dosti "kvaliteten" hrib, ker je precej kompakten, medtem ko Razor ali Mojstrovka prav nič kaj kvalitetni - cel hrib se kruši, polni so brazgotin, grušča in padajočega kamenja. Se pohecamo na definicijo "kvaliteten" hrib... Ti je pa takoj jasno, kaj je s tem mislil...
Pogled s Prisanka na Vršič in Malo Mojstrovko. Nekje globoko pod nami je stena s sliko Ajdove deklice.
Pogled na greben Prisanka. Kje je tukaj pot, ne vem, a tukaj smo prišli.




"Grizemo" skale kvalitetnega hriba.
 Po 3 in pol urah vzpona smo na vrhu Prisanka.
 Vrh je zelo majhen, razen vpisne knjige in štampiljke nobenega obeležja. Jasmina, naša tokratna vodnica, nas vpiše v knjigo, na hitro se pofotkamo in se spustimo malček pod vrh za malico. Na vrhu namreč prav pošteno piha.

 Še skupinska slika na vrhu Prisanka:
Razgled je imeniten - Triglav je čisto blizu, hehe, kar na sosednjem hribu. Vrh Triglava podpira nebo :)
Mi se veselimo, da so oblaki višje nad nami in imamo lep in čisti razgled. Tisti, ki so se odpravili na Triglav, lih na vrhu so zašli v oblak.
Malica z razgledom na hribe, malo pod vrhom.
Na vrhu srečamo še en slovenski par, par italijanov, drugače pa celo pot srečujemo samo tujce - nemce, poljake, čehe, ljudje, ki govorijo angleško...
 Pogled z vrha na Zadnjo Trento.
S tako stezo pa se prične spust. Spolzeče kamenja se prelevi v strme skale, uro pa pol so trpela kolena. Vzpon po Južni poti najbrž res ni zelo zahteven, za sestop pa ni toliko zahtevno, kolikor je naporno.
 Sestop pod grebenom:



Naporen sestop tako dolgo traja, da komaj čakam, da pridemo do prečne stezice med zelenjem... A je še daleč nižje.
Na poti srečamo par snežnih zaplat, ki mogoče bodo ostali celo do novega snega.

Končno pridemo do steze, ki preči pobočje gore. Do tukaj me že tako bolijo kolena, da  se mi noge kar samostojno premikajo in samo upam, da mi ne klecnejo v kakem neprimernem trenutku. Čeprav kolena so me bolela samo še tisti dan, boleče stegenske mišice pa se poznajo še 3 dni po pohodu :)) Se pozna, da nisem v hribovski formi...

Je že melišče, se pravi Vršič je že blizu. Pokuka sonček. Temni oblaki pa se naredijo nekje spredaj.
Nekje tukaj se domenimo, da avtobus in preostali del družbe nas čaka v Erjavčevi koči, ki je še par ovinkov nižje pod Vršičem. Se že veselim dodatnih metrov sestopa. Uberemo krajšo pot čez gozd mimo Poštarske koče. Boge moje noge, kolena sploh se nočejo več upogibati. Tisti zadnji kilometer, čeprav po lepi poti in skozi idilo macesnovega gozdička, bil je prekleto težek....
Pozdrav Ajdovi deklici.


Za mostom je že parkirišče in Erjavčeva koča. 2,5 ure smo rabili do Poštarskega doma na Vršiču, najbrž še pol ure samo od tam do Erjavčeve koče, ker vsak korak je bil nepopisno počasen... Sledi preobuvanje v sandale, sendvič in končno - kava v koči...
 Ko se odpravimo proti domu, se ustavimo pri Ruski kapelci, letos je 100 letnica. Čez 2 tedna pride Putin se pokloniti spominu ruskim vojakom.
 Povzetek:
Izhodišče: Vršič 1611 m
Cilj: Prisank po Grebenski poti, 2547 m
Sestop: po Južni (Slovenski ) poti do Erjavčeve koče, 1526 m
Višinska razlika: 936 m vzpon, 1021 m sestop
Čas hoje: 3,5 ure vzpon, 3 ure sestop do Erjavčeve koče.
Prehojena pot: cca. 11 km

Ni komentarjev:

Objavite komentar