Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 3: Dubrovnik

Začetek potovanja dolgega 2000 km in 12 dni: Izola - Primošten
Potovalni dnevnik nadaljujem s tretjim dnem, ki sva ga v celoti namenila Dubrovniku.
Že večer prej sva se ustavila v kampu Solitudo v Dubrovniku.

Takoj zjutraj gremo z busom v Dubrovnik. Postaja je 300 metrov proč od kampa, bus št. 6. Karte se lahko kupijo kar v recepciji kampa, 12 HRK/os.; pri šoferju je 15 HRK (2 €).
Center in stari del mesta se začne pri obzidju. Najprej pogled na morje, ki obdaja obzidje in mestna vrata.

 Na vhodu v mesto je precej prodajalcev raznih izletov (večinoma vodena peš tura po mestu ali vožnje z ladjico), tudi panoramska tura z jeepom – vse do vzpona na goro Srđ. Cene izletov – okrog 20 €. Se odločimo, da greva prvo v mesto ter tam presodiva, ali greva na izlet.

 Mesto te očara takoj, ko stopiš noter skozi srednjeveška vrata. Freddy takoj najde "kazensko" stopniško, ki je vedno bolj poševna od mnogih, ki so se trudili stati na njej. Ni lahko.

V mestu je pravi vrvež ljudi. V pristanišču je ladja na križarjenju, ogromno je kitajcev, angležev, američanov. 

 Dubrovnik je skoraj v celoti zgrajen »na novo« - po potresu v 17.stoletju vse stavbe so bile porušene. Zato so sedaj ulice tako ravne in hiše narejene kot po ravnilu. Zgodovinarji so prepričani, da četudi Dubrovnik se ne bi porušil, bi vseeno zelo lepo ohranil svojo srednjeveško podobo. Čeprav pristanišče je bilo vedno zanimivo za tujce in večkrat so ga napadli turki in benečane, mesto se ni nikoli predalo. Prebivalci so vedno našli mogočnega pokrovitelja, ki so se mu predali s svojimi pogoji.

 Stradun je prava avenija in je prava arterija mesta.

 Levo in desno od Straduna pa se v hrib vzpenjajo uličice, ki so prava stopnišča. Za domačine ni enostavno, a za turiste je prav fascinantno.

Se sprehodimo po Stradunu, skoraj na koncu ulice zavijemo levo in po ozki stranski ulici (bolje rečeno - po stopnišču) se znajdemo pred tablo za vzpenjačo na goro Srđ. 

Cable Car za 15 € nas popelje gor. Za v gondolo pridemo noter šele v 2 rundi, se pa zelo pogosto vozi. 

 Že iz gondole se odpre neobičajen pogled na mesto in okolico. Šele z vrha vidiš, kako je majhen center mesta.

Na vrhu gore (415 mnv) je zelo velika razgledna ploščad, fantastičnen pogled na mesto in morje, otoki v okolici, se vidi letališče v Cavtatu, hribe Črne Gore in celo Bosna. Ko smo bili na vrhu, ni bilo najlepše vreme, bližal se je temen oblak, a vseeno pogledi so dihjemajoči. 

Gora Srđ je poimenovana po zaščitniku Dubrovnika - Srđu, ki je bil še pred znanim Svetim Vlahom. Gora včasih je bila zelo poraščena s hrastovim gozdom, ki so ga dubrovčani imenovali dubrava, od tu je tudi ime mesta.

Gora je naravna zaščita Dubrovnika in v času AvstroOgrske je bila tukaj postavljena obrambna utrdba. Celo v času osamosvojitve Hrvaške je bila utrdba Imperijal zelo pomembna, tu so branili mesto pred Jugoslovansko vojsko. Bili so resni spopadi, sedaj na vrhu je celo muzej, ki je posvečen Osvobodilni vojni.

Poleg razgledne ploščadi je kiosk, ki ponuja izlete po hribih z buggiji, 1 ura je cca. 30 €. Nas je mikalo, a nekako nismo bili »psihično« pripravljeni, pa tudi temen oblak je zbujal dvome. Mogoče je škoda, da nisva šla, mora biti odštekano.

 Pogledi z vrha so spektakularni.

 Poleg zgornje postaje gondole je še trgovina s suvenirji in restavracija s čudovito lepo teraso. Se ustavimo na pijačo, pijača ni poceni (kava 4 €, pivo 5 €), hrana pa ima normalne cene – jedi po 10-15 €. Vzdušje in razgledi pa so tako lepi, da je res vredno.

 Na vrh (in nazaj dol) je mogoče priti tudi peš, potka se v cikcakih vije pod žičnico, ne vem pa natančno, kje se začne v mestu...

 Žičnica na vrh gore je bila med zadnjo vojno uničena, obnovili so jo šele 6 let nazaj.

 Ko se vrnemo s hriba, greva na »krožen« sprehod po mestu. Obzidje sva v celoti prehodila, ko sva bila tu zadnjič, zato tokrat ne greva. Greva pa po stranskih uličicah, ki se levo in desno vzpenjajo od Straduna k obzidju. Ulice so pravzaprav stopnišča, ponekod zelo strma, ponekod bolj položna. Kakega motornega prometa tu sploh ne more biti. Vse je peš. Srečala sva prepotenega poštarja in zidarje, ki vreče cementa prenašajo na roke. Turisti so prav tako zadihani. Dubrovnik je tako lep in, mislim, da vsakega očara. V to mesto ne moreš, da se ne bi zaljubil.

Vsaka, še tako ozka ulica, ima svojo restavracijo, ali vsaj kavarno.

 Skoraj v vsaki ulici srečamo skupinice turistov s križarke; pomislimo, koliko ljudi mora biti tukaj, ko je v pristanišču 2 ali 3 križarki hkrati. In še – bravo Popovič, da je v Koper (in širšo okolico) pripeljal križarski turizem. Gotovo vsakdo od teh turistov, tudi če ni kupil izleta, se ustavi na kosilu ali pijači v mestu, si kupi kako neumnost v lokalnih trgovinah. Mesto živi.

Bližje kot je centru, bližje kot je Stradunu, več je ljudi in bolj nama postaja zabavno.

 Stopnišče je pravi parter za mestno sceno. Lepo si je vzeti trenutek in se ustaviti tukaj.

 Nad mesto pa prihaja temen oblak, se zadržuje ravno za goro Srđ. Razmišljamo, da še dobro, da sva šla bolj zgodaj na hrib, popoldan mogoče ne bi bilo pametno.

 Ravno tam gor na vrhu sva bila še nekaj ur prej.

Po sprehodu in predvsem, da nas ne ujame naliv, si privoščimo kosilo v restavraciji Lokanda Peskaria v pristanišču. Restavracijo nama je priporočal domačin že 9 let nazaj. Lokacija je numbar 1 v mestu. Restavracija je še vedno odlična, še vedno strežejo v loncih. Ves čas ugibamo, ali se bo ulilo ali ne, nebo je črno. Mizo si strateško izberemo pod najmočnejšim senčnikom. Se ni ulilo J. Naročimo pedoči (tukaj jih imenujejo »mušole«), kalamare, solato, vse je postreženo v emajliranih loncih. Ne vem, kje jih dobijo in če jih še kdo proizvaja. Naredijo sceno. Hrana je odlična, domače vino se fantastično poda zraven. Porcije so ogromne. Na koncu še sladica – dubrovniška rozeta, nekakšen krem-karamel... Skupna cena kosila 47 €.

 Po kosilu sva samo še bolj "vesela", vino je le bilo dobro... 

Ful je čudnega folka po mestu. Ugibava, če spadava mednje :) Stric v trenirki iz leta 1980 si ogleduje narodno nošo... Se smejiva, da mogoče je čas, da zamenja kostim.

 Ko sva sita, sva lena :) Popoldan se vrnemo kamp, si privoščimo malo relaksa. 

Proti večeru grem s kolesom se malo voziti ob obali. Urejena je peš in kolesarska pot vse od kampa do hotelov v bližini. Grem mimo plaža Cava, ki je 9 let nazaj bila čisto divja, prelepa, naravna plaža. Sedaj je to draga fancy-prestižna in prazna plaža... 

 Na drugo stran (v smeri proti pristanišču trajektov) je tudi mogoče priti, a je precej stopnic in s kolesom je smotano. Raje peš.

 Ob plaži je čudovito in tudi danes nas pozdravi prekrasen sončni zahod.

Kamp je čez dan skoraj prazen, zvečer se pa nabere kar precej obiskovalcev. Večina jih je za 1-2 noči, čas za ogled Dubrovnika. Kaj več tu skoraj nimaš kaj početi, sploh pa ne v predsezoni, dokler še ni primerno za ležanje plaži.

V kampu za 2 noči plačamo 546 HRK (pribl. 74 €), upoštevali so nam 5% popust za imetnike AMZS kartice. Če si shraniš račun, v naslednjem Valamarjev kampu kjer koli na Hrvaškem imaš dodatni 5% ali 10 % popust v isti sezoni. Ne glede na vse popuste, Solitudo je krepko najdražji kamp na naši tokratni poti. Pa sploh ni še visoka sezona. Niti kamp ni tako urejen in nima take ponudbe, da bi upravičil tako visoko ceno. Edino, kar je velik velikanski plus tega kampa – je to, da se nahaja v mestu Dubrovnik in je tu edini, od koder lahko v center mesta prideš z mestnim avtobusom.

Za enako ceno kampi v Istri ponujajo veliko veliko več. Več kot spoznavamo kampe južno na Hrvašekem in, pozneje, v Črni Gori, so kampi v Istri, nedvomno, najboljši.

Naslednji dan: Dubrovnik - Perast