Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 2: od Primoštena do Dubrovnika. Kanjon Cetine.

Nadaljevanje potovalnega "dnevnika" na poti od naše Obale vse do Albanije.

Prenočiva v kampu Adriatic pri Primoštenu. Ob 09h zapustimo kamp. Današnji cilj je Dubrovnik. Vreme se je popravilo, imamo sonce in odličnih 20°C.
Najprej pa je obvezen postanek na razgledni točki nad Primoštenom. Kupiva odlične suhe fige pri gospodu, ki prodaja tam sadje in rakije...

Od tu naprej se vozimo samo po magistralni cesti, ves čas ob morju. Pogledi so nepopisni!

Mestece, ki je poimenovano v skladu s tem, kar je - Marina.

Del poti mimo Trogirja in otoka Ćiovo. Nas je mikalo, da bi se ustavili, a smo že bili ob prejšnjem potovanju.

Narava na tem delu je fantastična, gore se spuščajo direktno v morje. Lepše kot tako...

Tankamo 50 l tik pred Splitom, prevozili smo 505 km. 10 litrov na 100 km je kar v redu poraba za avtodom.

Split je prevelik, promet je gost, se samo vozimo dalje, čimprej iz kolon avtomobilov.

Čez 1,5 h smo že v Omišu. Zakaj se tam ustavimo, ne vemo. V Omišu sva že bila, ampak vseeno zavijeva na veliko parkirišče tik ob bregu Cetine, pred mostom. Parkiranje je danes zastonj, čeprav je nastavljena zapornica in cenik.

Omiš je čudovit. Zelena Cetina in sinje morje, navpične skale in hišice, kakor iz pravljice. Omiš imam zelo rada.

Danes (ponedeljek 16.05.) je nek religiozni paznik na Hrvaškem. Ker nisva religiozna, ugibava, če so morda Binkošti. Šele doma na eni od slik vidim napis, da je bil dan mesta Omiš, pokrovitelj – Sv. Ivan Nepomuk. Glavna ulica in cesta skozi mesto sta ravno zaprta za ves promet – po mestu gre spevod z župniki, orkestrom, otroci in mestno upravo. Na čelu procesije nosijo kip svetnikov. Glasba, po zvočnikih razlagajo kaj se dogaja, pravo praznično vzdušje, ogromno je ljudi.

Nekaj časa spremljava, potem pa greva na sprehod po mestu in nato še na kavo.

Na poti po mestu nas ustavi en fant, vpraša nas, če želimo na vožnjo s čolnom po kanjonu Cetine. Nisva načrtovala, a vreme je lepo, pravi, da lahko se odpravimo kar takoj. Cena 80 HRK/osebo, kar je komaj več kot 10 €. Ker nima drugih interesentov, za isto ceno je pripravljen peljati samo nas. Odlično, gremo!

Omiš - pogled z vode:

Ostanki trdnjave na skalah nad reko:

Ob reki, takoj za mestom je polno kolib, kjer ribiči lovijo ribe. Zasledimo tudi visoko nad nami ostanki ali predpriprave za viadukt. Deluje, da je projekt bil opuščen.

Za skalami, za mestom panorama je manj dramatična in je bolj umirjena. Je prelepo. Nekoč so tukaj snemali film o Winetou-ju. Nostalgija :)

Slap v daljavi:

Račke, želve in veliko rib (rib se ne vidi na slikah :)):

Odsevi:

Ob reki je nekaj izletniških točk. Nekatere še obratujejo, druge že dolgo let zapuščene.

Po reki se vozimo cca. 45 minut v eno smer, to je kar 7 km v notranjost. Pri izletniški točki Radmanove Mlinice je postanek. Nekoč so bili tu stari mlini. Običajno izleti z čolni se ustavijo tu za kako uro, tukaj je restavracija, lahko se tudi sprehajaš v naravi. Nama je bilo dovolj 15-20 minut, nisva hotela predolgo ostati tu, morava še do Dubrovnika danes.

Zelo lep kraj za kako kosilo ob reki. Ogromno staro drevo me je navdušilo:

Do te izletniške točke se da priti tudi po cesti, zagotovo tudi s kolesom, mora biti lepo, saj je cesta ves čas skoraj tik ob reki. Od tukaj naprej po reki se ne da priti s čolnom, reka ni več tako mirna in prehodna, začnejo se brzice. Kakih 8 km dalje se že lahko odločiš za rafting.

Kmalu se vračamo, zopet odsevi:

Ko se bližamo mestu, so skale bolj strme.

Omiš nama je vedno všeč, vedno je lepo se ustaviti tukaj. Kupiva odlične češnje (4€/kg) in komaj ob pol dveh se odpraviva dalje.

Na poti se skoraj ne ustavljava več, čeprav pogledi kar kličejo, da bi celotno Makarsko riviero prehodil peš s fotoaparatom v roki. Fenomenalni ragledi. Tako je ob celotni poti – čudovite plaže in zalivčki se skrivajo kar pod borovci, kar ob cesti. Naselja si sledijo eno za drugim. Brela in Baška Voda sta nama bila zelo všeč – lepe dolge plaže v senci borovcev.

Izstopa vas Igrane in cerkev Gospe od Ružarija, zvonik cerkve je viden že zelo daleč in res pritegne pogled.

Obvezen je postanek pri Bačinskih jezerih. Tukaj delajo tudi fotosafari po sedmerih jezerih. Tudi to je ideja za naslednjič. Tokrat samo postanek pri razgledni točki.

V Pločah, tik pred dolino Neretve, vidimo razcep, kjer se prične avtocesta za nazaj. Od tu dalje avtocest ni. Mogoče je dobro tako, saj pogledi so lepši, pa še zastonj je. Prometa pa ni prav veliko, vsaj ne v tem letnem času.

V dolini Neretve se obvezno ustavimo kupiti sadje in paradajz; malo vzdihujemo na mestu, kjer smo pred devetimi leti plačali kazen za prehitro vožnjo. Letos voziva po pravilih...

Hitro prečkava Bosno. Z magistalne ceste Neum sploh ne deluje vabljivo, pa sva razmišljala, če bi se tam ustavila. Datele več ne reklamirajo, verjetno so se morali tudi tu ukloniti evropskih predpisom. Pozneje sva izvedela, da se v Neumu "moraš" ustaviti za ugoden shopping, za poceni viski in cigarete. Še dobro, da ne kadiva :)

Ponovno se zapeljeva na Hrvaško, mimo polotoka Pelješac in več manjših mest pred Dubrovnikom se bližamo današnjemu cilju. Čeprav je cesta regionalna, promet ni preveč gost in nimava nobenih težav.

Mirne duše vozimo do mosta Franjo Tuđmana pred Dubrovnikom, kjer po 9 letih spet pozdravimo mesto, v katero sva se zaljubila na poročnem potovanju.

Po prevoženih 737 km (od naše domače Izole) ob petih popoldan sva v Dubrovniku. Promet v mestu je zelo gost, parkirišča niti ne iščeva, odpeljeva se direktno v kamp.

Solitudo je edini nam znani kamp v Dubrovniku, je del verige Valamar, iz kampa se lahko v mesto zapelješ kar z mestnim avtobusom.

Tukaj sva bivala tudi 9 let nazaj. Kamp ima prijetno urejene parcele, a je celotno področje kampa razbito na 4 deli (tokrat so kamperje pošiljali v cono B). Točno skozi center kampa vodi precej prometna cesta do hotelov in plaže za kampom, tik ob ograji kampa pa so na novo naredili in še vedno urejajo ogromno parkirišče za avtobuse in avtomobile. Gozdička, ki je bil nekoč na mestu parkirišča, ni več. Dovoz v kamp je odprt ves čas, teoretično kdor koli se lahko zapelje v kamp... Narave, tišine in občutka varnosti, na žalost, ni. Parcele so sicer prijetne in urejene, WCji so še kar v redu, WiFi je gratis. A cena je zelo pretirana, glede na okolico in ponudbo – 40 € / noč. In to v nizki sezoni! Upoštevajo pa nam 5% popust kot članom AMZS. Osebje je zelo prijazno. In to skoraj povsod, kjer koli smo tokrat bili.

Plaža je dobrih 800 m proč od samega kampa. Divjo plažo Cava so v teh letih popolnoma preuredili, naredili so nobel, prestižno in drago plažo, enako so naredili s že prej porihtano Copacabano. Obe sta sedaj urejeni kot za v Hollywood. Za foro naredimo en fotosession, se pačimo in se delamo važni... A meni je to pretirano, ni sproščeno, ni preprosto, nimaš kam priti se dat na skale in opazovati sončni zahod. Enostavno ni več narave, samo beton in draga oprema. Ne vem, če ležalnike zaračunavajo, nismo vprašali, a ni delovalo poceni.