Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 4: Kotor

Nadaljevanje dnevnika našega majskega potepanja z avtodomom.
Začetek: Dan 1: Slovenija - Primošten

Po dopoldanskem obisku Perasta in vožnji okrog Kotorskega zaliva ob 13h sva že v Kotorju. S kombijem (ali avtodomom) se lahko parkiraš le na parkirišču PRED mostom čez reko, pred pristaniščem. Je veliko makadamsko parkirišče, ki se pa ne vidi dobro s te strani vožnje, je zaprto z reklamnimi panoji. Najprej sva se peljala mimo, vendar parkirišča dalje niso primerna za kombije, po cesti je tudi precejšnja gužva.

Se vrneva na makadamsko parkirišče, cena za kombi je 2 €/uro. Do vhoda v staro mesto skozi obzidje je le 200 metrov.

Dobesedno pred vhodom v mesto je parkirana križarka, najbrž je to eno redkih mest, poleg Kopra, kjer s križarke lahko greš peš v mesto (en dan, upam, da bova šla tudi na križarjenje).

Pred vhodom v mesto je nek sejem, folklorne predstave. Ali je to kaka lokalna prireditev, ali je posebej zaradi obiska crociere, ne vem.

Kotor ima sloves najlepšega mesta v Črni Gori. Mogočno srednjeveško obzidje in majhne hišice starega mesta, ki se stiskajo znotraj obzidja. Vse to je ujeto med slikovite zelene hribe, navpične skale, peščene plaže in modrino morja. Staro mesto Kotorja je uvrščeno na listo Unesco.

Pogled na hrib, na obzidje, ki se visoko vzpenja...

Ko stopiš v mesto, se kar nehote ustaviš. Smo že videli nekaj takih starih mest po Dalmaciji. In še vedno te osupne in očara. Kot da je to samo dekoracija v filmu. Tlakovan trg in prepletene ulice, hiše iz belega kamna, zvoniki cerkva, tržnice, taverne in polno – polno turistov. Na vhodu v mesto vzamem načrt mesta. Ampak niti ga ne pogledava, temveč kar greva skozi trg in v ulice. Greva »se zgubiti« po mestu. Ozke ulice se odpirajo v številne trge, pompozne cerkve in hiše, kot so bile tukaj že 300 let nazaj.

Eden mestnih trgov:

Tlakovane ulice. Spominja me na hrvaško šahovnico :)

Lončar dela kar na ulici.

Ulica, ki se dviga v hrib.

Mesto živi :)

Opazimo napis za obzidje, greva tja. Vstop na obzidje je 3 €, dobimo tudi zemljevid. V Kotorju je zelo zanimivo obzidje. Razen tistega, ki zapira mesto z morja in je nekako podobno, kot pri ostalih srednjeveških mestih, tukaj je še obzidje, ki pleza visoko v hrib in brani mesto s strani gore. Dolgo je 5 kilometrov in ima 3 masivni vhodi. Ob obzidju je ves čas peš pot oz. staro in včasih strmo stopnišče, po kateremu je možno priti vse do trdnjave visoko nad mestom.

Z vsakim ovinkom, z vsakim višinskim metrom je pogled na zaliv in mesto še bolj osupljiv.

Srednjeveški ostanki ob obzidju:

Pogled še višje, proti obzidju, ki se vzpenja k trdnjavi.

Midva sva prišla do cerkvi Gospe od Zdravja na višini 105 metrov nad morjem. Čeprav sva bila previdno opremljena z zalogo vode, Freddy je rekel, da sva prišla dovolj visoko in dalje nima smisla se vzpenjati.

Pogled na zaliv z vsakim ovinkom je bolj osupljiv. To je še ena slika z razglednice na naši poti. Jadran je čudovit. Kotor in zaliv so pa pravi biser. Največji fjord Južne Ecrope je pravi naravni čudež.

Tisti, ki se odpravijo prav do trdnjave, rabijo okrog 45 minut vzpona, tudi obutev mora biti primerna. No, pogled je enak, le še višje si.

Cerkev Gospe od Zdravja:

Počasi se spustimo nazaj v mesto, še sprehod po mestu. Mesto na stičišču srednjeveških trgovskih poti se lahko pohvali s dolgim seznamom zgodovinskih stavb in srednjeveških spomenikov.

Veliko zgodovinskih spomenikov Starega mesta je povezano z religijo, srečamo tako katoliške kot pravoslavne cerkva. Osrednja znamenitost je cerkev Sv. Trifuna v romanskem slogu.

V neki pekarni si kupimo pecivo, kolački so po 0,30 €. Zraven na policah opazimo steklenici z lokalnimi vinami. Vranac je zelo znan, vzamemo rose, ki ga imava zelo rada. To bo za zvečer... Danes je tako čudovit dan!

Obzidje Starega Kotorja:

Spomini na Jugoslavijo so že izven obzidja:

V bližini Kotorja v maju ni nobenega odprtega kampa (2 ali 3, ki se odprejo šele junija), zato imava v načrtu, da bi prenočila v kampu v Budvi, mogoče kar par dni. Malo za Kotorjem je tunel, ki znatno skrajša pot proti obali Jadranskega morja. Tunel je brezplačen. Moram dodati, da v Črni Gori (vsaj v tem delu ob morju) sploh ni avtocest. Promet je precej gost in poteka po lokalni cesti. Na poti v bližini letališča Tivat se ustavimo ob cesti v velikem marketu Voli – dobro je založen, ugodne cene, parking ob trgovini je takoj ob cesti, črpalka je zraven. Naredimo špežo za večerjo.

Čez tri četrt ure smo že na razgledni ploščadi pred Budvo. Obvezno fotkanje.

Edini odprt kamp v tem delu je za Budvo, v naselju Bečiči. Promet skozi Budvo teče po polžje, ravno med Budvo in Bečiči prenavljajo cesto in tako za 2,2 km porabimo 35 minut. Takoj storniramo misel, da bi še danes zvečer odpravili v Budvo. Ne že spet v ta promet. Niti z avtobusom, saj bo stal v isti kolini. Mogoče je kriva popoldanska ura, mogoče je kultura voznikov takšna, da se nama zdi, da smo v Rusiji (nihče se ne obremenjuje s prometnimi predpisi in obzirnostjo do drugih voznikov, izsiljevanje prednosti je obvezno, sicer te nihče ne spusti, popolnoma je normalno, če se obračaš sredi ceste, ali iz lastnega dvorišča se vzvratno zapelješ na glavno cesto, brez da bi pogledal, če se tam kdo vozi... Teksas. Anzi – Črna Gora J)

Kamp Avala v Bečičih je takoj ob glavni cesti. Lahko bi bil prijeten zaradi velikih oljk in zelenja. Je tak free style kamp, receptorja smo zmotili pri obroku na terasi lastne dnevne sobe, ki je hkrati recepcija kampa. Za prijavo moraš stopiti k ljudem domov J. Oblečen je tudi po domače – v razvlečeni trenirki; če bi bilo bolj pozno, zna bit, da bi bil kar pižami. Je pa zelo prijazen.
Razen nas v kampu vidimo še 3 kamperji (nemci, avstrijci in švicarji) in pozneje se je pripeljal še en kolesar, ki je postavil mičken šotor. Ostalo so stare, vsaj 30 let, prikolice, pri vsaki je neka terasa ali kučica iz desk in drugih materialov, čisti ciganeraj. Vsaj so bili prazni v tem času, sicer pa deluje ful neurejeno, res , kot da je ciganski tabor. Tudi ostalo je vse po-kavbojsko, WC je brez papirja, tuš je navadna cev, rabila sem raziskati celo kopalnico, da sem ugotovila, kako se prižge luč. Zato pa poleg kombija imamo umivalnike na prostem, tam smo se umivali in prali posodo. Glavni minus – cesta je tako blizu, da se ves čas sliši hrup prometa. Nekaj je tudi plusov: WiFi je gratis, cena je 12 €/noč, poleg kampa je odprt market 24 ur na dan.

Receptorja povprašamo, če lahko greva v Budvo s kolesom (razdalje je vsega 2 km), a loči nas visok hrib, kjer ravno prenavljajo cesto. Menda obstaja kolesarska in peš pot ob obali, a receptor nama pove, da predor nad kolesarsko potjo v smeri Budve se je udrl ravno zaradi gradbišča, da naj greva kar peš po gradbišču, ker druge poti ni.

Večer proslavljava z Rosejem. Vse do kolone v Budvi je bil dan čudovit. In to je naš prvi dan v Črni Gori.

Kamp nama ni všeč, ne moreva tako enostavno v Budvo, ki se je nama zdela nekakšna ciljna točka v Črni Gori. Malo sva razočarana. Se odločiva v slogu Scarlett O'Hara, da o vsemu bova razmišljala jutri in da najprej se odpraviva na plažo v Bečičih.

Do plaže morava preko glavne ceste in še kakih 300 metrov peš mimo hotelov (hoteli delujejo zelo lepi). Plaža je lepa, mivkasta, zelo dolga, a ni še urejena. Ravno se pripravljajo na sezono, dela v polnem teku. Nekaj ljudi kljub vetru in že zahajajočemu soncu se sonči in celo se kopa.

Po kratkem sprehodu se vrneva v kamp, vzameva kolesa in po promenadi ob plaži se odpraviva levo, v smer Rafailovičev (Budva je desno). Kolesarska pot je vse ob morju, v enem delu je skozi tunel. Prišli smo vse do zapuščenega parka, tam pa so stopnice in bi se mogli vrniti na glavno cesto. A za danes imava dovolj prometa. Tako se vrneva. Če bi nadaljevali, bi prišli vse do Svetega Štefana, samo še kakih 3 km.

Na plaži pripravljajo oder za koncert v soboto – 21. maj je dan Republike ali dan neodvisnosti. Skratka državni praznik in je letos ravno 10 let samostojnosti ČG.