Z avtodomom na Hrvaško in po Črni Gori. Dan 11-12: Slapovi Krke in povratek v Slovenijo

Začetek in bližnjice do vseh predhodnih postov: 1.dan

Danes greva na izlet po nacionalnem parki Krke. Tako v tem postu bo zelo malo teksta in veliko slik. Slapovi so raj za fotografe.

Šofer pove, da naredili bomo okrog 150 km. Z nami na izlet gre še en nemški par. V štirih smo se imeli prav odlično. 

Naredi se krasno vreme, 26°C, sončno. 

Nacionalni park se razteza globoko v notranjost ob reki Krki. Prva panorama je že na poti dol od recepcije parka do reke. 

Prvi postanek je ob ob slapovih Skradinski buk. Ta točka je tudi za obiskovalce najbolj zanimiva, tu so speljane dolge poti med drevesi in tokove reke. Po lesenih podestih hodimo vse mimo majhnih slapov, potočkov in malih jezerc. Kraj je čudovit, popolnoma si v stiku z naravo.

Spotoma "odkrijemo" hišico, v kateri je stari mlin in prikaz, kako se je izdelovalo sukno, kako so tkali torbe in tapete. Pozneje sva videla, da se pripravlja več etno predstavitev, se pa nisva tega udeležila. 

 Krožna pot po mostičkih okrog slapov pri Skradinskem buku je dolga 1900 metrov.

Imela sva neverjetno srečo z vremenom. Sonček odseva v vodi in jo naredi prozorno. 

Drevo z "podmladkom". 

Med potjo po zgornjem delu se za trenutek odpre pogled med drevesi na most spodaj pod slapom. 

 Ko se pot spušča nižje, pridemo do večjih slapov. 

Ob veliki jasi z gostinsko in trgovinsko ponudbo pa osupli opazimo največji in najdaljši slap na Krki - Skradinski buk. Bolje rečeno – več slapov, en za drugim. Prelepo je, neverjetno, da je tako lepo...

 Na drugi strani jezera slikamo pršenje vode ob slapu. Kapljice vode segajo vse do nas, na drugem bregu jezera.

 Preseneti nas, da nekateri se kopajo, čeprav voda je še zelo mrzla. Zvečer lastnica kampa je povedala, da jo je zelo skrbelo za goste kampa, saj nekdo se je ravno tu ob Skradinskem buku danes utopil. Pove, da Krka vsako leto terja svoj davek, vsaj eden se utopi vsako leto. Kopanje ob Skradinskem Buku sicer je poleti zelo priljubljeno in zagotovo paše, a ob slapovih so močni tokovi, spodaj so izviri in se lahko oseba kar ujame pod vodo in ne zmore sama ven.

 Tlakovana potka nazaj navzgor. Najbolj "naporen" del pohoda.

Pogled na Krko: 

V bližini Skradinskega buka stoji cerkvica Sv. Nikole, zaščitnika popotnikov in pomorcev. Cerkev je stara preko 250 let. 

Poleti je običajno v Krki precej manj vode, pozimi lahko je tudi pod snegom. Zdaj pa je kar lep čas za ogled in je veliko vode. 

 Za ogled predela ob Skradinskem buku je 2-3 ure dovolj. Midva sva fotografirala skoraj vsak slap, skoraj vsako jezerce, a sva imela še dovolj časa za kavo ob slapovih. Tukaj je običajno tudi gneča, danes je bilo veliko otrok in kitajcev-japoncev... Na nekaterih lepih panoramskih točkah čakaš kar v nedogled, da si lahko narediš pravi selfie ;).

Do naslednje točke se kar precej vozimo z avtom, najprej po ceti, nato še en del kar po polju.

Ustavimo se tudi ob razgledu na kanjon reke Čikola. Leta nazaj so tu snemali priljubljen film o Winnetouju. Lani so snemali nadaljevanje. 

Se sprehodimo ob robu kanjona. Speljanih je več kolesarskih in peš poti. Veliko je oznak, a poti vseeno moraš poznati, ali imeti vsaj zemljevid. Pokrajina je lepa, a prazna. Naselij je izjemno malo, ceste so prazne. Področje je povsem odročno. Preko kanjona opazimo ZIP line. Šofer pove, da žica gre v treh krakih, maja še ni sezona in ni odprto, da pa drugače je kar strašljivo in moraš biti korajžen, da poletiš nad kanjonom.

Se peljemo naprej ob kanjonu Krke. Pogled z visoke pečine na otoček Visovac je pravljičen. Spominja na naš otok na Blejskem jezeru. Na otočku tukaj je 600 let stara cerkev in frančiškanski samostan Marije usmiljenke. V samostanu živi 11 menihov, samo moški. Na drugi strani reke menihi pridelujejo oljke. 

 Čudovit pogled na tok Krke.

Naredimo kratek sprehod. Z visoke pečine je daleč do reke, na otoček najbolje je iti z ladjico, a takrat ne vidiš tega čudovitega pogleda zgoraj.

Se peljemo dalje, del po cesti, potem pa skoraj safari vse do previsa kanjona nad reko. 

Ko po skalah zavijemo za "ovink", zastane dih – spodaj je reka in bele čipke številnih malih slapov. Roški slap. Kaskade malih slapov domačini imenujejo Ogrlice. 

Nadaljujemo "safari" (zaradi rdeče zemlje in malo dreves včasih se je zdelo, da smo kje v Afriki in da se bo zdaj-zdaj prikazal slon ali žirafa) do mesta, kjer se da se spustiti k reki. 

 Občudujemo Roški slap. Veliko število malih slapov en za drugim, od zgoraj deluje prav neverjetno.

Do slapov, dol do reke, vodi strma peš potka ali leseno stopnišče s 600 stopnic. Se odpravimo dol k reki. Šofer pa pozna pot, in nas počaka z avtom dol, pri reki.

Še dobro, da hodimo navzdol. 

100 stopnic nižje pod vrhom je jama, Oziđana pećina. 5000 let nazaj so tu živeli jamski ljudje – v času bronasto-železne dobe in vse do 3-4 tisoč let nazaj. Razmišljam – to je bilo isto obdobje, ko je Kheops v Egiptu gradil piramide. Tukaj pa – jamski človek? A je mogoče, da je taka razlika v razvoju??

Sama jama ni prav velika, dolga je okrog 50-60 metrov, na koncu ima 2 visoka »dimnika« za ventilacijo. Razgled pa so si jamski ljudje izbrali, da ti zastane dih...

Na poti navzdol se zabavamo s fotografiranjem rožic in živalic. Razgled na slapove sva poslikala vsaj 100x :)

Počasi nadaljujemo pot navzdol. Sprehajalna pot ob reki je prijetna, a ni tako razgledna kot v Skradinskem buku. Panorame od zgoraj pa povejo veliko več o lepoti in razsežnosti reke spodaj. 

Tukaj zavijemo v domačo gostilno na kosilo (tudi to je vključeno v ceno izleta) – noro dober domač pršut in sir, zelenjava z vrta, lokalno rdeče vino. Z našimi nemci smo se zadebatirali o kampiranjih in potovanjih. Vzdušje je bilo zelo prijetno, okolica je prelepa. Skoraj nam je bilo škoda, da moramo dalje. Za spomine smo nakupili zalogo pršuta in sira še za s seboj. 

 Od tukaj se precej daleč vozimo do samostana Krka. 

Samostan ni zelo velik, obkroža ga prelep park, kakor da bi bil kak dvorec. Samostan je pravoslavni, začetki segajo v 12. stoletje. 

Sedaj tu živijo 4 menihi in 45 učencev seminarije. Deloma nekaj prenavljajo, lahko gremo dol v starorimske katakombe, ki so polni kosti... Srhljiv kraj, oni pa imajo zraven jedilnico. Hočeš – nočeš, boš razmišljal o tem, kako je vse minljivo in nepomembno...

 Notranjost cerkvi je zelo lepo poslikana.

Zadnji postanek je ob Manojlovem slapu. 

Slap je zelo velik, skoraj 60 m. Po kratki poti se sprehodimo do razgledni ploščadi nad kanjonom. Slap se vidi samo od daleč, blizu ni mogoče priti.. No, vsaj ne z avtomobilom. Mogoče pa so kake daljše peš poti... Lepo je, a je predaleč. 

Tu se obrnemo in se odpravimo nazaj h kampu. Danes smo naredili 155 km. Sami niti pod točko razno ne bi tako podrobno ogledali parka, tudi, če bi poti poznali. Ampak ponekod se moraš zapeljati kar čez polja, da prideš do razgledov...
Na poti nazaj opazimo nesrečo. Kako so se uspeli zabiti v drevo na čisto prazni cesti, ne vem... A ni bilo nič hujšega...

 Še panoramski pogled na mesto Skradin.

Zelo sva zadovoljna, da sva šla na izlet. Krka je čudovita, čudovit dan v naravi je bil prava češnjica za zaključek našega potovanja. Jutri greva domov.

12. dan: Skradin - Izola

Drugo jutro ugotoviva, da v kampu zjutraj lahko dobiš svež kruh, le da ga moraš dan prej naročiti. Drugače v kampu ni nobene trgovine, najbližja je v naselju, v Lozovacu 2-3 km dalje. Za naju je bilo prepozno. Danes greva domov. In po 12-dnevnem pohajanju se že veselimo.

Se odjaviva iz kampa. Še zadnji postanek in »turistični« obisk mesta – Skradin. 

Majhno mestece ob Krki, tukaj je glavna sprejemna recepcija in info-točka za nacionalni park Krka. Poleg reke je zelo veliko parkirišče, primerno je tudi za kamper. Naprej od parkirišča je ob reki prijeten park. Mestece ima eno centralno ulico, pa promenado ob nabrežju reke. V marini so drage jahte, poleg teh je nekaj izletniških ladij, ki vozijo do slapov. Mesto ima trdnjavo, ki je nisva obiskala, bilo je že dovolj ruševin za eno potovanje. Cerkev, kavarne in restavracije, trgovine, kot v v vsakem dalmatinskem mestu. Če se ne ustavljaš na pijači, v 30 minutah si prehodil celotno mesto :)

 Izletniške ladje do slapov Krke.

Še pred 10. uro štartamo iz Skradina, ob 15h smo pa že doma. 
Vozim naju domov: 

Številke:

Kamp Krka, 2 noči: 37 €

Parkiranje Skradin: 5 HRK/h

Prevožena pot: 430 km

Avtocesta Scradin – Grobnik 32 €

Predor Učka: 43 HRK (6 €) 

Še zbirka alkohola, ki smo jo prinesli domov - Slivovica iz Črne Gore, Rose s Pelješaca, Skenderbeu iz Albanije in Travarica iz Neretve.

Bilo je zanimivo potovanje, kot običajno delam preveč načrtov, ki se potem vsi ne uresničijo. V maju mesecu obala Hrvaške in Črne Gore je še popolnoma nepripravljena na turiste, več kampov, plaž sploh še ne obratuje, okolica se še na veliko ureja, veliko je gradbišč. Je pa maj odličen čas za pohajanje po mestih. Hrvaško smo že prej dobro poznali in ima čudovito lepo obalo in mesta ob njej. Črna Gora ima noro lepo naravo, mesta ob BokoKotorskem zalivu so zelo zelo lepa. Kraji izven najbolj znanih turističnih točk pa niso najbolj spredenani, ni urejeno, vse je malo šalabajzersko. Albanijo na kratkem obisku nismo dobro spoznali, narava je vsekakor lepa, a je okolica tako neurejena, zapuščena in polna smeti, da se lepota narave zgublja. Vozniška kultura je v slogu »wild west«. Ljudje v Črni Gori in Albaniji so izjemno prijazni, prav nikjer nismo srečali nekoga, ki bi bil hladen ali kaj šele nesramen. Na Hrvaškem so bolj razvajeni s turisti, tako se ne potrudijo prav zelo. Na Hrvaškem sva tudi večkrat dobila občutek (ki najbrž je resničen), da nama kot turistoma kako reč dražje zaračunajo – predvsem sadje-zelenjavo na stojnicah, pa kako parkirišče ipd.. Tam, kjer ne moreš sam vedeti, kakšne so cene.

Format potovanja sva si sproti prilagodila – ogledi dopoldan, popoldan relaks v kampu, vožnje 100-200 km na dan, to nama najbolj ustreza. Ne glede na to, sva v 12 dneh prevozila nekaj več kot 2000 km. 

Kam naslednjič? Ne vem... Odvisno od dolžine dopusta in letnega časa.