Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

ponedeljek, 29. avgust 2016

Martuljški slapovi

Še en dan potepanja na poti od Bled do Bovca namenimo obisku Martuljških slapov. Začetek potepa je bil na Bledu.
 


Kamp Špik v Gozd Martuljku je precej prazen, je nov, med smrekami (oh, ta vonj po smrekah!, kot da je spet Božič) in s čudovitim pogledom na Špik in gore zraven. Čudovito lepo je. 
 Zjutraj imava 26 stopinj, sončno, čudovito jutro s pogledom na hribe.
 S kolesi se iz kampa odpravimo do izhodišča poti za Martuljske slapove. Skozi Gozd Martuljk v obe smeri ob glavni cesti pelje prelepa kolesarska pot. Odcep v hribe ni dobro označen oz. (po-mojem) je puščica narobe obrnjena. Tako sva se odpeljala kar 2 km naprej, do prvega kažipota za kočo pri Ingotu, ki je malo višje nad Spodnjim slapom.
 Do brunarice hodiva kar po gozdni cesti in se sprašujeva, če greva prav. Ko prideva do koče, veva, da sva zgrešila pravi začetek, a od koče težav s potjo ni več.
 Brunarica pri Ingotu je na idilični alpski jasi, spijeva nekaj kratkega, pozdraviva kravce, pomisliva – na poti nazaj se ustaviva na kosilo. 





Pot gre dalje mimo kapelici (na poti nazaj sva srečala župnika, ki je korakal h kapeli, najbrž bo maša) do prehoda čez reko. 
 Prečkava potok, voda je čisto bela, prav ledeniška.
Na poti opazimo mogočno staro lipo – mama in 7 hčera, mlajših lip. 

 Pot skozi gozd je fantastična, zrak bi lahko prodajali, smrekov gozd tako lepo diši... Dihava na polna pljuča in poskušava kaj spraviti »za domov«. Tu se začne bolj strm del poti do 2. slapa. 
 Pot do slapa traja okrog 1,5 ure, ob samem slapu je speljana kratka bolj »plezalna« pot, s pomočjo klinov in zajl lahko prideš čisto pod slap. Čudovito in fenomenalno lepo, ni pa za se kopat – voda je ledena! 
 Zgornji slap je nekako sestavljen iz več zaporednih polic, voda pada z ene na drugo, nikjer se slap ne vidi prav dobro in ne v celoti. A delčki so čudovito lepi...







 Malo pred nami do slapa so prišli otroci, cela ekipa, najbrž kaki taborniki ali kaj podobnega. Bilo bi lepše, če bi nas tam bilo manj... Sem se pa čudila, da učitelji pustijo otroke plezati do zgornje police pod slapom brez vsakršne opreme, razkorak med zajlami včasih je zelo visok, nekateri so imeli kar težave, da dosežejo z nogo stopničko ali klin; skale so na trenutke čisto navpične, tisti, ki bi padel, bi se prav grdo polomil. Čelado je imela samo tovarišica... Je pa za otroke noro lepo, pa plezarija je zabavna.
 Plezanje skoraj "v steno" do zgornje police pod slapom:

 Čisto pod slapom:
 Na spodnji sliki se še najbolj vidi višina hriba, s katere slap pada nižje... A na sliki slap niti približno ni toliko lep, kot je v resnici...
 Še preden se otroci podajo proti dol, jih prehitimo in se odpravimo nazaj dol, obiskati še 1. slap, Spodnji, ki smo ga zgrešili, ker nisva izbrala pravega začetka. Nama je bilo tako gotovo lažje, saj zdaj sva hodila samo navzdol, v obratni smeri bi bil prav pošten vzpon, tudi več stopnic. Tako pa po gozdni cesti je bil vzpon daljši, a mnogo bolj položen.
 Spodnji slap je noro lep, za videti je lepši, kakor Zgornji, sestavljen je iz zgornjega in spodnjega dela. Ne vem, če je mogoče priti kje čisto do slapa, mogoče spodaj ob vodi. Tako pa ga opazujeva z več razglednih točk.





 Še zadnji pogled na Spodnji slap in se spustimo v Martuljško sotesko. 

 Samo se še spuščava po soteski Martuljških slapov. Lepo je, krasno, pot gre čisto ob reki.


 V hribih je nasploh tako lepo. Danes sva vesela, da nisva na plaži v Rovinju :). 
 Ker sva falila začetek sva naredila 2 km več od »originalne« poti, ki so jo poimenovali kar Pehtina pot in je opisana v prospektih, ki sva jih videla v kampu. Danes sva naredila 9 km, premagala 400 višinskih metrov (izhodišče je na 750 metrih, Zgornji slap pa je na 1150 metrih), pa še kaj vmes; s piknikom ob reki, pijačo pri Ingotu, plezarijo in fotografiranjem ob slapu nama je vzelo 4 ure.
Ko se vrneva v kamp, se pooblači, a danes se ni ulilo. Ker dobiva obisk prijateljev z Gorenjske, nama ni mar za vreme, pogled pa je še vedno najlepši – na hribe...
S kampom sva bila zelo zadovoljna, delno ga še urejajo, osebje je super, plačala pa sva za 2 noči 62 €. A, takoj ob kampu je market in hotel, kjer imajo savno in mogoče celo bazen... A nisva imela dovolj časa, da bi raziskala še to... 
Naslednji del bo o pohodu z Vršiča do Slemenove Špice.

1 komentar:

  1. Mi smo šli ravno včeraj in sem opazila, da bi bilo lahko več smernih tabel. V turističnem društvu so se zelo potrudili s potjo pod Špikom a je poti toliko, da se vedno da zgrešit. Za vse, ki boste hodili tu: ko boste pri kopišču, pri kopi, kjer julija/avgusta kuhajo oglje - pojdite po levi poti.
    Od Ingota do zgornjega slapu je dobre pol ure, tisti zadnji klini pa so res neprimerni za vse v supergah. Jaz nisem šla niti lani niti letos.

    OdgovoriIzbriši