Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

torek, 29. november 2016

Camino de Santiago: Portugalska pot. 410 km. Začetek: Bologna - Porto.

Zgodaj zjutraj 8. oktobra nas je Freddy odpeljal na železniško postajo v Trst, kjer se je začelo naše tako neobičajno popotovanje – vlak do Bologne, nato letalo do Porto na Portugalskem, od tam peš po romarski poti v Santiago de Compostela in še naprej do Finisterre in Muxie, nato povratek preko Madrida v Benetke in, končno, po 17 dnevih, domov.

 Za tiste, ki ne vedo, za kaj se gre – tu je UVODNI POST in ZEMLJEVIDI. Nekatere slike in kratek vtis vsakega dne smo objavljale na Facebooku, tako tisti, ki ga je to zanimalo, nas je spremljal skoraj dnevno. Ne vem, če bom še kdaj naredila kaj podobnega, to je iz sorte »once-in-a-life expirience«, zato na poti sem pisala tudi dnevnik, včasih bolj podroben, včasih, ko se je preveč dogajalo, skoraj nič… Blog bo kombinacija dnevnika in poznejših »zaključkov«.
Postopoma, kakor bom pisala blog, bom dodajala tukaj povezave:
0.      dan: Trst - Bologna – Porto

Brez kave! Jutro se začne brez kave, ker se ne spomnimo je kupiti na železniški v Trstu. Niti na vlaku, niti na peronih vmesnih postaj nikjer ni kave! Prva stvar, ki si jo želimo v Bologni – kava in brioš!
V Bologni na železniški postaji nas pričaka sorodnica Slobodanke z družino, vsi so strašno simpatični. Ne glede na to, da smo malo sitni brez kave, nam z veseljem pokažejo svoje mesto in nas spravijo v dobro voljo. 
V Bologni je skoraj mrzlo, ujamemo nekaj kapljic dežja, ampak tukaj skoraj ne rabiš dežnikov – pločniki glavnih ulic so pod volti. Mi začnemo na glavni ulici – via Indipendenza. Tu so trgovine, bari in kavarne. V soboto je promet po ulici zaprt in je mesto predano pešcem. 
Cerkev Sacro Cuore di Gesú

 Obiščemo glavno cerkev, San Pietro, ki od zunaj skoraj ni opazna, noter pa je zelo velika in je zelo umirjena.

Na glavnem trgu je kip Neptuna, velja skoraj za simbol mesta, se pa prenavlja in je ves skrit za podesti. Tako nismo mogli preveriti, če drži legenda, da je Neptun bil tako dobro »obdarjen«, da so morali pod pritiskom cerkve malo zmanjšati velikost »ponosa« ... Nekaj so popravili, ampak menda s črnega kamna še vedno se vidi ves »sram«... Žal, nič nismo videli.
palača kralja Enzo na trgu Neptuna
Poleg je prireditev »komunistične« stranke, ki zbira podpise. V bližini ( ne vemo, če je zaradi shoda ali je to običajno) nekaj oboroženih policistov in vojakov, blindirana vozila.


Obiščemo Sala delle Borse – bivša borza, zdaj je zelo prijetna knjižnica in lepa stavba. V vsakem mestu je fino poznati podoben kraj, če imaš viška časa ali je zunaj grdo vreme, lahko prideš sem in brez, da se komu javiš, lahko se usedeš in kaj prebereš oz. vsaj tipkaš po telefonu… Tukaj zraven je Bolonjska univerza, pa tudi za druge je taka knjižnica prijeten kraj. 
Pogledamo še cerkev Svetega Petronio. Cerkev ni bila nikdar zaprav dokončana. Začeli so jo graditi leta 1390, polovica, nekakšno »pritličje« je narejeno. V tem času so ugotovili, da če bi še vedno nadaljevali s tako megalomansko gradnjo, bi lahko bila cerkev v Bologni večja od katedrale St. Paul-a v Rimu. In tega niso smeli dovoliti. Trenutno je menda to šesta največja cerkev na svetu. Fasada je očitno narejena v dveh slogih – »svečan« začetni del in poznejši del, skoraj za silo dokončan. Če v glavni cerkvi je bil zelo umirjen in »religiozni« feeling, tukaj pa je vtis, da smo bolj v muzeju. Res je vredno ogleda. Kot zanimivost je tukaj najdaljša meridiana, ki kaže točni datum – sonce pronica skozi majhno odprtino v strehi, narejena pot takim kotom, da žarek sonca vedno pokaže pravi dan in mesec.


Komunalna palača
 Poroka v palači:
Trg Galvani in spomenik Luigi Galvaniju, fiziku in biologu. Vse kar je povezano z galvanskimi meritvami, je njegovo delo. Komplicirano. Na trg smo prišli zaradi dostopa na streho katedrale in, žal, ne zaradi Luigija...
Z desne strani zadaj katedrale je dostop do panoramske terase na strehi. Mnogi tega sploh ne vedo, ker so ulice tako zavozlane, katedrala pa je tako ogromna, da dokler greš okrog, že skoraj pozabiš, da je to še vedno ista stavba. Za 3 € se odpirajo zelo lepi pogledi na Bologno. Celo taki, ki so presenetili domačine. Se pogajamo en čas in ugotavljamo – kateri stolp je torre degli Asinelli in kateri la Garisenda. Oba sta precej padajoča, krajši, la Garisenda, zelo "pada", sumimo, da zato so ga nehali graditi...


 Kaj vse lahko skrivajo stre starega mesta. Moderno in luksuzno teraso...



 Torre degli Asinelli oz. stolp osličkov (ta visok):
 Zelo zanimiva točka so vrata palače Podesta na trgu Maggiore – vrata oz. prehod se odpira na štiri strani, ko se postaviš v en kot in govoriš zelo potiho, nekdo, ki stoji na nasprotni strani, te zelo dobro sliši, kakor skozi zvočnik. Res je neverjetno. Podoben učinek naj bi bil v Whisper galereji v St. Paulu v Londonu, ampak tam ni bilo tako očitno…
Od tu se odpravimo v predel Pescheria – tu so ulice ožje, polno je trgovinic z različno hrano, polno je lokalčkov, tu je najstarejša enoteka. Tu se ustavimo v eni od tavern na ulici, le kaj bi si naročili drugega kot ne pašto bolonjez. Pravi bolonjez moraš jesti v Bologni (jaz ga sicer ne maram še od vrtca, a tukaj sem si ga naročila tudi jaz). Najbolj tradicionalno pašta za bolonjez niti niso špagete, temveč tagliatelle. To tudi jemo.
Ko se po kosilu vračamo do parkirišča, se ustavimo samo še na kavo in že slovo od Bologne. Z avtom iz centra do letališča pridemo v pičlih 25 minutah, zelo je blizu, pa še promet je bil precej gost.
Nera, Cristian in mali Gabriel so nam naredili prelep izlet po Bologni in bili so super simpatična družba. Hvala!!
Jaz sem bila prvič v Bologni in se mi je zdela nekako »oranžno« mesto, oz. bolj – mesto opečnate barve, malo je tudi prašno in temačno, morda zato, ker ni bilo sonca. Mesto je polno ljudi in življenja, prometa je malo, mogoče tudi zato, ker smo imeli srečo ali ker je bila sobota.
Razstava na letališču
Iz Bologne letimo v Porto z Ryanairom, naših nahrbtnikov nihče posebno ne kontrolira, me smo se pa sekirale, če so znotraj velikosti. S kilogrami smo OK, zelo smo pazili, koliko vzamemo, saj vse to potem moramo nositi. Žal, nisem si upala vzeti s seboj pohodnih palic, čeprav zložljivih, menda v ročno prtljago jih sploh ne smeš vzeti… Zelo sem jih pogrešala.
Ob 20h pristanemo v Porto, komaj najdemo na letališču izhod k metroju, do centra se vozimo skoraj pol ure, cena karte je 2,45 €.
Ko izstopimo iz postaje v centru mesta – Wow, kako lepo je!! Takoj nam je všeč!. Čudovit trg, takoj nas spomni na Lizbono. Prelepo! Že zdaj mi je žal, da nimam s seboj »pravega« fotoaparata. Mali in lahek nadomestek dela super fotografije v lepem vremenu, a ponoči nikakor ne naredi v redu slik.
Porto je res ves na hribih – vse ulice so gor ali dol, nobena ni vodoravna. V temi in soju luči mesto deluje zelo lepo, čeprav takoj vidimo, da so nekatere stavbe stare in zapuščene.
Malo se lovimo, a najdemo naš Down Town hostel, čisti center, celo na zemljevidu predel je označen kot center nočnega življenja v Porto. Pozneje smo ugotovili, da je to res. A ko smo rezervirale, smo iskale samo, da je v centru in da je ugodno. Za 13 € po glavi imamo spanje, topel tuš in celo vključen zajtrk. Ceneje kot tako?
Vse smo prvič v hostlu, sploh pa v skupnih spalnicah in kopalnicah. Do sedaj smo se tega izogibale. A Camino je tudi to – druženje z neznanci in nekaj odrekanja komoditeti vsakdana. Kuhinja in dnevna soba v hostlu sta zelo prijetni, koplanica je OK, spalnica je zelo špartanska, zato pa ima krasen balkonček s pogledom na trg. Krasno je!
Dokler ni še pozno (hehe, do 6h zjutraj ne bi bilo pozno) gremo ven. Zunaj je živo, polno ljudi… Sprehodimo se nazaj do trga, nato še naprej do prelepe železniške postaje San Bento (noter je izjemno lepa in okrašena z azuležu). Pridemo do najstarejše ulice v mestu – des Flores, tam je že bolj umirjeno. 
rua Des Flores
železniška postaja Sao Bento
Se vrnemo v naš »night life« predel, gremo na kozarček porto (sladko in precej močno vino, ki pa zelo paše zvečer, nekje v centru Portugalske). Ravno v Porto, na drugi strani reke so vinarne, kjer pridelujejo porto.
Kmalu je ura 23 (pri nas polnoči), na poti smo od 6h zjutraj, cajt je, da gremo spat. Jutri se prične naš Camino. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar