Gardsko jezero: Riva del Garda in Malcesine

Na sam sever Gardskega jezera v mesto Riva del Garda smo prišli zaradi maratona. Ampak ker smo že tukaj, bilo bi škoda, da si ne bi še malo ogledali okolice. Tako na dan odhoda sonček nas kar zvabi, da se še malo potepamo. Že v centru mesta opazimo table za manjše (v primerjavi z Gardskim) jezero in dolino Ledro. Najprej gremo tja.

Do jezera je približno 20 minut vožnje, cesta nas vodi globoko med hribe v ozko dolino. Ko se že sprašujemo, če bomo prišli nekam v Bovec, vidimo jezero. Nadmorska višina tukaj je kar 665 m. Jezero sploh ni tako majhno, najbrž veliko je kakor Blejsko. Ujeto med hribi. Zelo je lepo in je zelo mrzlo. 

Na samem začetku jezera je muzej in slamnate hišice, ki jih tukaj imenujejo palafitte. V takih hišicah so tu ob jezeru živeli ljudje še v času Bronaste dobe. Ker zjutraj je ob hišicah senca, je bil tako surov mraz, mogoče celo minus, da smo jih komaj pogledali in se hitro odpravili na sončno stran jezera. 

Jezero je globoko 48 metrov. Poleti voda v jezeru je topla do 24 stopinj, ob jezeru je nekaj plaž. Vedno ob jezeru pomislim, kako je lepo tukaj poleti SUPati... Se še nismo naveličali.

Od jezera se hitro vrnemo nazaj, nižje in v bolj toplo podnebje. Že ves čas v Rivi del Garda opazujemo nekaj hišic, ki so "zalepljeni" na sredini velike gore ob mestu - na Monte Garone. Ni videti nobene ceste, sploh nismo mogli razumeti, kako ljudje pridejo tja. V hotelu smo vprašali, kje to je. Malo naselje, le nekaj hišic, imenuje se Pregasina. Pride se tja ravno s ceste za jezero Ledro, je odcep in skozi predor v gori se znajdeš ob razgledni ploščadi nad Gardskim jezerom. Res, s strani Gardskega jezera sploh ni ceste!

Sem se splača priti zaradi razgleda. Pred nami je celotna severna obala Gardskega jezera, mesto Riva del Garda in domač hrib, ki smo ga poimenovali "kifeljček", ker od zgoraj deluje, da ima tako obliko... Sicer "kifeljček" je še kar visok hrib, Monte Brione, visok je 376 mnv

Gardsko jezero obkrožajo dosti visoke gore 1500-2000 metrov, zato so pogledi tako lepi. Če pa bi imeli čas in opremo (in predvsem željo), iz Pregasine vodi markirana planinska pot na prelaz oz. sedlo Rocchetta, hoje je cca. 4 ure za 8,5 km.

Nasprotna stran Gardskega jezera je tukaj zelo blizu. Vidimo kako gre cesta čisto ob jezeru in se vsake toliko skrije v tunelih.

Iz Pregasine se spustimo nazaj v mesto, in se zapeljemo do slapa Varone. Slap je zelo blizu mesta, in je dobro skrit v skalah. Ob slapu je urejen park in se zaračunava 5,5 € vstopnine. Mi smo bili skoraj neodločeni, ali bi šli pogledat ta slap ali ne, nekako se ti zdi, da si že videl toliko slapov, da ali je ta res nekaj posebnega, da je vreden vstopnine. In je res poseben!!
Najprej park, oz. botanični vrt. Kljub novembru je zelo prijeten in urejen in še vedno imaš kaj videti.

Slap slišiš nekje visoko nad seboj, glasno bučanje vode. Od spodaj slap nikakor ne moreš videti, ne v celoti. Povsod so opozorila, da si moraš nekaj obleči. Še nam ni jasno. Gledamo gor in vidimo le mostiček in mali delček slapu...

Ozka potka nas vodi med navpične visoke skale. Moč vode je v 20.000 letih je izklesala v skali žleb. Voda prihaja sem iz jezera Tenno, ki smo ga šli pozneje obiskati, in v vseh teh letih je že ustvarila v skali prepad visok skoraj 100 metrov! Prepad se tudi vedno bolj ugreza v notranjost gore, tako na zunaj slap sploh ni viden.

K slapu se približamo spodaj, kjer že pade na tla, ter preko parka se povzpnemo za nekaj deset metrov višje in slap vidimo oz. čutimo nekje v njegovi sredini. Tukaj voda se razbija ob skale s tako močjo, da voda prši na vse strani več metrov okrog. Italijani še imenujejo slap cascata di vapore - parni slap. Tako prši, da k slapu sploh ne moreš priti, kljub napeljanemu mostičku. Zato potrebuješ nekaj obleči, ker si v trenutku moker. Fotoaparat sem iz previdnosti pospravila v torbo. Poleti mora biti krasno, ker te voda ohladi, novembra pa ni bilo zabavno biti moker. Ampak je res čudovito in zelo posebno.

Na slikah pa so samo skale, ker pri vodi fotografiraš lahko le z aparatom za podvodne fotografije...

Od tukaj se odpeljemo še naprej po isti poti, spet višje med hribi do jezera Tenno. Pot gre mimo mesteca Tenno, kjer na hribu je res lep grad. Mogoče je vredno se ustaviti, a mi se nismo... Ustavimo se pri jezeru, ki je le par kilometrov naprej od mesta. Ob jezeru je hotel in kamp.

To jezero je res majhno, 750 x 400 metrov. Nastanek jezera je geološko zelo zanimiv. Nastalo je šele manj kot 1000 let nazaj. Takrat velikanski plaz s sosednjega hriba zasul potok, ki je bil nekoliko nižje, tukaj je nastala "luknja" v površju zemlje. V letih po plazu voda je zapolnila "luknjo" in tako nastalo jezero z globino do 47 metrov in celo z malim otočkom na eni strani jezera.

Okrog jezera je prijetna sprehajalna pot. In celo smo se odpravili po tej poti.

Poleti, kadar je vode manj, na otok je možno priti kar peš, po suhem, včasih, ko je v jezeru res veliko vode, pa se otok skrije pod vodo v celoti, samo veje dreves štrlijo iz vode...

Nekje pri otočku smo se odločili, da pa le ne rabimo obkrožiti celotno jezero, in da se raje dvignemo višje proč od jezera in se vrnemo po zgornji strani, skozi naselje, nazaj do parkirišča. Hm, krog je ratal najbrž precej daljši, kot če bi obšli jezero...

Pogled na okolico jezera Tenno in še dol v dolino proti mestu Tenno:

Od tukaj se odpravimo v mesto Malcesine, sicer poleti zelo priljubljen turistični kraj. Zakaj poleti? Zato ker jeseni (novembra) in verjetno tudi po zimi je kraj čisto prazen! Čeprav je zelo lušten.

Počutili smo se, kot da smo v mestu sami. Malcesine je slikovito malo mestece na vzhodni strani Gardskega jezera. Znano je po gradu ob jezeru in po žičnici na Monte Baldo, kjer se lahko dvigneš s 100 na 1760 višinskih metrov. Seveda so tukaj tudi prijetne ozke uličice in polno trgovinic in restavracij.

Novembra je bilo VSE zaprto. Od trgovin do restavracij, od žičnice do gradu. VSE!

Na spletni strani piše, da v Malcesine poleti je polno turistov, na Monte Baldo je polno planincev, kolesarjev, paragladerjev in vseh sort obiskovalcev. Lahko greš z barčico v nasproti ležeči Limone ali še kam raziskovati obalo Garde. Vsega tega v novembru NI.

Našli smo starinska mestna vrata, še iz leta 590.

Prišli smo do vrat gradu - castello Scaligero. Družina Scala ga je zgradila in večkrat prenavljala v 13. in 14. stoletju. Potem vse do 19. stoletja so ga uporabljali predvsem za obrambne cilje, nato pa je postal predvsem turistična atrakcija, priljubljen je tudi za poroke. Danes je tam muzej, ena soba je namenjena Goethe. Ta je nekoč obiskal Malcesine in celo so ga ujeli, ko je skiciral grad. Seveda, skladni s tistim časom, so ga obtožili vohunjenja.

Vse to je zaprto in prazno. Zato samo uživamo ob razgledih.

Še kip v pristanišču je osamljen in žalosten... In nag.

Staro pristanišče - Porto Vecchio:

Kolesa so kar na balkonih:

Sprehajali smo se po mestu in se že spraševali, če bomo mogli na kosilo kje ob avtocesti. Pri eni restavraciji opazimo meni zunaj. Poskušamo pokukati skozi okno, če je kdo noter. In se vrata odprejo in nas povabijo noter. Veselje! Najbrž vsi obiskovalci mesta so biti tukaj noter. Dobro jemo, na koncu še vsaka ženska v naši družbi dobi za darilo pločevinko s paradižnikovo omako, ki jo menda sami pridelajo iz lastnih vrtov. Tako zdaj vem, da je bila to restavracija La Cambusa, sicer ne bi vedela, ker je nisem slikala....

Po kosilu se še malo sprehodimo skozi mesto, nato pa se vračamo nazaj v Slovenijo....

Gardsko jezero je krasno, za biti samo 3-4 urice stran je res krasna destinacija za izlet. Je pa potrebno računati, da izven sezone bo vse zaprto, v sezoni pa bo gužva... September - oktober?