Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

četrtek, 08. december 2016

6. dan: Pacos – O Porrino, 30,5 km, 9,5 ur

Zelo mrzlo in megleno jutro. V albergue Quinta Estrada Romana nam zjutraj postrežejo kraljevski zajtrk (redko jutro, ko imamo kavo takoj, ko se zbudimo). Ob 8h smo že na poti, dan se začne. 

Kompletna ekipa istočasno se odpravimo na pot in hodimo vsi skupaj, na razdalji 100 m – me, Elke, Pita, Magdalena, Kenth in 3 mlade švabice, katere vse do konca nismo vprašale za ime. Na sliki na desni strani ceste prvi je Kenth, za njim sta Elke in Pita. Na levi strani ceste prva je Magdalena, nato Slobodanka, pa dve od treh švabic, nato Viktorija. Edina »skupinska« slika, slikala pa sem meglo.
Vizuelno piligrima prepoznaš brez težav. Počasi se dvigne, in počasi kakor rakec stopica po delno pokrčenih v kolenih nogah, vse to z mučeniškim nasmehom. Z rokami si pomaga porazdeliti težo rucaka in se trudi popraviti oblačila pod nahrbtnikom. Zelo je smešno... Ampak noge so boleče vsako jutro in ne moreš na njih kar stopiti.
Danes zopet imam težave z Runtasticom, ni štel začetnih par kilometrov. Jaz in tehnologija se ne razumemo, celo polnilec moram preklapljati med napravami sredi noči, pa že tako slabo spim. 
V megli pridemo v Valenco do Minho, zadnje mesto na Portugalski strani. Prav žal mi je, da je Portugalske že konec. Staro mesto, center Valence je »ujet« na hribu med dvojnim obzidjem. In puščice kažejo ravno tja. Sicer po cesti mimo mesta je krajše, a mi gremo po "originalni" poti in vsekakor si želimo videti mesto.
 Valenca kot naselje je znana že iz časov Rimskega imperija, tu čez so vodile rimske ceste. Obzidje je iz 13.stoletja (pred tem se je mesto imenovalo Contrasta, z obzidjem je dobilo tudi novo ime in pomembno vlogo obmejne zaščite države pred mogočnim in napadalnim sosedom - Španijo), trdnjava je bila sicer večkrat porušena in sedanjo obliko je dobila »šele« v 17.-18.stoletju. Velika je in je zelo dobro ohranjena. Zelo je lepo, žal pa, ne vidimo razgledov. Mesto je prav začarano v meglo.


 Sprehodimo se skozi center, vse je znotraj obzidja, skoraj kakor dekoracije za film, lep in popedenan center je »turističen«, a je prav prijeten in očarljiv, s trgovinicami, kavarnami, cerkvicami in trgi... Tudi tukaj je naredil postanek kralj Manuel I med svojim romanjem v Santiago leta 1502.

V prvi trgovini, kjer prodajajo vse živo, najdem zapestnico z rumeno puščico, simbolom Camino de Santiago. Seveda, si jo kupim.
 Takšno smo videli Valenco tisto jutro:







Gremo v cerkev po štampiljko, menda tiste iz cerkva so nekako bolj vredne, a veliko cerkva na poti so zaprta, v času maše itak nimaš koga vprašati za štampiljko...

Celo v megli mesto je očarljivo,  a ga precej hitro prečkamo, ustavim se, da pogledam cerkev Santa Maria dos Anjos, spoštljiva starost – 12.stoletje... Res so lepe te bele cerkve na Portugalskem, pravi dom za angele...
Mačke v Valenci:

 Na izhodu iz mesta skozi temen prehod v obzidju pridemo na zunanjo stran mesta.

 Še na portugalski strani se ustavimo na kavo v zadnjem barčku, prav tako je označen – »last stop in Portugal«.
 V barčku je zanimiva ura z napisom "Se lahko pije samo po 10. uri". Vsaka ura je 10. :)
 In že nadaljujemo pot do mosta, ki povezuje portugalsko in špansko stran.

Toliko slik tega mostu sem videla! Sedaj bo na spletu za par slik več. Po stoletjih vojn, intrig in tekmovanj meja med državama označena le s tako rumeno črto na mostu. Vse mineva. Le da pred tem lahko traja stoletja.

Rešetka na mostu:
 Prečkaš most in takoj desno, tu srečaš tablo, da si že v Španiji in za znakom se začenja avenida Portugal, ki te pelje v Tui, eno od starejših mest na Iberskem polotoku. Se ozrem nazaj na Valenco na drugem bregu – ne, saj tako utrjeno mesto in preko reke nihče ni mogel napasti...
V Španiji se megla čudežno razčisti in v Tui pridemo že v soncu. Tukaj se pojavilo stebrički, ki odštevajo število kilometrov do Santiago de Compostele. Od Tui je 115 km, zato marsikateri romar začne svojo Pot tukaj, saj Compostelo dobiš, če si prehodil vsaj zadnjih 100 km.
Tui, kakor Valenca, je znan iz rimskih časov in je tudi bil pomemben kraj na rimski poti iz sedanje Brage do Astorge. Čeprav sedaj je Tui manjše obmejno mestece, ima bogato zgodovino. Že v 7. stoletju je bil tu dvor kralja Vitice, nato je bil Tui celo ena od sedmih prestolnic kraljevina Galicija. Ja-ja, nekoč je bila Galicija kraljevina.

 Tukaj se že pozna drugačnost v arhitekturi. V Tui je vse bolj gotsko in temačno, cerkev je zelo drugačna od svetlih in »pozitivnih« cerkva na Portugalskem. Takoj ti je jasno, da življenje je trpljenje, ni več praznik... J)) Catedrala de Santa Maria de Tui je velika in dominantna. A po štampiljke gremo v sosednji TIC.



TIC in mestna hiša, takoj ob katedrali:
 Na ulicah Tui pot nam kaže srednjeveški romar. Luštno...

Skupaj ugotavljamo, da so rumene puščice v Španiji slabše zarisane. In še par dni na pozdrav »Buen Camino« se učimo zahvaliti »gracias« namesto »obrigado«.
 Oba mesteca sicer (razdalja med njima je le 3 km) sta zelo luštna in prijetna.

Takoj na obrobju Tui se ustavimo v parku. Počitek prav dobro dene, Vika ta čas sanira žulj. Uživam, ko s svoje klopce slikam vse okrog v rumenem listju ... Fotograf v meni je prišel na svoj račun.
Moje čevlje tudi počivajo, dokler luftam noge... Celo pot sem prehodila v njih in so se super obnesli. Domov so prišli s čisto zlizanimi podplati.
 Vsaka priložnost za dvigniti noge v zrak je dobrodošla in zelo pomaga.

 Ko se podamo spet na pot, Tui je kmalu za nami in znajdemo se na prijetni gozdni poti. Na samem njenem začetku je postavljen spomenik, ki ponazarja romarja. Seveda, se fotografiramo, prosimo tekača, ki ravno teče mimo, če nas slika.

Poleg je lep srednjeveški most Puente de La Veiga (mislim, da grdih mostov sploh niso gradili oz. niso prišli do našega časa), mesto za počitek in fontana s pitno vodo. Na celotni poti je precej vodnjakov in je skoraj povsod voda pitna. Nikjer se nismo obremenjevale, da bi morale vodo kupiti, natočile smo vodo, kjer koli je bila in je bilo vse OK.  Galicija je polna vode in zelenja. Včasih bi lahko pomislil, da si nekje na Irskem. 
 Camino na tem delu gre po poti antične rimske ceste via XIX.
 Danes je rucak zelo lahek, hodimo zelo počasi oz. bolj se gremo turiste, saj na poti prečkamo zanimiva mesta. Zde se, da niti ne napredujemo, a v 4 urah smo prehodile polovico poti, na easy. Nič več ne boli, oz. vsega sem navajena. Žulj na palcu me več ne moti; je našel svoje »mesto« in samo ne smem nerodno stopiti, mišica pod kolenom sicer boli in vleče, a smo že navajeni ena na drugo – jaz vem, da ona je trda, ona (mišica) pa ve, da jaz bom šla še naprej...
Viktorija, Slobodanka in jaz... Hodimo skopaj in kljub temu vsaka po svoje, 100 metrov narazen. Čez dan se skoraj ne pogovarjamo, razen najbolj nujno – kam gremo, kdaj se ustavimo, vidi, kako lepo je!
 Pot od Tui do razcepa v Orbenlle se vleče ful dolgo, deloma ob cesti, deloma v naravi. Saj pot je zelo lepa, a smo že utrujene in komaj čakamo kak bar ali market, da bo vsaj nekaj za kosilo. V Tui je bilo še prezgodaj.
Točno na razcepu je Bar Laguna. Bar čisto ob cesti, iz sorte, kjer se prehranjujejo vozniki tovornjakov in romarje. Čisto zaledje vsega...  V baru naročim juho (skuhali so jo pred nami, kar iz vrečke) ter veliko skledo solate. Prav dobro kosilo!
Tu pri baru se pot razcepi na »originalno« pot, ki pa sedaj gre skozi industrijsko cono in alternativno »zeleno« pot v naravi. Alternativna pot je, seveda, par kilometrov daljša. Izberemo »zeleno« pot, večinoma je res v naravi, lepo je. Nato en del gre ob lokalni cesti. Celotno pot pa večkrat prečkamo avtocesto, enkrat po mostu, drugič po mostom, prečkamo jo vsaj 4x. Če bi šli z avtom, gotovo bi cel ta kos prevozili v par minutah.
 Tudi danes srečam horreo v vaseh ob poti, še vedno so mi zanimivi za videt in za fotografirati...
Na poti srečamo irca na kolesu. Kolesari po poti do Santiago (Camino velja tudi s kolesom ali na konju ali oslu). Irec računa prevoziti Camino v enem tednu, dela po 60-70 km na dan.
Ko gre dan proti koncu, je že v navadi, da gremo vsaka svoj tempo. Šele, ko grem tako sama, utrujena, začnem razmišljati o vsemu, zakaj sem tu ipd... Prvih pet dni se ubadaš samo z fizično platjo Camino – kaj vse te boli, teža rucaka, kako spiš ipd. In čeprav mišica pod kolenom me boli še vedno in je ahilova tetiva vneta in zatečena, danes pridejo tudi misli o smislu vsega skupaj... No, zaključkov še vedno nimam.
 Končno pridemo do O Porrino, deluje čisto industrijsko mesto, razvlečeno je kot dolgo črevo na kar 7 km. Tudi mesto samo je čisto sivo in nič polišpano (mogoče lepšega dela mesta nismo videle, ker na začetku mesta smo izbrali pot ob reki in ne čez center mesta).
 Albergue je ob reki, ampak nima nobene topline in duše, bolj kakor kazarma za vojake. Še kuhinja je čisto brez posode, menda so vse pokradli. Si mislimo, ja, lih vam tukaj so pokradli, v vaseh bogu za nogo pa ne?..

Danes je naša najdaljša etapa. Na poti smo bile 9,5 ur. Po 30,5 km nimamo volje za nič, gremo samo do marketa kupiti nekaj za prigrizniti. Kenth + nemške punce so že tukaj, šli so jesti nekam ven. Le kako uspejo vedno pred nami?

Ni komentarjev:

Objavite komentar