Zjutraj je še vedno zelo deževno in čeprav ob 8h, ko stopimo
na pot, dežja ni, vlaga je v zraku in oblaki so prav polni dežja. Zato pončo
pustim prav pri roki, čez rucak nategnem zaščitno prevleko od dežja.
Naš albergue je na hribu in je še čisto zavit v oblak.
Čim stopimo ven in naredimo nekaj 100 metrov, začne
deževati. Kar ob cesti, pod prvim drevesom, si oblačimo pončo. Čez čas smo se
naučili vržt pončo v zrak in stopiti vanj kar skupaj z rucakom. Tokrat so mi
pomagali španci, ki so se oblačili pod istim drevesom, - da pončo gre čez
nahrbtnik, saj roke niso nikakor dovolj dolge... Si oblečem tudi dežne hlače.
Čez dve minute hoje v popolni dežni opremi mi je vroče in se
potim. Takoj, ko neha deževati, to je čez 5 minut, se že slačim. Španci za mano
vztrajajo v najlonu. OK, prvi dežni test smo prestali, še dobro, da dežja je bilo
lih za vzorec.
Danes, za razliko od včeraj, se gre zelo lahko, polna sem
energije, nič me ne boli. Mogoče, ker sem se končno naspala, mogoče, ker smo že
padle v ritem, mogoče pa zato, ker je po dežju svež zrak.
Sicer ves dan dež nas malo heca – enkrat začne, čez par
minut poneha. Tako hodimo – pončo gor, pončo dol. Zato se ga naučim oblačiti na
10 načinov in pospravljati v trenu oka.
Ravno ko prečkamo reko Neivo po mostu das Tabuas, ki je znan
iz 12.stoletja, ravno takrat naliv je najmočnejši, jaz pa tako želim slikati to
reko in most. Čudovito lepo je, pa čeprav je v dežju.
Današnje turobno vreme in megla, ki se dviga kar iz tal:
Pot
gre skozi majhno naselje Balugaes in mimo zelo stare cerkvi iz 12. stoletja.
Nadstrešek pri cerkvi in klopce poleg je edina točka na dolge kilometre, kjer
se lahko skriješ pred dežjem in se usedeš...
Gremo mimo znanega prenočišča za romarje – Casa Fernanda.
Nekaj let nazaj so jo mnogi pohvalili za čudovito vzdušje, zadnje leto-dve je
več graj na račun lastnikov, najbrž so se naveličali strank za eno noč... Na
videz ne deluje tako privlačno, pač hiša v majhni vasici. Še dobro, da ne
rabimo tukaj prenočiti.
Na podeželju ob vsaki hiši raste polno pisanih rožic, popolne so in prelepe v dežju... Rumena rožica nas je ful spominjala na mak, ne vem, mogoče obstaja rumena različica maka.
Današnja moja »nadloga« je pesek v čevljih, 10 krat sem se
sezula in stresla pesek. Ko spet hodim, zopet so kamenčki notri v čevljih.
Nekje v neki vasici en nonič stopi ven z njive in mi da
roko, čestita, objame. Kar tako... Se čudim, kako je srčkan. Pozneje se
pogovarjam s puncami, tudi njih je objemal... Smo se smejale, ker bradatih
špancev najbrž ni objemal.
Se ustavimo na marendo ob nekem hostlu. Do Santiaga je še
dolgih 171 km.
Tu nas dohiti Elke. En del poti gremo skupaj. Debate. Ona je
svojo zgodbo povedala vsakemu, ki jo je bil pripravljen poslušati. Mož jo je
zapustil po 26 letih zakona, šel je z mlado žensko. Elke pa niti slučajno ni
pričakovala kaj takega, upala je, da se bosta skupaj starala. Ko je on šel, je
ona 3 meseci doma jokala. Se je odločila, da gre hoditi Camino, ker je mož bil
nekaj let nazaj. Še ko jo je oče peljal na postajo, je jokala. Nehala je jokati
šele, ko je začela hoditi.
Med hojo popolnemu neznancu lahko poveš najbolj zaupne
stvari. Camino effekt.
Do kraja Vittorno dos Piaes je 13,5 km. Tam je kava. Moj
Runtastic, aplikacija, ki mi šteje prehojeno pot in riše zemljevid, se je
ustavil po 4 km in tako sem »ob« 9,5 km... Se jezim na telefon. Slobodanki pa
prišteva dodatnih 2 km. Ta GPS kar ves čas malo svoje dela... Tu se ustavimo na
kavo, prvi bar na naši poti, ura je poldan!
Kako se nam ne ljubi ven iz gostilne na dež in mokroto... Še dobro, da dalje pot nas vodi skozi čudovito dišeč evkaliptov gozd. Kako
lepo diši evkalipt v dežju! Nasploh je ta evkalipt za nas zelo neobičajen in
deblo, ki se kar lušči... Tako sem si predstavljala Amazonko ali Malejzijo, ne
pa Portugalsko.
Keplice na poti, redko mesto, kjer se lahko umakneš na suho.
Danes naša pot večinoma v naravi in po podeželju, celo med
plantažami kostanjev. Olupki tako pikajo, da kostanja nikakor ne moreš prijeti.
 |
| Nasad kostanjev |
Ob poti ob eni vaški hiši je znak Camino - Jakobova školjka, pipa s pitno vodo, klopca, na ograji pa so v steklenem kozarcu zaprti bonboni, zraven je lonček za prostovoljni prispevek. Nekdo je piligrimom nastavil bonbončke... Srčkano.
Spet rožice:
Kakih 6-7 km pred Ponte de Lima, našim današnjim ciljem, ko
že en čas zares dežuje, se Elke ustavi v baru, celo vzame mail, da bo poslala
slike, sicer pa računamo, da se še vidimo. Jaz si mislim, da glede na grdo
vreme, si bo Elke tako kot včeraj vzela avtobus za zadnje kilometre do
prenočišča. Smo že vsi utrujeni, še največ od vremena, in potrebujemo počitek.
Me gremo naprej, se ustavimo v nekem malem kraju v »gazebo«
s streho. To je edini kraj, kjer se lahko ustavimo, si damo dol nahrbtnike in
se malo spočijemo – vse ostalo je mokra cesta ali moker gozd. Malo počitka, se
tudi skrijemo od dežja. Tu nas čez 10 minut dohiti Elke, šla je ves čas za
nami. Ne glede na utrujenost in kislo vreme, razpoloženje je prav prešerno,
Elke z Viktorijo plešeta tango... Jaz ležim z nogami na ograji in se smehljam -
a je to mogoče – v neznanem kraju na Portugalskem med dežjem dve ženske v
športnih čevljih in dežnih pončo plešeta tango na glasbo iz telefona... In tako
nam je bilo lepo!!
Pozneje v vodniku najdem vsaj ime za kraj – poleg je prelep
most čez potoček, Ponte de Barros čez rio Trovela.
Še
vedno v dežju pridemo do reke Lima tik pred krajem Ponte de Lima, od reke se že
vidi mesto – WOW, mesto je čudovito in prelepo! Reka je mogočna in je široka.
Mesto se prične s kapelo in čudovitim drevoredom iz zelo
starih platan.
Streho pri kapeli izkoristimo za skupinsko sliko. Tudi ostali se tukaj fotografirajo... Drugih opcij za fotografije po dežju nam ne preostane.
Končno se vidi 300-metrski srednjeveški most,ki je dal ime kraju. Čudovit most,
star je 650 let, še prej pa je bil tukaj rimski most...
Ob nabrežju reke gremo vse do centra. Za trenutek se
ustavimo pri stolpu San Paolo, nekoč je to bil del mestnega obzidja. Na stolpu
so oznake, kako se je dvigovala višina vode v reki Lima. Kar nekaj oznak je višje
od nas...
Torre San Paolo:
Ful mi je žal, da dežuje, ker ne morem fotografirati.
Poskušam slikati izpod ponča, a to je vse samo improvizacija, da ne zmočim
preveč fotoaparat. Lepih slik vseeno ni. Fotograf v meni se je kar zjokal.
Mesto je res prelepo, se odločim, da po namestitvi v albergue se vrnem v mesto.
Na slikah se vidi parkišišče na peščeni plaži ob reki.
Vsakokrat, ko voda naraste, je parkirišče poplavljeno.
Naše prenočišče je čez most, takoj za cerkvijo.
Trg pred albegue je zelo lep. šele doma sem videla v kotu slike, da je obešena vreča polna polžjih hišic. ne vem, zakaj jih rabijo, mi je žal, da nisem tega tam opazila, da bi vprašali...
Albergue
se odpira ob 16h, me smo na kraju že pol ure prej. V sosednjem baru počakamo,
da se albergue odpre. Albergue je zelo velik, vzdušje je prav formalno, v
manjših mestih in prenočiščih je bilo veliko bolj toplo vzdušje. Tudi tukaj albergue
stane 5 €, postelje niso na pograd (juhu!), WiFi komaj dela, samo v dnevni
sobi, tuš je skupinski, ločeno samo M/Ž, drugače pa kakor v garderobah na
stadionu – 4 tuši v enem prostoru... Lasje si sušimo pod sušilnikom za roke.
Akrobatke!
Pogled na mesto:
Rio Lima:
Ob reki so tu pa tam kipi srednjeveških bojevnikov, pa živina ipd... Menda poleti ob praznovanjih raznih obletnic prirejajo prave srednjeveške igre...
Na mostu čez reko (municipalni albergue je na drugi od centra
strani reke) srečamo avstralca Kentha in Magdaleno, čehinjo. Pita je že v
albergue. Ko gremo nazaj v mestu zopet na mostu srečamo brazilca Dodo. Ful smo
veseli, res je simpatičen. Razlaga, da naslednji dan, potem, ko smo se videli,
je naredil 44 km, danes pa zato samo 15 km, ker so ga skoraj morali peljati v
bolnico, tako je bil slab, ker je pretiraval s kilometri. Tako še vedno je na
isti razdalji kot me, le da me gremo enakomerno. Žal, ga nismo več videle,
tisti dan je spal v nekem hostlu v mestu, nato pa je najbrž šibal dalje.
Danes gremo na večerjo ven, v albergue se nam ne ljubi
kuhati, kuhinja prav res ni prijetna. Gremo v restavracijo Gaio, kjer imajo
menije za piligrime, po 8 €. Dodatno še naročimo juho, pa vino, kavo. Na koncu
nam računajo vseeno le po 8 € /osebo. Ne moremo verjeti, da je natakar tako
prijazen!
Sprehod po mestu, hkrati iščemo supermarket in ni niti
enega, da bi bil lepo založen, samo male trgovinice. Zdi se mi, da je pri nas
vsaka črpalka bolje založena. Za zajtrk si kupim jogurt in piškote, kavo bomo
pile na poti, tudi o malici bomo razmišljale, ko bo čas.
Danes izračunamo, da smo naredile naših prvih 100 km peš!
Porabile smo tudi prvih 100 € (in to vključno z Bologno), se pravi v glavnem
drži izračun, da se porabi 1€ na 1 km.
Se vrnemo zvečer v albergue, nimamo prav nič za početi
zanimivega. Deževati je nehalo že prej. Ko se začne temniti, se pogajam sama s
seboj – turistka in fotograf v meni želita v mesto, ki je tako lepo, romarka pa
bi rada samo prišla do postelje in počivala do jutra. Dva zmagata in se na
hitro napravim in šibam v večerno mesto. Sem pa hkrati zelo žalostna – nov in
moderen polnilec za dve naprave hkrati je prešvoh, da bi bi hitro napolnil v
eni noči 2 telefona in 2 baterije za fotoaparat. Napolni komaj eno baterijo, pa
še to ne do konca. Telefon je poln lih za silo. Tečem čez most v mesto, a 3-4
ure polnjenja fotoaparata zadostuje le za par nočnih slik. Škoda...
Cerkev Santo Antonio, takoj poleg »našega« albergue, zelo
lepa, še iz 13. stoletja.
Ko se vrnem v albergue, je ura komaj 9 zvečer. Sama pijem
čaj v kuhinji, punce sta šle spat, študiram etapo za jutri, pišem dnevnik. Na Camino skoraj vsak si piše neke zabeležke, nekateri zelo kratki, drugi spet
pišejo ves večer. Jutri vstajamo ob 7h, ob 8h je štart, smo se že navadile, ob
16h smo na cilju. Tako je bilo vse dni do sedaj.
Spat sem šla ob 23h, ob 3h sem se pobrala v dnevno na kavč
(dvosed!) – nekdo je tako glasno in nenehno smrčal, da nihče drugi ni spal.
Sredi noči sem morala vstati, pocukati ga za nogo in prositi, da se obrne na
drugi bok. Tip se je obrnil in je smrčal dalje. Takrat sem šla spat na kavč v
dnevno sobo. Zjutraj so bili vsi brončasti in nenaspani. Ob 7h Viktorija prižge
luč v spalnici, itak nihče ni spal, razen tipa. Ko odpre oči, ga vprašam, kam
je namenjen danes, da slučajno ne bom zopet z njim v isti sobi. Tip gre v
Rubiaes. Kakor vsi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar