Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

nedelja, 11. december 2016

8. dan: Arcade – A Portella, 25,25 km, 8,5 ur

Zbudila sem se ob 6h, popolnoma naspana, skoraj kot bi spala doma. Zame je zelo neobičajno, da bi se zgodaj zbujala. Prva zares dobra noč po enem tednu. Zjutraj sicer takoj boli moja čisto otečena ahilova tetiva, kot bi imela kamne pod kožo vse okoli gležnja. A to bom zdravila doma. Počitek je zdravilo za vse...

Se poslovimo z italijani, oni hitro napredujejo. Lauro pa pustimo še v albergue, mogoče se srečamo še na poti ali zvečer v albergue. Za zajtrk pijem čaj, še tisti, ki sem ga vzela od doma, imam kruh in sir. Zajtrk mora biti, ne morem lačna na pot. Nikjer pa ne dobim majhnega pakiranja masla ali margarine, tudi kave za enkratno dozo nimajo, niti 100-gramskih vrečk, kakor Barcafe. Vse je pakirano na veliko. Smo se navadile hoditi zjutraj na kavo v bar. Sitnost je samo v tem, da je bar včasih nekaj ur proč od mesta prenočišča...
Štartamo ob 8h, se presenetimo, zunaj je še čisto tema. Na Portugalskem ob 8h je bilo že svetlo. Včeraj smo vsi spali do 8h (na Portugalskem je bilo to še vedno 7.00) in štartali iz albergue ob 9h, ko je že prišla čistilka in je bilo zunaj že svetlo. V Galiciji bi morali imeti enak čas kakor na Portugalskem, preveč so na zahodu. Ura razlike se zelo pozna. Tudi hladno je!
Najprej kava v prvi odprti kavarni, počastijo nas še z mini-brioši in churrosi. Nato pa - pot pod noge. 
Arcade:
Jaz se takoj ustavljam in upočasnjujem – v Arcade je zelo lep star srednjeveški most čez reko Verdugo. Takoj si predstavljaš, kako so ga prečkali vitezi na konjih, dame v kočijah in kmetje z vozovi.... V jutranji meglici mi dela fantazija :)
Most pa je najbolj znan po bitki 200 let nazaj, ko so francozi že 5 mesecev okupirali Galicijo in so želeli zaseči Vigo, strateško pomembno pristanišče. Zato so iskali, kje bi lahko prečkali reko. Najprej so poskušali prečkati reko po temu 2 m širokem mostu. Jasno, da to ni bila dobra poteza, španci so jih pobijali, čim so napadalci stopili na most. Bitka je znana kot bitka pri Ponte Sampaio. Tudi drugi poskusi prečkati reko drugje so se izjalovili in tako francozi niso zasegli Vigo in postopoma izgubili celotno Galicijo. In danes mi gremo ravno po temu mostu...
 Nekoliko nižje je novejši most, kjer je speljan ves promet.
Zapuščamo Arcade:




Ko zapustimo Arcade, pot gre preko hriba, tokrat je 145 m visok Alto de Canicova. Vika spet prevzame »vodstvo«, zopet drži dober tempo. Slobodanka ji večinoma sledi, jaz pa grem kakih 95 % od njene hitrosti in počasi razdalja med nami se veča, dokler se dekleta kje ne ustavijo in me počakajo. Vedno bolj razmišljam, da je najbrž res prav, da gre vsak sam hoditi svoj Camino.
 Na poti srečamo naše švabice, Magdaleno in Kentha. Za seboj imajo grozno noč, pobrali so se iz nekega prenočišča, kjer so imeli živalice (bolhe, klope?). Jaz sem pa danes ful spočita in, če ne bi boleča ahilova tetiva, se počutila prav super.
Pot gre ob starih z mahom poraščenih ograjah. V rimskih časih je veljalo, da vse, kar ni ograjeno ob cesti, je cesta (teoretično tudi sosednje polje ali njiva). Zato kamniti zidovi so tudi sredi gozdov in polj, ko se samo sprašuješ, le kdo je to tukaj postavljal.
Malo pred Pontevedro zavijemo »na zeleno« pot ob potoku, namesto na pot ob cesti. Lepa potka, tudi zelo vijugasta, vendar je tako dolga, da zdi se neskončna. Hodile smo ob potočku najbrž eno uro. Bile smo prepričane, da smo se nekje izgubile, da to že ne more biti prava pot, komaj čakale, da pridemo ven iz tega gozdička in od potočka na cesto. Pot nama se je s tem podaljšala vsaj za 2 km.


 Ko pa pridemo končno od potočka do ceste, se z veseljem ustavimo v prvi gostilni na obrobju Pontevedre. Zunaj ob terasi gospa kuha hobotnico na lokalni način – pulpo gallego. Seveda, sledi degustacija ob kozarčku vina. Ta pulpo je zelo popularna lokalna jed, pripravljajo jo skoraj povsod v Galiciji. Hobotnico kuhajo v velikih loncih, nato s škarji nastrižejo na krogce, posipajo z grobo soljo in sladko rdečo papriko, servirajo na lesenih krožnikih. Odlično in okusno! Vsem priporočam!




 Tukaj nas dohiti Laura, se pridruži na kozarčku vina...
Pontevedra je staro in dokaj veliko mesto s 75 tisoč prebivalci. Počasi pridemo v center. Podoba mesta je veliko lepša v centru v primerjavi z bloki na obrobju.
Center Pintevedre:




V centru ravno ujamemo finiš maratona. Navijamo za tekače, skoraj bi tekle zraven. Nivo energije in izdatno porcijo dobre volje nam doda skupina bobnarjev ob finišni črti maratona. Taka spodbuda vsekakor je zelo dobrodošla ob tekaški prireditvi, drži ritem teka in je super za Camino. Uprizorim nek čuden ples v ritmih bobnov, še dobro, da Slobodanka ni uspela vsega posneti J.


S težavo in skoraj nehote se odmaknemo od bobnarjev in maratona, gremo do cerkvi po štampiljko. V cerkvi La Peregrina (»Romarka«) ravno je maša, prav tako v sosednjem samostanu. Čeprav malo je škoda, da nismo stopili v »našo« romarsko cerkev...


Po stopnišču se dvignemo do vhoda v samostan in cerkev San Francisco, 14.stoletje. Tudi tukaj je nedeljska maša. Od samostana je lep pogled na park ob samostanu, cerkev La Peregrina in celotni trg Estrella. Škoda, ker je dan tako siv...




 Utrinki iz Pontevedre: 




Po štampiljko se odpravimo v TIC. Gospa v TICu je FUL prijazna (kot pravzaprav vsi), nauči nas, da v Galiciji moramo obvezno poskusiti še lokalni liker – Crema d'orujo, menda po okusu spominja na Bailey's. Gotovo bomo še to!
Mesto je dobilo ime po starem mostu, ki je še vedno ohranjen in celo je upodobljen v grbu mesta. V srednjem veku je bila Pontevedra eno najbolj pomembnih pristanišč v Galiciji, celo Kolumbova »Santa Marija« je bila zgrajena tukaj. Preden so ladjo preimenovali v »Santa Mario«, se je imenovala »La Gallega« - galicijska.
Prečkamo most in zapustimo mesto ter njegovo prijetno nedeljsko vzdušje. Ful mi je bilo všeč...
Gremo že čez gozd, pol pa kar ob potki je kamnit zid in taka vrata v zapuščeno posestvo. V Španiji privatna lastnina je sveta, ne glede na to, ali lastnik jo uporablja, vzdržuje ali ne... Tukaj postaja skoraj že pravljično.


Preobujem se v teniske, tetiva me že ful mantra, kot bi hodila s kamni v čevljih. Nič ne pomaga, čez par kilometrov se preobujem nazaj v moje pohodne čevlje, vsaj da si ne naredim še kakih žuljev in da me ne bolijo stopala. Pošljem punce naprej, naročim, da me niti ne čakajo, in se počasi korakam do albergue.
Danes naj bi bila etapa 21,5 km, vendar mi vedno naredimo vsaj 3-5 kilometrov več, kot je »uradno«. Danes imamo še 2 km »bonusa«, ker smo šle ob tistem potoku pred mestom.


2 km pred albergue se zopet ustavimo na pijači. Komaj se dvignem, da prehodim še zadnjih par kilometrov.
 Cerkev San Mamede da Portela:


Albergue je čisto na samem, še naprej od cerkvi s pokopališčem. Naselja pa sploh ni. Manjša stavba, ena spalnica za 18 oseb, 2 vtičnici (ena je naša!), dnevna soba s kuhinjo, kopalnice.
Čez celo steno v dnevni sobi je velik zemljevid in je začrtano in zapisano iz katerih držav prihajajo romarje sem. Tudi me smo se vpisale, čeprav države so že bile označene.


Ko pridemo, upravnika ni, si same izberemo postelje. Drugi povedo, da upravnik bo kuhal večerjo (to je že vedela in nam povedala tudi Laura, njen prijatelj je bil tukaj pred kratkim). Pozneje upravnik pride, se registriramo, plačamo (tukaj je cena prenočišča 7 €, vse drugi, municipalni po Španiji so po 6 €, na Portugalskem pa po 5 €). Za večerjo bomo imeli tortilje, špagete, solato, sadje. Cena večerje je 7 €. Seveda, bomo večerjo, saj najbližje naselje z trgovino je več km proč...
Od leve proti desne: Viktorija, Emily (Kanada), Laura (Litva), 2 brata poljaka, 2 punci iz Nemčiji 
Bil je zelo lep večer, eden tistih, ki si jih res želiš na Camino, ful prijetno, pravo Camino-vzdušje. Bilo nas je cca. 16 oseb. Jorge Lopez, upravnik prenočišča (na spodnji sliki je tisti, ki stoji), in še 2 nemški punci so pripravljali večerjo, pili smo vino, bile so debate in smeh, kdo kam gre, anekdote s poti, že vsi jih imamo, si povemo, kdo je kje srečal kak čuden folk.
 Po večerji, ko mislimo, da je že vsega konec, prinese Jorge na sredino mize velik lonec, natoči nekaj noter in prižge. Takoj za tem, ugasne luči. Naredil je queimada – šnaps in še nekaj sestavin (olupki limone, kavna zrna, mogoče sladkor...) je premešal v tisti široki glinasti posodi in vse skupaj je zažgal! Medtem, ko je žganje gorelo, prebral je nekaj, kar še najbolj spominja na molitev, je v resnici nek (dolg) verz za izganjanje čarovnic. Galisijski ljudski običaj. Bil je prav poseben trenutek. Nato smo vsi pili to »paljenko«.
Potem pa je vzdušje prevzelo Emily iz Kanade in je zapela, zelo lepo je pela. Še nekdo se ji je pridružil pri petju, poskušali smo peti vsi skupaj, a težko smo našli skupne pesmi, ki bi jih vsi vsaj malo poznali... Klepetali smo s španci, eden od teh je ful rad vadil z nami italijanščino, ker nikjer nima prilike govoriti italijansko, ima pa kmalu izpit. Kmalu se mu bo rodil otrok in tip toliko ima rad italijanščino, da si ful želi, da se tudi otrok nauči italijansko.


 Glasba, nekaj pijače, debate... Krasen večer.

Ni komentarjev:

Objavite komentar