Zvečer
spet težko zaspim, čepki ne pomagajo, slišim promet zunaj, zjutraj so petelini
in celo letala. Letališče Porto je zelo blizu... Mogoče rabim Camino, da se
naučim spat brez Dormea, dobrih povštrov in zvočno izoliranih oken? Mogoče pa
sem samo utrujena in malček vznemirjena... Zjutraj se zbudim ob 5h,
presenetljivo, naspana. In komaj čakam, da je ura 7, da vstanem in da se začne
dan.
Pričaka
nas neverjetno roza jutro.
Ponoči
mi je bilo mrzlo (zjutraj ugotovim, da zvečer nismo zaprli okno, temveč samo
malo priprli), oprane zvečer stvari se niso nič posušili, celo so še bolj mokri,
zelo je vlažno...
Pogrešam
čelno lučko – zvečer, ponoči, ko so že vsi v postelji in že spijo, jaz pa se
šele pakiram in iščem stvari.
Zajtrk
in ob 8h štart. Dodo se je odpravil že ob 07.30, se mu mudi, gre do Barcelosa,
to je 37 km. Se poslovimo od avstralcev, oni nadaljujejo Camino de Costa.
Ob
oceanu hodimo v čisti megli in vlagi.
Hišica ob oceanu:
Še ena hišica. Gotovo tu stanuje nekdo, ki je zelo odštekan.
Prvi kafič
je odprt v vasici Vila Cha, pravi lokal za domačine, si nas kar ogledujejo, pa
čeprav so vajeni romarjev. V kavarni so samo moški, niti ene ženske.
Ponedeljkovo jutro... Me pa zelo rabimo prvo jutranjo kavo.
Malo
naprej na trgu lahko opazujemo, kako ribiči pletejo in popravljajo mreže.
Kar 3
ure hodimo 10 km do Vila do Conde, vmes je samo kratka pavza za kavo in se
preobuti. Hodimo ves čas v megli, vlaga je kar v zraku.
Najprej
v mestu opazimo mogočno stavbo samostana Santa Clara, samostan je star že 700
let. 500 let je stavba služila svojemu namenu, potem pa se je malo postarala,
pa so jo menihi zapustili. Od tedaj stavba bolj kot ne propada (čeprav na daleč
se ne vidi). En čas je bila tu kolonija za mladoletne nepridiprave, pa srednja
šola... Sedaj so govorice, da se za 40 let zapuščeno stavbo zanimajo tuje
investitorje, da bi tu nastal hotel 5*. Hm, pozicija je že popolna!
Vila do
Conde v soncu je očarljivo obmorsko meste, s samostanom in akvedokom. Mesto
je priljubljeno pri turistih in je vpisano v vsak vodnik. V samem centru je prijeten trg Republike in lepo urejen park ob reki.
Vila do
Conde je ob reki Avi.
V Vila do Conde se že malenkost odmaknemo od oceana, in že takoj skozi oblake posije sonce. Na sliki se prav vidi, kako megla odstopa in se kaže modrina neba.
V centru v
parku Republike naredimo postanek, se spočijemo, pojem jogurt, mokra oblačila
obesimo na rucake in se odločimo, da se premaknemo iz obalnega na centralni
Camino. Pot ob oceanu je lepa v soncu, tukaj pa je vsako jutro gosta megla,
morja smo vajene, pot pa je precej enolična. Po prvem navdušenju nad morjem
hodimo v glavnem po promenadi ob morju in po lesenemu podestu, na drugi strani
pa so skoraj ves čas apartmaji.
Ste kdaj
hodili po mestu z mokrimi oblačili obešenimi na rucaki? Me smo tako prehodile
dve države...
Minilo je četrt ure in samostan se že kopa v soncu.
Lutamo po centru mesta, iščemo TIC, da bi si postavili štampiljke, in tako odkrivamo simpatične detajle v mestu.
V daljavi, takoj za hišami se vidi dolg akvedok, prava posebnost mesta.
Cerkev
Igreja Matriz ima zanimivo zgodbo. Začeli so jo graditi 520 let nazaj, vir
sredstev je bil donacije vernikov, gradnja je počasi napredovala, dokler nekaj
let pozneje portugalski kralj Manuel I se ni ustavil v Vila do Conde med
romanjem v Santiago (ja, romal je kot vsak drugi »državljan«). Takrat je on
hitro ocenil strateški položaj mesta, predvsem za gradnjo ladij, saj so ravno
»odkrili« Ameriko in se je trgovalo na veliko. Del davkov od ladjedelstva je šlo
za gradnjo cerkve in tako je bila cerkev dokončana 18 let pozneje od začetka
gradnje, kar je izjemno hitro, sploh za tisti čas...
Bela nizka stavba na trgu nasproti cerkvi je Mestni
svet.
V Vila do
Conde dobimo štampiljke v TICu in cerkvi pa tudi v trgovini Lojo do Camino.
Zbiranje štampiljk je zabavno, zato preštejemo število kvadratkov za štampiljke
v credencialu in se omejimo v glavnem na 3 štampiljke na dan. V trgovini smo
želele kupiti Jakobovo pokrovačo, školjko, simbol in zaščitni znak romarja,
vendar jih nima... Vsi so pa zelo prijazni. Fantu v trgovini smo takoj
povedale, da bi kupile školjko, ker pa jo ni imel, je vedel, da nič drugega ne
nameravamo kupiti, bil je vseeno izjemno prijazen, natočil je nam vodo v
plastenke, pospremil do vogala trga, da najdemo pot, pa še neke napotke...
 |
| trgovina Lojo do Camino |
Zapustimo
prijetno mesto, mimo zelo dolgega akvedoka in zelo lepe cerkve. Akvedok je
delal še do 200 let nazaj, ko so menihi vanj pumpali vodo in za neke donacije
usmerjali vodo v polja na razdalji 5-7 km od mesta. Ko so samostane ukinili,
akvedok je ostal brez »delovne sile«.
Zanimivo –
greš na dvorišče, recimo obesiti perilo, tam pa starinski akvedok...
Prehod iz Vila do Conde do Ratesa ni del originalnega Camino, zato povezovalnih poti je več, razdalja je cca. 6-8 km, oznake so slabe ali jih praktično ni. Nam je pot narisala gospa v TICu in dala zemljevid, sicer je vse jasno, a ko sem potem doma gledala zemljevide, druge poti so krajše, čeprav mogoče vodijo ob bolj prometnih cestah.
Na izhodu
iz mesta je zelo lepa cerkev – igreja Da Lapa:
Posijalo
je sonce in vse je veliko lepše.
Zopet
se ustavimo na kavici v lokalu za domačine, kelnarica ne zna niti malo
angleščine. Eden od domačinov pomaga z enostavnim prevodom. A kmalu že same
znamo naročiti »cafe con leche«...
Pot
nato gre večinoma ob lokalni cesti, med vasicami in polji s koruzo. Poleg se
vozijo avtomobili. Okolica je zelo podeželska in zelo ne-turistična.
Bakica pere perilo še v starih betonskih oz. kamnitih pralnicah, kakih smo pozneje videle ogromno na Portugalskem.
Prečkamo
naselje Tuginho, ki ni z ničemer zanimivo, čeprav je staro. Na izhodu iz
naselja pa je lep most (toliko lepši, ker je prvi take sorte) in pred mostom je
zelo lepa reka in stara hišica. Tako pot ti podari en biserček.
Kmalu
je že naslednje mini naselje – Junqueira in odprti porton pokopališča... Se
pravi še 2,6 km je za nami. Gremo mimo lokalne cerkve, še vedno po cesti brez
pločnika...
Na izhodu
iz Junqueire je križ, kakih je ogromno na Portugalskem in v Španiji, za njim pa
je prelepa cerkev Svetega Simona.
Tako zgleda današnja pot - cesta med kamnitimi ograjami naselij in nasadov, hodimo ob cesti, po soncu, punce 100 m pred mano, ker se jaz obiram s fotografiranjem in 100 opravki, ki jih imam na poti...
Še ena cerkev, ta je že spet drugačne... Azulejos...
Na hribčku
se že vidi naslednje naselje – Arcos. Čudovite panorame, hvaležne smo za sončno
vreme, čeprav je vroče. A je bolje tako kot jutranji mraz in megla.
Pred
Arcosom prečkamo rio Esti po srednjeveškem mostu. Reka Esti ni niti globoka, niti
široka, voda je prozorna, slišimo regetanje žab. Lep kraj, a moramo dalje. Mimo
gredo domačine, običajen dialog v teh primerih: »Bom dia! Bom dia! Bom Caminho!
Obrigado!«
Cerkev v
Arcosu je bogato okrašena z azulejos, ni velika, stara je kakih 100-200 let.
Kljub temu, da je kraj tako zelo majhen (ne vem, če šteje 50 ljudi), okolica
cerkvi je zelo lepo urejena. Danes nasploh gremo mimo veliko cerkva, vse so
zelo lepe, svečane, res so mi všeč in upam, da sem vsako fotografirala.
Bližje
kot je Rates, naš današnji cilj, več srečujemo piligrimov. Celo »naš« avstralec
Kenth je zavil z obalne poti na centralno in del poti proti koncu hodim z njim
skupaj. Čeprav danes ga gledamo malo postrani – zjutraj, ko smo se odpravljale,
je Slobodanka posodila eni ženski v prenočišču (to bo naša Elke, samo takrat
tega še nismo vedele) kremo za utrujene noge. Ta je kremo odložila na mizo,
zmeda ob odhodu, nekje pri Vila do Conde se Slobodanka spomni, da kreme ni
vzela in je niti ni bilo na mizi, ko je ona odšla. Razen Elke je odhajal samo
še Kenth. Posumimo, da je on pobral kremo... Čakamo, da kaj pove, pa ne pove...
Zvečer Slobodanka najde kremo v rucaku, avtomatsko jo je pospravila, brez da bi
se zavedala. Ampak Kenth je postal za nas malo »sumljiv«. Ker je pač takšen,
malo lisjak...
Danes
rucak ni več tako težek in moteč. Zato pa se že zavedam, da me boli sklep v
boku, pa tudi meča in stopala. Tega se bom še navadila – vsak dan nekaj
boli.... Dobila sem tudi dva prva mini-žulja – med prsti na mezincu. OK, tudi
to mora biti, sploh pa ker me to nič ne ovira.
Današnja
pesem dneva – »Siva pot«. Vsake toliko si jo prepevam, ali celo pojemo na glas.
Rates
je majhno, ampak razvlečeno podeželsko naselje. Skoraj ne vemo, kam moramo
iti. Prava pot – je zmeraj naravnost. Albergue je stavba z zastavo.
Albergue
v Rates je v starinski stavbi, bil je prvi albergue na Portugalski poti. Zelo
je prijeten, poleg je majhen muzej in horreo (nekakšna shramba za koruzo).
Osebja ni nobenega. Gospa v sosednjem marketu pove, da oskrbnica pride ob 17h
in ob 20h postaviti štampiljke v credencial in to je to. Drugače smo sami
zase... Čudim
se – odlično opremljeno moderna kuhinja, dnevna soba, spalnice – vse je
urejeno, nič ne pokradejo in ne uničijo. Kultura! Tudi vse je čisto... Nekdo od
oskrbnikov v enem od albergue na poti nam je rekel "to je vaš dom, naredite, kakor želite"...
Tukaj v Ratesu smo se dejansko počutile, kot da smo doma. Eden lepših večerov.
Pri gospe
v marketu nakupimo nekaj malenkosti za večerjo, pa steklenico vina, pozneje še
eno. Tukaj tudi končno kupim školjko za na rucak...
 |
| Market poleg kapele |
Tudi tukaj
ni WiFi (kar je skoraj boljše, tako se družimo, sicer pa vsak tipka v svoj
telefon), po tuširanju in pranju uživamo na dvorišču, potem se prestavimo v
dnevno, igramo domine.
Ko se sprazni prva steklenica vina, gremo po naslednjo (market je 10 m proč, še vedno se čudimo portugalskim cenam - steklenica odličnega pitnega vina je 1,67 €)
Z nami za
mizo je švabica Pite (je ni na spodnji sliki, ker nas fotografira), ves večer piše dnevnik, jo prosimo, da nas slika pri
dominah, pa tudi smo že »veselo razpoložene« od dveh steklenic vino verde. Pita je že tudi »izkušena« caminščica,
prehodila je Camino Frances nekaj let nazaj. Tudi z njo se bomo še večkrat
srečale.
Zvečer,
ko smo že vsi skoraj v posteljah, kot zadnja pride v albergue mlada čehinja iz
Prage. Sem je prišla direktno iz Porto, prehodila je danes 40 km. Enostavno je
nekje vmes falila prenočišče in je tako hodila vse do naslednjega. Too much...
Še sama se je strinjala. Je samo padla v posteljo in dvignila noge gor.
Me
smo naredile danes v osmih urah 25,5 km in je to kar v redu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar