Zbudim se sredi noči, ful žejna in z glavobolom. Vse imam
pri roki, si pomagam za silo.
Ko se končno prebudim v jutro, poslušam, kako zunaj divja
nevihta. Se kar ne mudi iz postelje. Ampak dokler zlezem ven in se spakiram, se
že nebo razčisti in je zunaj suho. Punce že zdavnaj me čakata v kavarni poleg.
Glavobol. Za zajtrk imam danes kavo in dva aspirina. E ja, no vino – no camino :)
Dokončno se odločimo, da gremo peš v Muxio. (Bila je opcija,
da če bo res grdo vreme, gremo tja z avtobusom).
 |
| Finisterra - center |
Po jutranji nevihti in »veselem« večeru štartamo pozno – ob
9h. Poskušam videti vsaj še malo Finisterre, sploh si je nismo ogledali. Tista
viola hiša je naš albergue. Bele ograje na desni strani slike pa je pivnica, kjer
smo včeraj proslavljale. Vse je blizu.
500 let star križ Cruz
de Baixar na izhodu iz Finisterre nad plažo Langosteira, kjer smo se včeraj "kopale".
Nad Finisterro je nore oranžne barve sončen vzhod. Če prehitevam, današnji dan bo poln barv in tudi striček, ki stoji pod križem bo hodil z nami skoraj vse do Muxie. Tukaj ga sploh še nismo poznale...
Čez 1
km, ravno ob prelepi plaži Langosteira nas ujame naliv. Imamo lih toliko časa,
da se skrijemo pod nadstrešek pri nekem bloku in si oblečemo dežno opremo. 2,5
ure nas zaliva, na obroke je dež kot iz škafa, na trenutke popusti, včasih se
dvigne tak veter, da kar odnaša s ceste, pa smo obtežene še z rucaki. Kaplje
dežja so res velike in boleče, ko padejo, najprej pomislim, da je toča, ampak
ni, je takšen dež. Mokre bi bile v trenutku, le oprema nas rešuje.
Pred nami je skoraj še vseh 30 km do Muxie.
Pot nas pelje v hrib, proč od obale. Zato pa z visokega vidimo, kakšno vreme je okrog. In je čsto različno - nad oceanom je skoraj čisto nebo, nad nami pa je deževen oblak... Očitno, nas je dočakal tisti, ki smo ga včeraj cel popoldan gledale in nekako smo mu ušle...
Ne vem, kako med nalivi uspem slikati cerkev San Martino de Duio, svetišče, ki je povezano
s pod vodo izgubljenim romanskim mestom Dugium. Toliko me je pritegnila, da sem
se ustavila in jo minutko občudovala... Legenda pravi, da naj bi ravno v Dugium
prišel sel iz Rima, da bi pooblastil učence Sv. Jakoba, da pokopljejo njegovi
ostanki v Santiago.
Skrijem se pod drevesom za 5 minut, čas najhujšega naliva, Slobodanka pa še mora priti do drevesa. Žal, zelo malo "skrivališč" imamo na poti.
Nad oceanom pa je košček čiste modrine...
Nato dež za minutko poneha, skoraj posije sonce...
V naslednjem trenutku se spet uliva in piha, da skoraj odnaša...
V daljavi vidim lepo plažo, a smo malo predaleč. Smo pa prečkali Finisterrin rt in prišli na drugo, atlantsko stran... Že od daleč vidim, da so valovi precej večji, kot na "zalivski strani".
Nekje v dežju izgubimo pot, a se držimo prave smeri – danes
je enostavno, gremo na sever, ocean, surovo Costa
da Morte, imamo na levi strani. Nedelja je, na poti hodimo po isti cesti,
kjer kolesarji imajo danes tekmo... Ko zavijemo v gozd, imamo srečo, da tudi
tam je kolesarska pot in eden od kolesarjev se (med tekmo!) ustavi in nam pove,
da nismo na poti in da bo potka skozi gozd vedno slabša (že tako mokro blato je
vedno bolj spolzeče in neprehodno), da najbolje, da se vrnemo na pot Camino. Razloži in pokaže pot in
celo kakih 100 metrov gre z nami, da se prepriča, da zavijemo na pravo pot...
Nas se strogo drži še tisti starejši ameriški ali avstralski romar, tisti, ki sem ga slikala pri križu. Tudi on nima
pojma, kje gre prava pot. Nič se ne pogovarjamo (tudi je nemogoče v tem dežju), hodimo pa skupaj.
Tukaj nekje končno neha nalivati in se zelo hitro zjasni in se pokaže sonce. Kako lepo!
Pregledamo naprave, se presenetimo – v dežju smo naredile
13,5 km v 2,5 urah. Najhitrejši tempo ever! Ker smo skušali uiti dežju, smo ves
čas samo šibali... Ko je posijalo sonce in so se pokazale rumene puščice
striček je nas zapustil, odpeketal je po svoje, čeprav smo se srečevali še
potem, skoraj vse do Muxie.
Skoraj ne morem verjeti, da se pokažejo vse te pisane barve gozda, ko pa še četrt ure prej tako nalivalo!
Pridemo
v Lires – edino naselje na današnji poti. Tu je tudi sredina etape. Viko malo
pred naseljem začne boleti noga, stopa res zelo pazljivo in veliko-veliko
počasneje kot običajno. Se ustavimo v tukajšnji kavarni. V kavarni nimajo
elektrike zaradi jutranje nevihte. Kavo kuhajo kar na plinu, v stranišču pa so
postavili svečke...
Jezero v Liresu:
Lires je majceno naselje, s cerkvico, kavarno in hišo z apartmaji. To pa je tudi vse...
Vlažne čevlje (hvala mojim hribovskim čevljem – noge imam
čisto suhe!) napolnimo tačas s časopisnim papirjem, da posrka vase vlago, zelo
pomaga.
Slobodanka že v jutranjem nalivu si je čisto zmočila čevlje,
zato večji del dneva hodi v natikačih. Najprej na boso nogo, ko pa je nehalo
deževati si je omislila patent – suhe nogavice na noge, da ne zebe, čez nogavice
- najlon vrečko, še čez pa so mokre nogavice, da vrečka ne zleze dol... Pomaga!
Samo znajti se moraš!
Pridelki v Liresu:
Eno od limon sem nesla s seboj za večerni čaj v prenočišču.
Viktorijo tako boli noga, da se odloči še malo počakati v
kavarni, še sama ne ve, ali bi nadaljevala s hojo oz. če ne bi raje vzela taksi
ali avtobus do Muxie. S Slobodanko greva dalje, a malo naju skrbi, ker ne vemo,
kaj se bo Vika odločila.
Nekje pot prečka manjšo reko.
Sedaj, par let nazaj, čez reko so postavili most. Se pa še vidijo kamne, po katerim so reko prečkali piligrimi. pa tudi lokalci), dokler mosta še ni bilo. Kamni so pogosto pod vodo, tudi vse do kolen...
Naša
pot gre dalje med gozdovi, precej dolgih 14 km. Naselij na poti skoraj ni, le
manjši zaselki. En čas nas spremlja sonce in čudovito vreme, nato se zopet zelo
na hitro pooblači, par krat začne deževati, a k sreči ni nič resnega, le nekaj
kapljic, nekaj minut dežja. Vreme ob Atlantiku je res nestabilno. Niti za 15
minut vnaprej ne moreš uganiti, kakšno bo vreme, pa imamo ves čas odprto
panoramo in vidimo, kje so oblaki...
Posledice naliva:
Utrinki s poti. Čudovito...
Se razveselimo koščka mavrice:
Dosti
hitro in predvsem brez postankov hodimo vse do Muxie. Le v vasici Xuarrantes se
umaknemo čredi rogatih krav pod nadstrešek ene od hiš, vse dokler ne pride
pastirica. Nato vse trije obstanemo – za pašnikom se prikaže velikanska dvojna
mavrica čez celo nebo... Pravljično!
Gospa Mavrica:
Dokler se spomnimo, da bi se slikale pod mavrico, (ki je sicer s prostim očesom še vidna) na sliki mavrica ni več opazna... Hitro izgubi barvo...
Potem pa spet en kos čez celo pokrajino:
2 km
pred Muxio (se prebere – Mušija) pridemo čisto do oceana, prej smo ga gledale z
visokega, iz »zaledja«.
Prelepa
plaža Lourido še pred vhodom v mesto, a kaka moč oceana, neverjetno! Valovi so
ful močni, nikakor se ne bi mogli kopati... Je pa skrajno lepo.
Dobrih 500-800 metrov pot gre tik ob obali oceana, preden se odmakne. Se ustavim za fotografijo vsakih 10 metrov, vsakokrat si rečem - WOW, noro lepo. Vsakič je slika drugačna, predvsem pa so drugačni oblaki okrog nas. Spet ne vemo, a bo sonce, a bo dež...
Plaža Lourido:
En del
pot do Muxie gre ob cesti in ob oceanu, nato v začetku naselja nas puščice
usmerijo gor v hrib. Prenočišče je na hribu.
 |
| Muxia |
Pogled na Muxio in rt na drugi strani dolgega in globokega zaliva. Preko oceana je rt zelo blizu, po kopnem pa več kot en dan peš...
Pridemo do albergue, čisto industrijska stavba, betonski
blok ali nedokončana hala za kako proizvodnjo, prilagojeno za prenočišče. Kljub
čudnemu občutku, sploh ni slabo. Seveda, prejmemo »muxiano«, certifikat za
prehojeno pot od Finisterre do Muxie.
Dnevna soba, pogled z balkona pri spalnici:
Viktorija je že tukaj, nekaj časa iz Liresa je še hodila za nami, nato
se je še z nekom pripeljala do albergue. Od doma je dobila zelo slabe novice,
zato se je čisto umaknila...
Čim pridemo v albergue, se tako silovito ulije, da smo res
vesele, da smo pod streho. Neopredeljen načrt, da bi šle do rta oz. gledat
sončni zahod je kar storniran. Naliva ves večer in celo vso noč, vsakih 15
minut se ulije prav zelo, nato malo popusti, pol pa zopet... Ni enakomerno...
Hrane skoraj nimam, pijem čaj, imam še nekaj kruha, v albergue najdem maslo, ki
ga je nekdo pustil, imam še kumaro, sir in par piškotov. Limono za čaj sem
pobrala na poti...
Ura ni niti 19, ravno malo poneha naliv, medve s Slobodanko
ne veva več kaj naj bi same s seboj, se odpraviva vseeno v center mesta.
Prijetno obmorsko ribiško mestece. Velike stavbe na obrobju samo kazijo podobo
mesta, center pa je prav simpatičen.
Greva do TICa, presenetljivo je še odprt v nedeljo pozno
popoldan. Gospa nama vse razloži – kje je avtobusna za jutri, da se vrnemo v
Santiago, kaj lahko pogledamo dopoldan ipd.. Ful je prijazna.
Greva še kratek krog po mestu, zopet začne rositi, zato zavijemo v prijetno restavracijo v centru, zunaj imajo oznako »cucina gallega«, lokalna kuhinja. Naročiva po kozarčku belega pa empanado (recimo, da je to pita, samo da ni sladko) od tune in od hobotnice ter sardine na žaru. Zelo je dobro, le da so sardine res slane. Spet bom žejna ponoči...
Se vrnemo v albergue, zunaj pa se zopet ulije. Sledi tuš.
Res pride prav ena vrečka, da lahko v tuš neseš vse kar rabi, in da imaš nekako
tam vse zloženo, da ni lih po tleh... Vesela ugotovim, da imam še dovolj perila za
priti do doma in da mi ga ne rabi več prati in predvsem sušiti na poti... Ostanem
pa zgrožena, šokirana in razočarana – nekje sem pozabila moje hlače. Hlačnice,
ki se lahko odpnejo, imam v rucaku, dajejo videz, da je vse noter, hlač pa ni.
Nazadnje sem jih zagotovo imela v tistem lušnem albergue v Olveiroa, v tisti
starinski hišici. Mogoče sem jih pustila tam sušiti na prečki. Če pa niso tam,
pol pa sem jih mogla kje vzeti ven iz rucaka, ko smo se kje slačile-oblačile na
plaži ali od dežja, pa da jih nisem dala nazaj noter... Grozno. Pa še pas od
Freddyja je noter... Čisto sem razočarana in jezna nase. Kako nisem glave
izgubila?
Ni komentarjev:
Objavite komentar