Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

petek, 09. december 2016

7. dan: O Porrino – Arcade, 24 km, 8 ur

Najslabši albergue, vendar sem spala najboljše do sedaj. Že zvečer sem taktično zamenjala sobo, namesto tiste, ki ima okna na hrupno avtocesto, sem prestavila prtljago v tisto, ki gleda na reko. Tako je bila vso noč tišina, postelje so tudi v redu.
Zjutraj se zbudimo kot običajno, zunaj tema počasi odstopa, v albergue v kuhinji in dnevni sobi pa ni luči. Si pripravljam zajtrk v temi, v temi se tudi pakiramo. Poleg nas so tri starejše kanadčanke, tudi jamrajo, da kako lahko sploh ni elektrike, samo v kopalnicah. Pride gospa, ki čisti albergue, na naše pripombe pove, da se albergue po pravilih zapusti do 08.00 ure, da zdaj pa je že skoraj devet in da je elektrika tukaj nastavljena na avtomatski izklop ob 08.00 uri. Kako to, da smo vsi (!) tako dolgo spali? Običajno ob 08h smo že na poti. Enostavno – včeraj smo prečkali mejo med Portugalsko in Španijo, v Španiji se dan začne 1 uro prej, naša notranja ura pa še deluje po portugalskem času. Prav nihče si ne nastavlja budilke. Danes zapustimo albergue ob 9h.

Zjutraj v kavarni poleg albergue se poslovimo od Elke, ona gre danes na vlak, mora ujeti letalo. Mislila je že v Tui zapustiti našo »ekipo«, vendar se je tako dobro ujela, da je vztrajala z vsemi nami dokler lahko.


Zapuščamo O Porrino, med hišami in ulicami vidimo delčke prijetnega mesta, s trgi in dušo... Mogoče smo res »po krivem« obtožili mesto, da je sivo in nezanimivo? Nismo ga sploh videli.
 Dolgo hodimo po vaseh. Po enem tedni na Camino se zopet pogovarjamo o službi.
Na tem delu skorajda v eni sami vasici so tako ogromne za 4-5 metrov visoke okrogle skale ali kamne. Kar prostostoječi. In tega je več, je kar precej. Okrog pa so hiše in njive in običajna pokrajina. Zelo nenavadno!
Vmes študiram (med hojo res imaš čas za razmišljati vse živo), da je meni v tem tednu, kar smo na poti, odpovedala ali dela kar po svoje vsa tehnika, kar imam s seboj – polnilec komaj kaj napolni, vsak dan se ubadam, ali bi polnila telefon ali fotoaparat, ekran telefona je postal hipersenzibilen in tipka pa 6 črk pri enem dotiku (doma ta »hiba« čudežno izgine), aplikacija Runtastic šteje kilometre po svoje, danes se je ustavila še ročna ura. Če bi imela noge na daljinca, bi bila še vedno v albergue.
Danes sem ful utrujena. Nasploh se že zadnjih par dni utrujena zbudim in utrujena grem spat. Ne uspem se spočiti. Saj sploh ne počivamo! Pomislim – danes je sedmi dan na poti, jutri je nedelja, moral bi biti prost dan. Ful bi paselo ležati na kavču, brat knjigo, nato se namakati v banji... Danes si prav želim relaksa. Perfekten bi bil SPA center, savna, jakuzzi. Ali vsaj kopalna kad v kopalnici namesto skupnih tušev.
Vika mi reče – »Bi te kar nesla!«. Tako pazljivo stopam na nogo. Še vedno boli mišica pod kolenom (najbrž je kita, ne mišica) in ahilova tetiva... Vsaka na svoji nogi. Tako na levo nogo šepam malo drugače kot na desno. Zakaj še vedno nadaljujem, zakaj se ne razjezim in ne grem na avtobus? Ne vem, tudi mene zanima... Ker sem si to zelo želela. Ker je to moja Pot, ker moram samo trmasto prestavljati noge in vse kar rabim – samo hoditi. Ne živim v oblakih z vero v nekaj, za kar ne veš, če obstaja. Ampak v nekem trenutku na Camino se je težje ustaviti, kot nadaljevati s hojo. Vse dojemaš drugače, greš lačen, moker v dežju, utrujen, z bolečimi nogami… In nikdar nikomur ne bom mogla jasno razložiti, zakaj sem to počela. Prenehati? To sploh ni v opciji...
Se ustavimo v Mosu, v baru na kavi. Mestece in bar sta zelo prijetna. Mestece se pripravlja za neko praznovanje zvečer. Danes je sobota!
 Cerkvica v Mosu:
S šanka v baru »krademo« bon bone. Okusne so in jedla sem jih še ves dan. Zelo je prisrčno in urejeno. Na steni bara med kamni pa so zalepljeni kovance. Čudno?
Za mestom se začne vzpon – Monte Comedo, 235 m. Na vzponu srečamo norvežce, ki že 3 tedni hodijo, iz Lizbone. Cel svet je tukaj.
Ko posije sončen žarek, se ustavim in fotografiram, pa čeprav je samo nekaj stebrov in grm ob cesti J) Tako sem že naveličana kislega vremena.

Deževno vreme zato pa je dobro za gobe, ki rastejo, saj vemo – kot gobe po dežju. Slobodanka najde ogromne jurčke in še kup drugih gob, ki jih ne pobira, ker ni povsem prepričana. In to kar ob cesti. Kaj šele, če bi se podala malo noter v gozdiček? Celo jaz, ki nisem pobirala gob že od najstniških let, celo jaz izostrim vid in ne gledam več panoram, temveč v travo ob poti – iščem gobe... No, začela sem jih videti šele čez nekaj dni J)

 Od tukaj je "samo" še 90 km do Santiago. Je že dvomestna številka!
Začne rositi... Nato se ulije in deževalo je skoraj uro. Da ne bi bilo čisto enostavno. Takoj ko se ulije, se ustavim pod prvim drevesom in se oblečem v dežno opremo – pončo + nepremočljive hlače. Punci sta bile 15-20 metrov pred mano, že na klancu, se nista več vrnila do drevesa, da bi si oblekle nepremočljive hlače (pončo že oblečemo v sekundi z enim zamahom roke).
Do prvega nadstreška pridemo mogoče čez 10 minut hoje. Obe imata čisto mokre hlače... Pet nas je pod majhnim nadstreškom na avtobusni postaji, voda pa teže v potokih... Jaz stojim in ne trzam, punci pa se preoblačita v skoraj akrobatskih stojah, da se suhi kosi oblačil ne zmočijo.
Dokler se naštimamo, naliv, k sreči, poneha, samo še rosi, to pa nas več ne vznemirja. Nadaljujemo pot.
 Tako pa je po dežju:
 danes sem se spomnila, da niti enkrat nisem fotografirala katero od številnih lepih in urejenih hiš. In jih je kar nekaj, ko ti prav pade v oči, kako lepo je urejeno. Današnja primerka:

Ves čas že opazujemo, da mnoge hiše na podeželju imajo dva predala - eden je za pošto, drugi pa je za kruh! Zjutraj spremljamo, kako dostavljajo kruh na dom. Tako ne rabijo do trgovine v mesto, na vaseh jih itak ni. Svež kruh dobijo kar domov. Celo smo razmišljale, če se to ne bi pri nas prijelo...
Pridemo v Redondello. Mimo letijo avioni, letališče je najbrž čisto blizu, sosednje mesto je Vigo, ki je precej veliko za tukajšnje razmere. 
 Takoj na vhodu v mesto, ko končno neha deževati in lahko spet vzamem fotoaparat, slikam staro stavbo, ki nekoč je bilo prenočišče za romarje...
Se ustavimo na kosilo v kavarni-pekarni. V času sieste (kosila!) večina restavracij je tako ali tako zaprta! Ostanejo nam na razpolago bolj kavarne ... 
Pripravljajo različne vrste Empanadas – podobno je piti, nadevane so s šunko, sirom, mesom, špinačo, tuno ipd... Jaz vzamem šunka-sir, kelnarica se skoraj čudi, ko jo prosimo, da empanadas segreje v mikrovalovni. Še bolj se čudi, ko jo potem prosim, da dobim segret jabolčni zavitek. Meni pecivo je dobro, ko je še toplo, si delam iluzije, da je direkt iz pečice. Se razvajamo še s kavo in pecivom. Lepo je, samo kavč manjka. Sploh se nam ne mudi ven na kislo vreme. Se veselimo, da je samo še 6 km do Arcade.
Joj, danes ful mislim na kavč J
Se odpravimo dalje.
Na naslednjem križišču najdemo tukajšnji albergue za piligrime. Ta kockasta stavba v sredini. Luštno!
Redondela je malo večje mesto, v primerjavi s tistimi, ki smo jih obiskali do sedaj. Dosti je prometa, dolge ulice, nismo več tega vajene. 
To je staro mesto, čeprav »simbola« mesta – 2 viadukta - sta bila zgrajena konec 19. stoletja. Viaducto de Madrid komaj opazimo v ozki špranji med hišami, ni več prevozen; drugi – viaducto de Pontevedra pa še v uporabi in tja ne gremo. Camino večinoma je speljan proč od prometa.
 Redondella:

Že ko zapustimo mesto in se nekoliko dvignemo v klanec, se za nami odpre pogled na zaliv Vigo in velikanski ponte de Rande. Danes smo se približali oceanu oz. globokemu zalivu, pa čeprav nikjer ne gremo prav blizu ob vodi, jo pogosto vidimo v daljavi.
Tukaj v Redondeli se srečujeta Camino Central in Camino da Costa.
Slobodanka celotno pot od Redondele do Arcade je imela občutek, da nismo na pravi poti, da smo kam zašli. Tukaj se Camino loči – me nadaljujemo Centalno pot, se loči pa še Obalna in Spiritualna pot. Ker je precej reklam za albergue na tistih poteh, si Slobodanka misli, da nismo na pravi poti. Pa smo!

 Sekirale smo se tudi, če bo dovolj mest v albergue. Načrtujemo nočitev v private albergue O Lar de Pepa (Hiša Pepe), v knjigici je označeno, da je samo 10 mest. Nato preberemo, da je poleg hotela še en albergue, najbrž nov, z 28 mesti. Želimo si k Pepi, ker upamo, da bo luštno, ampak vsaj da ne bi zmanjkalo postelj. Zadnji albergue ni bil kaj prida, kar se vzdušja tiče. Ugotavljamo pa, da za prijetno vzdušje ni pomembno, če je albergue municipalni ali private (municipalni in celo samo za prispevke v Labruge in Ratesu so bili super), temveč nekako v manjših albergue je boljše vzdušje, tudi ljudje med seboj se bolj družimo, vse skupaj je bolj prijetno in domače, v velikih se niti ne spoznamo in je samo prenočišče...
 Na poti prehitimo tistega tipa, ki je smrčal v Ponte de Lima in se spet sekiramo, da bo premalo postelj pri Pepi in bomo morale spati v skupnem albergue in zopet bomo skupaj s smrčačem. V municipalnem albergue je spet samo 2 sobi! Pa smo mislile, da je tip vsaj 10 km za nami!

 Arcade je čista vas, raztegnjena ob prometni cesti (šele jutri smo videli glavno atrakcijo tega mesteca) in nekoliko proč, višje na hribu, od obale zaliva.

 Uličica, kjer je albergue, ki ga iščemo:
 Vhod v albergue je na levi strani:
 Od albergue imamo razgled na skoraj celoten zaliv. In tudi na naliv na drugi strani zaliva.
Od tukaj vidimo, da Arcade le ni taka vas, je še kar veliko. Pozneje smo se odpravile tudi v market, pravo mestece je z vsemi "storitvami".
Še pogled na sosednje dvorišče, preden stopimo v naše prenočišče. Tudi pri nas je to, samo private hiša, malo večja in prirejena v prenočišča.
 Na srečo pri Pepi je prosto, ima tudi več kot 10 mest in vse, čeprav je že malo staro, je »luksuzno« - sobe po 1-2-4 osebi. Danes imam čisto svojo sobo! Najprej mi je bilo celo malo krivo, da sem sama v sobi, pol pa sem dojela, da je danes dan za razvajanje. V albergue imamo celo kopalno kad. Pa zjutraj sem si tako želela banjo, da namakam nogice in se malo relaksiram. Camino ti da vse, kar potrebuješ in to takrat, ko je to potrebno. Mnogi so tako pravili. 
Danes se to uresničuje tudi nam: Slobodanka je nabirala po poti gobe, v albergue so že italijane, ki so se takoj ponudili s pašto. Za večerjo je torej poskrbljeno. Vika že prej si je želela juho, se pravi bo še juha. Samo še lepše vreme rabimo. Ampak za jutri. Danes smo imele kar srečo – deževalo je samo tisto urico pred Redondelo, drugače pa je bilo suho.
 Zvečer pa spet dežuje, ves večer.
 Albergue O Lar de Pepa vodi sin od gospe Pepe, že starejši in zelo prijazen gospod. Ker danes umivamo lasje, je prinesel celo fen, star in komaj dela, najbrž še mamin, a to je bil najboljši sušilec las za ves Camino. In je pomagalo.
Zelo lep večer. Družbo nam delajo 2 italijana – oče in sin (oče je celo bil lani pri nas v Portorožu na počitnicah), njihov prijatelj francoz, fotograf visoke mode, slike objavlja celo v Vogue (vsaj tako pravita italijana, francoz je skoraj ves večer tiho) ter Laura iz Vilnusa. Z Lauro smo se takoj ujele, z italijani pa je itak nemogoče, da se ne bi ujeli. Laura pravi, da je pustila doma otroke – 4 in 6 let ter moža, in se podala na pot, da najde samo sebe. Ima 34 let, zgleda na 25, govorimo včasih angleško, včasih rusko, italijanščine pa Laura ne zna. V Litvi ne znajo več rusko, čeprav je ona še iz tiste generacije, ko so v šoli imeli ruščino. Šla je obalno pot, pravi, da ni bilo slabo vreme, je pa res skoraj ves čas megleno... Z njo smo se še srečevale po poti.
Imamo skoraj praznično večerjo – juha, pašta z gobami (pohvalijo celo italijane, čeprav malček jih skrbi, ali pozna Slobodanka gobe...) in pašta a'la puttanesca, pijemo vino, nato še »agua ardente«, neka rakija od Pepinega sina in debate ves večer... Zelo zelo lušten večer, eden boljših na Camino.
Zunaj pa lije in samo upamo, da bo jutri bolje. Čevlje napolnim s starim časopisnim papirjem, da vleče nase vlago....  

Ni komentarjev:

Objavite komentar