Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

nedelja, 18. december 2016

Camino a Finisterre. 13. dan: Negreira – Olveiroa, 34,5 km, 9 ur

Albergue zapustimo ob 8h, prvi dve uri gremo hitro. Prvi postanek v baru v naselju A Pena. Z Viko, ki je spala v drugem prenočišču, naj bi istočasno štartali, a nje še ni, nato pa sporoči, da je ona že precej pred nami... Danes ima spet »turbo-pogon«.

 Jutro je hladno, kakih 9°C, v dolini so meglice, poskušam slikati, kakor rata s tem žepnim fotoaparatom. Pogrešam DSLR.

Najprej prečkamo Negreiroa – majhno naselje, kjer je nastala poznejša Negreira. 
 Danes gremo večinoma skozi gozd, veliko je gob, celo jih opazim, niso pa užitne, to vem celo jaz. 
 Ogromno je mušnic, so kot iz risanke – živo rdeče z belimi pikami. 

Pot je ful lepa, lepa harmonična pokrajina, razpršene hišice, zaselki. Zgleda in tudi »diši« po podeželju, veliko je krav, kokoši ipd… Cona okrog Negreire je znana po živinoreji in pridelavi mlečnih izdelkov. Nisem vajena kmetijstva in mi je res lepo! Vonj po kravah me spominja kako me je nona peljala v svojo rojstno vas, ko sem imela le 5 let... Pozabila sem skoraj vse, a vonj je ostal in prikliče prijetne spomine...  
Utrinke z današnje poti:






Naredil se je krasen sončen dan, gričevnata pokrajina je čudovita, pot te kar vabi... Eden lepših delov na celotni poti.


Hodimo zelo hitro, da ujamemo Viktorijo, ter da vseeno naredimo tistih zadanih za danes 30+ km. Vika naj bi nas čakala v baru v naselju Maronas, lih na sredini današnje poti, to je tisto naselje s posebnimi horreos, označeno je celo v vodniku, da je nekaj izjemnega. 

Pridemo v Maronas, to je majhna vasica. Ampak tu ni bara! Vsaj ni ob poti, niti Viktorije. Naslednje naselje – Santa Marino, znano po pletenih iz slame klobukih, ki jih nosijo domačinke. Eno celo srečamo, a mi je nerodno, da bi jo slikala. 
Horreos je običajen skoraj na vsakem dvorišču na podeželju v Galiciji. To je »običajna« shramba. Reže so pomagali, da so se zrno in koruza lepo posušili, kamniti stebri pa so ščitili pridelek od glodalcev. Na obali so jih uporabljali celo za sušenje ribe.
Današnja zbirka horreos


Za naseljem narediva s Slobodanko pavzo, ravno je lep prostor urejen za postanek. Edini »minus« - da v pipi ni vode. 
 Kosilo iz nahrbtnika, oz. iz trgovine včeraj v Negreiri. Počivamo, preobujem si nogavice. Po 300 km moje lepe in udobne rdeče nogavičke so se zlizale do luknje na petah… Zdaj bom morala hoditi v tistih debelih hribovskih nogavicah…
Za postankom na kavo v A Pena, to je komaj drugi naš današnji postanek, za nami je 5 ur hoje in 20,7 km. Ker pot je res lahka in prijetna, še ne čutimo, da imamo tak tempo. Tik preden se odpravimo dalje, pride Viktorija. Spet smo zbrane!! Najprej si povemo, kako smo spali, nato nas Viktorija preseneti s spremembo plana – da bi šli najprej v Finisterro, nato v Muxio (prej smo načrtovale najprej v Muxio in nato do konca v Finisterri oz. do zadnjega nekako nismo vedeli, kako bi bilo bolje). Nekdo v prenočišču včeraj ji je nekaj razlagal, da je tako bolj »prav«. Prav, pa obrnemo, čeprav malo premišljujemo, ker pot do Finisterre je 2 km daljša, ter se še podaljša za dodatnih 3 km do rta na »koncu sveta« in še 3 km nazaj do prenočišča. A se odločimo, da bomo že nekako... 
Gremo dalje.


Danes hodimo preko tod najvišje gore – Monte Aro 556 mnv, čeprav pot je speljana malo nižje, pod vrhom. Utrujena sem že, ko grem v nekem naselju mimo hiše, vidim noter v dnevni sobi neko žensko na kavču gledati TV. Pomislim – kaj me žene, da ne sedim doma, zdaj bi lahko v miru telenovele gledala, če me že vleče v Španijo. Tako sem si zaželela tisti trenutek biti doma in brez nobenih aktivnosti… Ampak ne odneham in hodim dalje!
Monte Aro
 Za prevalom hriba je panoramska točka, ki je povsod označena – punto Corzon. Že s poti se odpre prelep pogled na umetno jezero v dolini. Do panoramske točke bi se morali povzpeti na manjši hrib pred nami, medtem ko naša pot pa se nadaljuje ob vznožju hriba. Viktorija je že odhitela naprej. S Slobodanko oceniva, da to bi bilo še 2 dodatna kilometra in ne greva pogledat panorame. Mogoče pa je bilo vredno. 

 Končno, Olveiroa!
Po devetih urah pridemo do albergue. Po 34,5 km noge so ful utrujene. Ampak tukaj je noro luštno! Skoraj ne moremo verjeti, da je to naše prenočišče, kar vriskam od veselja, kako je lepo... Risanka!


 Skupina nekaj starih porihtanih kmečkih hiš prirejena v albergue. V eni hiši so spalnice in kopalnice, v drugi recepcija, poleg je kuhinja, zraven sta še dve hišici z manjšimi spalnicami. Najdemo proste postelje v mali hišici, največ za 5 ljudi – 3 zgoraj in 2 spodaj. Ena gospa je že noter.
Ena italijanka se ponudi, da nas slika pri hišici, nato še zrežira »scene«. Ona (mislim, da je Maria, ampak nisem sigurna) hodi že svoj peti Camino, vsakokrat se odpravi na Camino, preden naredi kako resnejšo spremembo v življenju. Tokrat se seli v Kolumbijo.



 Albergue je res lušten, vendar noter v hišici je mraz, oskrbnica je ful prijazna in nam z Viko zrihta deko, vseeno spimo oblečene. Jaz celo pot nisem mogla spati zaprta v spalni vreči, sem se z njo pokrivala kakor s kovterjem, namesto rjuhe pa sem si vedno postlala pareo. Tako sem imela skoraj vedno »pravo« posteljo.
Maria je tista na levi strani. Kuhinja albergue.
 Spet kuhamo juho (ne vem kako, a na poti ful paše juha, pa čeprav največkrat iz vrečke), delamo načrte za jutri. Do rta Finisterre imamo 35 km ter še 3 km nato se je treba vrniti nazaj v naselje. Skrbi nas, ker je napovedano slabo vreme. Mi pa želimo opraviti vse obrede – od kopanja v Atlantiku, do zažiganja oblačil na rtu in do sončnega zahoda. Jutri pridemo do »uradnega« konca Camino.

Ni komentarjev:

Objavite komentar