Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

četrtek, 22. december 2016

Camino a Finisterre. 14. dan: Olveiroa – Finisterra, 41,90 km

Tako zelo lepo sem spala, pa čeprav je bilo hladno. Čisto sem se že navadila spati s tujci v sobi. Zjutraj zunaj je zopet mrzlo, vendar jasno. Punce sta se odpravile na kavo v bar v bližini prenočišča, jaz pa že štartam, da pridobim malo na razdalji. Spet je tema, a nas je več takih, ki smo že na poti. Žal mi je samo zaradi tega, ker se skoraj ni videl, niti nisem mogla kaj prida slikati kanjon reke Xallas pod nami. Spektakularno!

Punce me ujamejo po 3-4 km. Prvih 10 km prehodimo za 2,5 ure. Hitre smo. Sami griči okrog, je lepo. Mimo stare (in grde) železarne v Hospitalu pridemo do razcepa za Muxio. Večina romarjev gre v Finisterro. Mnoga leta nazaj je bila tu bolnica prav za romarje, zato se kraj imenuje Hospital.

Se oblači, najbrž bo res dež. 
Vika je vklopila »turbo« in zelo hitro nam je »ušla« naprej. Danes imamo kar precej kilometrov pred seboj. Slobodanka pa danes pobira gobe, dežnike, in se sekira, da jih je treba nositi še skoraj 30 km, in da se ne bi polomili.
 Še en Cruseiro na poti, poln kamenčkov in drugih simbolov, ki so jih sem položili romarje. 
 Danes imamo take panorame - polja, grički, tu pa tam je kak gozdiček.

Od železarne do Cee-ja ni nobenih naselij, kavarn, nič, samo  ena cerkvica in hrib... Cerkvica Ermita de Nuestra Senora de las Nieves je prav lepa, povsem na samem. Tudi tukaj je »čudežni« izvir, blagodejen za doječe mamice, vsakega 8.decembra je cerkvica cilj prazničnega ljudskega romanja. 


Ko že začnem jamrati, da bi kavo in brioš, ali da bi vsaj kak plac, kjer se lahko usedem in se spočijem, evo, Camino »pošlje« magic fountain – zdravilni izvir vode pri kapelici San Pedro Martir. To je pravi izvir za nas, romarje - menda je dober za revmo in boleče noge. 
Pavza 10 minut. Slobodanka si umije celo noge, jaz samo roke in obraz. 
kapela San Pedro Martir
Pri izviru, hruška za malico: 


Čez čas s hriba prvič uzremo ocean. Tako daleč je še. In predvsem – smo tako visoko! Se pa zelo hitro spuščamo in Finisterrin rt je vedno bližji in vedno bolj razločno viden. 


Ob 12.30 se končno spustimo s hriba in pridemo v Cee. Danes za nami je že okrog 20 km. 
Postanek za kavo in pecivo  prvem baru. Klepetamo z italijankami za sosednjo mizo, ki so prehodile francosko pot – mlajši je vse poznano, kje je Slovenija in iz kje smo hodile Camino, ve, da je Porto na Portugalskem. Starejši pa je vse čista tema – »Zlovenia? Kje je že to? Porto? Kam to spada?« Kot že velikokrat, čudim se razgledanosti italijanov...
V naselju slikam pokopališče, ne vem, kako to... Mogoče, ker imajo tukaj tak lep pogled na morje... Pot pa gre takoj ob ograji pokopališča. 
 V Cee-ju pridemo spet do oceana, a se ne ustavljamo. Pot nadaljujemo do naslednjega mesta – Corcubion.
plaža v Cee
 
Nekje tukaj ob obali oceana pustim palice, pomagale so mi priti skozi hribe do oceana. Mogoče jih bo vzel nekdo, ki jih bo tudi potreboval. Srečamo kar nekaj ljudi, ki gredo nam nasproti, v obratno smer, proti Santiagu. Po prehojenem Camino, pravijo, da se je težko ustaviti, in več ljudi, če le imajo dovolj časa, se odločijo, da hodijo še nazaj peš... Do Santiaga ali kar domov...
promenada v Cee

pogled na Cee in plažo

Corcubion je zelo lušten, z značilnimi hišami z belimi galerijami in kamnitimi talnimi zidci, slikam kar medtem, ko v hitrem tempu gremo skozi mesto. 
Corcubion je čudovit:

  
Sledimo samo puščicam in tako sploh nimam šanse za ogled tako simpatičnega mesteca. A za danes imamo bolj pomemben načrt – rt in Fnisterra, in če kateri del programa izpustimo, nimamo več prostih dni, za ga nadoknaditi. Tako, težko, se odločam v prid Finisterri. 


Potka iz mesta: 
 Za Corcubionom pa nas zopet (presenetljivo! jaz sem že pustila palice!) čaka klanec v hrib...
 Domačinke:
Viktorija je danes potujoči sušilni stroj: 
Naslednje manjše naselje na poti – Estorda. Tukaj pot gre čisto ob morju in rečem sopotnicam – ve lahko greste naprej, jaz grem minutko do morja. Do oceana. Seveda, nato gremo vse skupaj. Vse obožujemo morje... 
Si vzamemo nekaj časa, ponovno, po dveh tednih smo zopet ob Atlantiku. Slobodanka gre celo do vode. Plaža pa je dolga in široka... Ob lepšem vremenu je vsekakor čudovita, če že ob oblakih je tako veličastna.





 Pred nami za hribom še eno počitniško naselje – Sardineiro. Luštne pisane hišice, krasno naselje. Tudi tukaj bi se z veseljem ustavila za eno urico. A nič, gremo dalje.
 Pogled na Sardineiro:
 Celotno pot ob obali nas spremljajo težki dežni oblaki, enkrat je oblak pred nami, enkrat je za nami, enkrat je nekje po strani, vsak hip pričakujemo, da se bo ulilo... A nič. Imamo srečo in je ves čas suho. Ampak laufamo tudi zato, ker cvikamo, da nas bo zalilo.

Za Sardineiro, ko se nam zdi, da Finisterra bi morala že biti tu, sledi še dolg sprehod skozi lep gozdiček borovcev, na koncu pa uzremo 2 km dolgo plažo Langosteira.  
Z vrha hriba nad morjem se odpre lep pogled na rt Finisterre. Naselje za dolgo plažo je ravno Finisterra. Kako je še daleč!! 
Za hrib nad Finisterro se je zataknil temen oblak. Ugibamo, će že dežuje, ali čaka nas, da pridemo... 
Ko se pot ponovno (že tretjič danes) spusti k morju, smo nad prečudovito lepo plažo, majhna je, ujeta med skalami. Potrebno je sicer prehoditi do plaže kar nekaj stopnic, a je plaža prelepa in osamljena. Če bi bilo lepše vreme (in več časa), bi se vsekakor ustavili na plaži za uživanje...
Na sliki deluje, da imam ogromen rucak. Pa ni tako hudo - cca. 7-8 kg



  Plaža Langosteira velja za eno lepših v Španiji. Res je neverjetna, celo v tem vremenu. 

 Ob plaži so dune, zadaj za sipinami pa je lepa peš pot, zaščitena pred vetrom. Del poti ob plaži prehodimo zaščitene za dunami, proti koncu plaže pa seveda se ustavimo kar ob vodi.

Slobodanka hodi bosa kar ob vodi, vseh 2 km, vsake toliko sem se povzpela na sipino, da vidim, če smo si daleč... 
Počivališče ob plaži. Do konca poti in do "konca sveta" je samo še 5,4 km. 

Iščemo školjke, Jakobove pokrovače, simbol Jakobove poti, ki so jih v srednjem veku romarje nesli domov kot dokaz, da so prišli do konca sveta, se skoraj ne najdejo, mogoče kak košček, drugih školjk pa je precej...
Po tradiciji romar, ki je prehodil Jakobovo pot in je prišel do »konca sveta« v Finisterri, se je moral okopati v Atlantiku, da spere vse svoje pregrehe, zvečer naj bi dočakal sončni zahod in se zjutraj zbudil prerojen. Vreme ni naklonjeno temu, da bi se me znebile grehov. Hladno in piha. Slobodanka se gre kar kopati, kar zaplava v vodi. Vika zbere korajžo in se sleče, čeprav v vodi je le do kolen, se vseeno pogumno zmoči z ledeno vodo. Jaz se nisem upala niti sleči, zgoraj sem vseeno oblečena, morala pa sem vsaj stopiti v vodo. Tako je ledena, da mi je stiskalo stopala, ne vem, kako lahko Slobodanka plavala.



Pogled nazaj, s tega hriba smo se spustile, malo pod vrhom se vidi potka. V tem trenutku na začetku plaže je celo nekaj sonca, nad hribom pa se vedno bolj oblači.  
Zdaj, ko smo slečene in mokre, je grozno mrzlo, temperatura zraka je mogoče med 10 in 15 stopinj, pa veter, pa črn oblak je skoraj čisto nad nami... (Včeraj je bil tak lep sonček!!!) Tako skrajšamo »relaks na plaži« in se odpravimo dalje. Ob koncu plaže je 500 let star križ Cruz de Baixar, tu se prične Finisterra. 
Še pogled na plažo iz Fonisterre:

Do albergueja, ki je v samem centru mesta, tako smo hodile 34 km, 8,5 ur. Danes smo noro hitre, celo s kopanjem vred. 
 Zadnje dni se verjetno že pozna, da smo že ena druge naveličane, tako v albergue spet ne moremo se zmeniti – kdo bi kaj počel. Vika bi kuhala večerjo, jaz bi šla jesti ven in proslavljati zaključek Camino. Manjka samo še 3 km... Slobodanka bi šla jesti ven, hkrati pa »mora« spohati dežnike, ki jih je nosila skoraj 30 km... Vse to pa v roku max 1 ura, ker potem moramo na Cabo de Fisterra, do rta Konca sveta. 
Albergue v Finisterri
 Skočimo v market, še dobro, da je sosednji s prenočiščem vhod. Nesem stvari v sobo, pripravim si posteljo za zvečer, predvidevam, da bomo pozno nazaj. Nato grem dol v kuhinjo videti, kakšna je situacija – bomo kuhali, bomo šle ven, ne bomo nič ali bomo vsaka zase... Danes bi res rada, da proslavimo vse skupaj. Vso pot je čisto vseeno (ali celo je še boljše), če greš sam. A na koncu je lepo, da bi skupaj proslavile, če smo že skupaj začele.
Vhod v market, pred vhodom čista "piligrimska" scena. Albergue je v stavbi s modrimi okni.
Seveda, smo uspele vse – Slobodanka je pohala gobe, smo se najedle in odpravile do rta. Po povratku z rta pa gremo proslavljati. Gremo »žurat« :)
Finisterra je pa takšna:


cerkev Iglesia de Santa Maria das Areas

 Ne glede na to, da je danes za nami že 34 km, pa včeraj skoraj enako toliko, ne glede nato, da hodimo vsak dan 20+ kilometrov, teh dodatnih 3,5 km danes je bila čisto mala malica, lahek sprehod. Na poti srečujemo znance, že iz tega dela Poti, se slikamo s kipom romarke...
Mešani občutki so, celo nekakšna žalost, Camino, moja Pot, se danes konča. Danes pridemo do 0,00 km. Kaj ljudje čutijo tisti trenutek, ko pridejo do nultega kilometra? Veselje, srečo, umirjenost? Ali najdeš to, kar iščeš na poti neskončnih kilometrov? Ne vem odgovora. Konec Camino je vedno na rtu v Finisterri. To, da gremo jutri v Muxio, to je samo še »bonus«.

 Faro di Finisterre, svetilnik, rt Promontorium Nerum, rob, konec sveta, mare Tenebrosum, costa da Morte.... Emocije. Konec je nečesa pomembnega, velikega... Za nami je posebna izkušnja. Prav neverjeten feeling, danes je res zaključek Camino. 
Najdemo stebriček s kilometrom 0,00 km. 
Sem sem šla 14 dni – po široki cesti in komaj opazni potki, čez hrupna mesta in čisto skrite vasice, čez hribe, polja, gozdove in meglene doline. Peš sem prehodila 380 km, na hrbtu sem nesla, vse kar sem s seboj imela, govorila sem z različnimi ljudmi in poslušala različne zgodbe, jokala in se smejala, šla sama in šla z drugimi. Zdaj sem na koncu sveta in samo še gledam v ocean in v neskončno nebo...



Svetilnik na rtu je star 160 let. Neverjetno. Stoji na robu skale. Ko se postaviš na rob skal, gledaš v brezno, v neskončno globino Atlantika. Ob lepem sončnem zahodu mora biti še posebej lepo, ko je stari dan že umrl, nov pa se še ni rodil…


  

 Nepristopna obala pod svetilnikom:


  
Precej je ljudi, vsak najde neko svoje mesto... Čakamo sončni zahod. Čeprav nebo je čisto polno oblakov in vsi vemo, da danes sončnega zahoda ne bomo videli. Le namig... A vemo, da je sonček tam, za oblaki in že gre v Ameriko... 

Proslavljamo, poskušamo zažgati kak kos oblačil, ki nam je pridno služil na Poti (jaz bi zažgala moje rdeče nogavice z luknjo), ampak tako piha, da komaj uspemo sežgati listek s sporočilom. Viktorija se spomni, da je nekdo svetoval vzeti s seboj alkohol ali nekaj, da se lažje zažge... Nič od tega nimamo s seboj, moje nogavice ostanejo tam, na skali... 
  
 Svetilnik, faro di Finisterre:
Čakamo, ko se zmrači in se odpravimo nazaj v mesto. 
 Vika pohiti v alberge, medve s Slobodanko pa klepetava celo pot in nekako zgubiva pravo pot, izgubiva se že v naselju in po nekem naključju prideva do albergue čisto z druge strani. Seveda, tema je, puščic ni... Vse skupaj se odpravimo v bližnjo pivnico, kjer je že polno drugih piligrimov, ki podobno kot mi, proslavljajo. Izračunamo, da s tem, da smo se malo izgubile in naredile še mali krog, danes smo prehodile skupaj 41,9 km. Wow! Pa nič nam ni...
 Zdaj, ko smo čez cesto od prenočišča, se pa zunaj tako ulije... Vse, kar se je pripravljalo ves dan. Ojoj, še dobro, da smo na suhem. Pijemo, praznujemo, se »bahamo« s štampiljkami. Francozinja za sosednjo mizo pristopi k nam in pokaže svoj Credensial – na poti z možem je že od 1.septembra,  nekje iz sredine Francije. Danes sta zaključila, skoraj po dveh mesecih... Te kar presune. 

Nekako večer se zasuka tako, da vzamemo časopis v baru, rešimo špansko križanko, napišemo še marsikaj zraven, narišemo brke ljudem na slikah v časopisu... Dokler nam barman ne odmakne časopisa... 
Zvečer se vrnemo v albergue, malo »prešerno razpoložene«, zbudimo celo sobo. Zato pa spoznamo Blaža iz Celja, je v isti z nami sobi, na sosednji postelji. Edini slovenec je, ki smo ga na naši poti srečale. Hodil je francosko pot, danes je prišel v Finisterro iz Muxie. Leti z nami na istem letalu iz Madrida za Benetke. Naključja! Vse to ugotovimo, ko glasno šepetamo in se hihitamo z njim v temni sobi sredi noči. Kako ostali nas niso ven iz sobe vrgli, ne vem... Najbrž so tudi praznovali :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar