5. dan: Ponte de Lima – Pacos, 29 km, 9ur

Zjutraj smo zrihtane že ob 7.30, itak nismo spale. Takoj gremo na kavo in brioš v bar zraven, ker za zajtrk ni bilo nič primernega v marketu. Štart in skoraj brez besed hodimo dobro uro po podeželju mimo nasadov, polj in gozdičkov.

 Pot med trtami (kadar le lahko, robutamo grozdje) in med polji:

Na sliki delujemo že utrujene, ampak ni tako hudo. Bolj smo neprespane.

Vhod v nekdanje (saj najbrž je še vedno) posestvo, pokukamo skozi rešetke, notri je vse lepo urejeno in vzdrževano.

 Kmalu pridemo do naselja Arcozelo, vasice s prelepo cerkvijo na vrhu hriba. 

Poleg cerkvi je vzorno urejen javni WC. S to vlago in meglo vsako jutro ter deževnimi dnevi se mi zdi, da ves čas vsaj ena od nas je rabila stranišče. V barih, seveda, te spustijo noter, a je lepo, če ob tem kaj naročiš. Toliko kave pa je nemogoče spiti, pa tudi barov je precej manj, kot bi rabili stranišč... Zato kar večkrat smo šle lulat kar v gozdu. Sčasoma smo se navadile to početi kar z rucakom in vso opremo na sebi.

Horreo

Tudi danes je ful vlažno, pravo novembrsko vreme. Pot gre večinoma v naravi. Zelo je lepo, le da smo ful utrujene od neprespane noči. Danes vse trije imamo enak tempo – »komaj se vlečemo«. En del poti sem bila celo jaz »vodilna«, običajno pa sem šla zadnja in so punce ves čas me čakale, ker sem zaostajala za njima. Danes ne »laufajo« niti one.

Dan je lep in tudi pokrajina, mir je in tišina. Več krat prečkamo reko Labruja. Ful so mi všeč te srednjeveški mostovi...

Revolta – majhno simpatično naselje. Tukaj ob cerkvici je zadnji bar vse do Rubiaesa, konca današnje etape, to je še 10 km poti. Lahkomiselno se ne ustavimo, smo še preveč sveže, čeprav do tu je že 8 km...

 Za Revolto se pot začne vzpenjati gor.

 V daljavi se vidi naselje Labruja, enako se imenuje kakor reka, in lepa bela cerkev.

 Pot ob reki:

 Po 10 km naredimo pavzo ob izviru. En domačin ful utruja Slobodanki s svojimi zgodbami, in če je ona poročena in on bi se objemal in nas poljubčkal. Z Viko sva kar vesele, da ne znava portugiš... Ajda, da bi bil en mačo, ta pa....

Oznake za Camino tukaj so vsepovsod, kar na privat hišah, na stenah in ograjah... Ljudje tukaj živijo (tudi) s piligrimi, vsak dan gre kdo mimo skozi vasice, do katerih drugače ne bi nikoli prišel kak turist...

 Čaka nas 3 km vzpona na višino 405 m Alto da Portela Grande. Ni ne vem kakšna gora, a je prava hribovska pot, ki je lih prav strma. Za tistih 3 km poti smo rabile več kot uro hoje do vrha.

 Ko hodimo skozi gozd, nas preseneti, kako zbirajo smolo z borovcev – na drevesa so kar obešene vrečke, kamor se steka smola. In tega je ogromno, čez ves gozd.

Cruseiro

Končno na vrhu, čeprav vrh ni ne vem kako izrazit, tudi pogled je zastrt z drevesi, a vseeno od tu bo lažje, je samo navzdol. V gozdu si najdem novo palico, tokrat čisto ravno, zelo mi je pomagala v hrib.

 Še en cruseiro, spominski križ, kakih na Portugalskem in v Španiji je ogromno.

Poleg nas že 2. dan hodi skupina špancev. Prtljago jim prevažajo, oni pa razposajeno korakajo in klepetajo ves čas. Že s to živahnostjo počasi nam gredo na živce. Ugotavljamo, da hočemo uiti tej gužvi in razbiti etapo, se ustavljati v vmesnih krajih in ne več v krajih z velikimi albergue.

Po sestopu z vrha se ustavimo v okrepčevalnici ob poti, počitek, nato pa dalje – do Rubiaesa, samo še 1,5 km. Tukaj dokončno pade odločitev, da ne ostanemo v Rubiaesu (kjer bo tudi smrčal tip iz prejšnje noči, albergue v Rubiaesu ima samo 2 sobi, zato verjetnost, da bomo spet v sobi s smrčačem je 50%). Tako naš cilj postane Pacos, majhno naselje s privat prenočiščem. To je tudi dodatnih 9 km k naši poti, k osnovnim 19 km te etape.

Prečkamo Rubiaes – majhno razpršeno naselje, gremo dalje. Elke in Pita, ki sta sedele na terasi pred prenočiščem v Rubiaesu, se primeta in gresta za nami.

Od Rubiaesa pot gre po stari rimski tlakovani cesti, čez rimski most. Tu so včasih hodili in vozili prav vsi, dokler niso zgradili modernih cest.

 Nekje vmes celo 20 minut dežuje, a dokler to ni naliv in ni preveč dolgo, to sploh ni moteče.

 Prečkamo naselje Cossourado, nato še Sao Benta da Porta Aberta z lepo cerkvijo, barom in mini-marketom. Nazive vseh teh majcenih krajev sem iskala v vodiču in nato na poti, ker konec etape se je tako počasi bližal in je bilo vedno težje... Se mi je zdelo lažje, ko sem gledala v zemljevid in spremljala kako napredujem in koliko je še ostalo.

Cossourado

Pralnica perila v Cossourado:

Naselje Sao Benta leži na hribu visokem 270 m, tako za Rubiaesem pot spet gre gor...

Približno 3 km pred albergue se na poti spet srečamo Pita, Elke, 3 mlade nemke in Magdalena. Zadnja me vpraša »Do you have any idea where are we going?« Vse se smejimo, se pomenimo, kako je hecno, ker se nismo nič dogovarjali, kam gremo in na koncu gremo vse v isti kraj, ki ni niti točka na zemljevidu, bolje je nekaj vmes. Se pa začnem sekirati, da bo tudi tam zmanjkalo mest v prenočišču, objavljenih imajo le 18 mest.

Punce se ustavijo še v zadnjem lokalčku na pivo, jaz pa ne smem se več ustaviti, sicer ne bom mogla vstati. Grem sama zadnjih 2 km, se že zelo pozna utrujenost.

Večkrat sem opazila take kamnite stopnice v ograji njive - po stopnicah si prišel na njivo, sicer bi moral plezati čez steno, prehoda ali vrat ni...

 Po poti, ko sem hodila sama, sem se spraševala, zakaj mi je tega treba (le zakaj take misli pridejo takrat, ko si zmantran in nikoli takrat, ko je res lepo?). Vse bolj sem prepričana, da je Camino treba iti sam – svoj tempo, se tudi bolj socializiraš z drugimi. Čeprav, če imaš »svoje« sopotnike, ti je lepo sproti izmenjavati vtise in izkušnje.
Ah, nikdar ni prav....

Albergue je kot za nalašč na drugem koncu dooolgega naselja, skoraj že ven iz naselja. Zagledam ga, ko se že začnem sekirati, da sem ga zgrešila.

Albergue Quinta Estrada Romana, Pacos

 Albergue Quinta Estrada Romana upravljajo bivši romarji in zato noter je prav posebno vzdušje. V pritličju je dnevna soba s kuhinjo, tukaj je tudi kamin, zelo lepo je. Spalnice imajo rjuhe, vzglavnike in deke, skoraj luksuz. Preseneti nas zahteva, da nahrbtnike moramo spraviti v velike vreče za smeti. Slobodanka najprej pomisli, da zaradi kraj, potem razvozlamo, da se bojijo, da bi prinesli iz gozda kake insekte ali živalske bolhe... Nekaj časa nazaj so morali albergue zapreti za 1 teden ravno zaradi dezinsekcije. Malo je bilo čudno, a je OK. Večerja in zajtrk imamo vključeno v ceno, tako ne rabimo se sekirati zaradi obrokov, operejo nam tudi perilo. Vse to stane 25 €. Za romarja je skoraj preveč, na internetu piše, da je cena 20 €. Ko pa si na licu mesta, lahko samo sprejmeš ali greš dalje, še 10 km. Tako ugotoviš, da 25 € je zelo dobra cena J.

 Tukaj je tudi Kenth, naš avstralec, edini moški med 10 ženskami, nato smo spoznali odštekanega Tomasza, 3 mlade švabice so tudi tukaj, pa naše Elke in Pita ter Magdalena. Od »novih« obrazov je samo Zoe, 22-letna punca iz Koreje. Je na 50-dnevnem popotovanju po Evropi, Camino je le del njenega popotovanja in se ji precej mudi, ker nima veliko dni. Kako to, da je Camino? Pravi, da v Koreji je zelo popularno hodi v hribe in peš pohode...

Albergue vodita Jessica, domačinka, in Michael iz Danske. Tomasz je iz Poljske, jima pomaga oz. nekako se »štuli« zraven. V več albergue delajo, tudi volontersko, bivši romarji, po nekaj tednov. Michael pove, da bo delal tukaj 3 tedni, nato gre dalje. Michael priporoča, da iz Santiago gremo k oceanu najprej v Muxio in nato v Finisterro. Menda je pot lepša... 

Jessica & Michael

Nas razvajajo z odlično večerjo. Smo dobili sir, pršut in zelo sladko melono; solata in pašta, pecivo in celo sladoled po večerji, zelo je prijetno, čeprav prvi vtis je bil malo čuden, zaradi rucakov v vrečah. Izjemno lep večer, vsekakor je vreden tistih 25 €, pravi Camino-feeling. Jemo, pijemo, si izmenjujemo izkušnje, se smejimo... Že vsi dokaj »pijani«... 

Elke & Pita

Lep in družaben večer, noč pa je vseeno težka – kljub vsem dobrim pogojem spim slabo, sem žejna in od vina boli glava. Zjutraj Viktorija pove, da njen sosed »po postelji« Tomasz je sredi noči nekaj iskal s telefonom, svetlobo telefona je usmerjal na strop in pod posteljo in bilo je ful čudno... Ves večer pa nam je vsakemu posebej kazal videoposnetek, kako ga je nekje v Madridu ali Pamploni ujel bik na teku pred biki... Tip je precej čuden. Na srečo, smo jih le malo srečali na Camino.

Čeprav me Viktorija ponoči pomotoma prime za nogo in se ustrašim od nepričakovanega, se zjutraj zbudim naspana. 

Nadaljevanje: 6.  dan: Pacos – O Porrino, 30,5 km, 9,5 ur