Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

petek, 16. december 2016

Camino a Finisterre. 12. dan: Santiago de Compostela – Negreira, 25,2 km, 7 ur

Štartamo, kakor je že običajno, še v temi, ob 8h. Edini odprt lokalček je tisti ob stopnicah pri katedrali, tisti, pri katerem smo včeraj obstali, ko smo prišli do trga in prvič zagledali katedralo.


Spet imam občutek da so ulice v SdC, ki vodijo do cerkvi in glavnega trga Obradorio, identične Čevljarski ulici v Kopru. Ko greš proč od katedrale, imaš občutek, da zdaj-zdaj bo tržnica… 
 Prazen ob tej uri trg Obradorio.
Tokrat mesto zapustimo preko pred leti porušenih vrat »romarjev«, mimo cerkvi San Frutuoso, s strehe katere nas pozdravijo 4 kipi – Preudarnost, Pravičnost, Srčnost in Zmernost. Za eno cerkev kar neobičajna izbira kipov. Po slikoviti ulici das Hortas, po starih, tipično španskih ulicah, veliko hitreje pridemo do konca mesta, kot je bil »vhod« v mesto s portugalske strani med modernimi bloki. 
Pri eni od hiš so stale treking-palice in so me »čakale«. Najbrž jih je kdo pustil na poti v Santiago. Kako sem jih pogrešala na začetku! Zdaj jih skoraj ne rabim, sem se že navadila brez, a sem jih vzela, ker imamo danes vzpon. Pomislim – Camino nam pošilja to, kar potrebujemo, se pravi palice mi bodo prišle še prav.
 Prečkamo majhen park stoletnih hrastov – querceto San Lorenzo, tu se začne sestop k reki Sarela, tu je tudi prvi kažipot za Finisterro in Muxio, in smo že zunaj mesta. 

Kar veliko ljudi srečujemo na poti do Finisterre, a nihče ni znan. Zopet me malo skrbi, ker albergue v Negreiri ima samo 22 mest. Hočeš-nočeš, a nekako korakaš hitreje.

 V 4 urah pridemo do Aguapesade – kraj, kjer se začne vzpon na precej strm vrh Mar de Ovellas. Najprej moramo prehoditi razpotegnjeno naselje ob dolgi in ravni cesti, ko ves čas pred seboj vidimo, na kateri hrib moramo potem se povzpeti.


Ob cesti vidim odprt horreo - že spravljajo koruzo... Taka prav španska posebnost. Ne vem, če bi to kje videla, če ne potovala peš po podeželju...
Danes Viktorija ima težave z žuljem, ne laufa kot običajno. Slobodanka »vodi« in drži bolj »ljudski« tempo, ampak brez postankov. Komaj dočakamo klopco nekje na vzponu. Za »kosilo« danes imam kruh še iz Padrona in tunino solato, ki jo nosim v nahrbtniku že 2 dni. Druge hrane je ostalo samo še par piškotov. Vedno manj se oskrbimo vnaprej in rešujemo situacije sproti, ko je čas. Rešuje nas grozdje ob cesti, a ga ni veliko, oz. tisto dosegljivo so pojedli že tisti pred nami, bilo je tudi nekaj fig… Robutamo brez sramu :)

 Na vrhu hriba nas čaka majhno luštno podeželsko naselje Carballa.


Naredi se čudovit sončen dan. V Ponte Maceira spijemo kavo, občudujemo most iz 14.stoletja in slapove na rio Tambre, se presenečamo, kako običajna pot ti kar podari tako čudovito panoramo, za ovinkom te kar čaka tak biserček. Neprecenljivo. 
Kako lahko se ne bi ustavil v restavraciji ob reki? 
 Nekdo meditira...


 Prečkamo še eden od mnogih starinskih mostov. Ne naveličam se jih fotografirati, lepi so in so videli vso zgodovino...




Na drugi strani mosta sta kapeli do Carme in di San Brais, stare okrog 200-300 let...  
Pogled na most še z drugega brega reke in že nadaljujemo pot. Vika ostane še malo uživati ob mostu, pa tudi, da se malo oddahne, danes je ona tista, ki jo mantrajo bolečine.
 Preko majhnega naselja A Chancela in mimo ograje zelo velikega posestva pridemo v Negreiro.
Selfie...
Vhodna vrata v še eno posestvo... Veličastno.


Negreira – manjše mesto (oz. večje na tej strani Santiago – 2000 prebivalcev), ima pa zadnji market za naslednjih 1,5 dni poti, vse do Cee-ja, zato nakupimo nekaj hrane. Pri trgovini še en čas čakamo Viktorijo, če nas dohiti. Ker je nikakor ni, se odpravimo čim prej kar do prenočišča, se sekiramo, ker nas prehiteva vedno večje število pohodnikov. Municipalni albergue je zadnji v Negreiri, je na vzponu že za mestom. Naslednji albergue je kake 3 ure peš dalje.
Mesto prečkamo po glavni ulici, deluje nič kaj posebno, bloki in trgovine in le proti koncu vidimo, da je to srednjeveško mestece, prav lepo je in ga je celo Hemingway navedel v svoji povesti »Komu zvonijo zvonovi«. Spet pomislim, da je treba kaj prebrati o Španiji.

Mesto zapustimo skozi zelo lepa avtentična stara mestna vrata. Poleg je veliko, že stoletja staro posestvo. Tukaj ob Nergeiri jih je več. Posestva taka, kot jih vidimo v kakih filmih o Španiji 100-200 let nazaj... V celotnem mestu slikam samo ta vrata, nič drugega mi ni bilo dovolj zanimivo za fotografijo (a jaz se ne obiram, če se mi zdi kaj zanimivega za sliko)...
Albergue je še 500 m dalje, na hribu. Komaj zlezemo gor. Upravnika ni v recepciji, samo listek je, da se vrne kmalu in da naj si ta čas zasedemo postelje. Gremo po albergue-ju, obe spalnici v prvem nadstropju sta že polno zasedene, le v sobi za invalide v pritličju vidimo še dve prazne postelje, je pa že precej prtljage noter. Prtljaga je od nizozemcev s kolesi in z dojenčkom. Takoj si nismo všeč. Oni so računali, da bodo sami v tej sobi. Gospa nas vpraša – »ste sigurni, da želite biti v isti sobi z dojenčkom?« in ko ji povemo, da v drugih spalnicah ni prostih postelj, se čudi, da nimamo s seboj šotora. Me s Slobodanko pa sva živčne, če nam bodo sploh dovolili spati v sobi za invalide in če bo lahko ena spala na tleh. Kličemo Viktorijo, ki je še ni do prenočišča, ona pa pove, da tako se ji ni ljubilo hoditi naprej in tako je bila utrujena, da se je ustavila v nekem private prenočišču v centru mesta. Se smejimo – kako vse se samo reši, imamo dve postelje in toliko rabimo.
Še vedno pa ne vemo, če nam dovolijo spati v sobi za invalide. Nizozemska družinica se nam baha, da imajo uradno dovoljenje, ker so z malim otrokom, in da so že plačali. Po eni uri živciranja in ugibanja, ali se strogo držijo teh mest za invalide, študiramo, če moramo še 10 km naprej do naslednjega prenočišča, pride upravnica in pove, da sploh ni problem, če ni drugih postelj, komot spimo v sobi za invalide. Uff, si oddahnemo. Nizozemska družina se čudi in viha nos, da smo »officially« dobili mesta v sobi z njimi, mi pa jim zabijemo nazaj, da peš romarje imajo vedno prednost pred kolesarji, pa baby gor ali dol. 
 Kako olajšanje, da smo lahko tukaj, albergue je ful prijeten, pri invalidski sobi pa imamo še čisto svoj private tuš, kar je čista roskoš. Si umivam tudi lasje in jih sušim potem na terasi na soncu, poleg sveže opranega perila. Vse je suho v eni uri… S Slobodanko si kuhava juho in nato si postrežemo kosilo na s soncem obsijani terasi – juha, kruh, pršut, paradajz… Godurija!! Se smejimo, da so meniji na Camino takšni, kolikor se znajdeš v marketu. V trgovinah je vse pakirano na veliko, recimo, 0,2l ali 0,5l mleka sploh ne morem dobiti. Niti malih marmelad ali masla, pogrešala sem študentsko hrano (da so oreščki in suho sadje mešani), kakih travel pakiranj šamponov niti, da pomisliš…
 Danes smo se prav poglobile, sedaj imamo Compostele – je certifikat, da si prehodil romarsko pot do Santiaga. Ko greš iz Santiago v Finisterro, dobiš Finesteriano, pod pogojem, da že imaš Compostelo, torej si že prehodil nek Camino (dejansko nihče v Finisterri nas ni vprašal za Compostelo, mogoče je bilo razvidno po štampiljkah). Če pa greš iz Finisterre v Muxio ali obratno – dobiš še »muxiano«, ne vem pa kako se to napiše… Upam, da jo dobimo, ker urad v Muxii ima kratek urnik, etape so pa zelo dolge, preko 30 km. Že danes študiramo pot za jutri – 2 dni zapored nas čaka po 32,5 km ter nato še 29 km… Upamo, da bo vreme zdržalo. In mi…
Zvečer nizozemski otrok uro pa pol ni mogel zaspati, deklica je jokala skoraj 1 uro, zjutraj pa ob 5.30 je začela ponovno. Ni nam všeč, da dojenčka vlečejo v skupna prenočišča.  Kako pa otrok prenaša že 7 tednov na poti, ne vem. Menda kolesarijo direkt iz Nizozemske.

Ni komentarjev:

Objavite komentar