10. dan: Valga (O Pino) – Teo, 22,74 km, 7,5 ur

Zjutraj vsi zelo dolgo (za navade na Camino) spimo – do 7.50, dokler Viktorija ne začne šušljati z rucakom in tako zbudi vse nas, zaspance. Kava pri kamjonistih in na pot. Danes štartamo pozno, šele ob 9h. Vreme je lepo, pred nami pa je samo 19 km. Razpoložene smo za uživancijo.

Prvi del poti do Pontescuresa (6,5 km) je minil zelo hitro in lahko, cel čas smo klepetale s Slobodanko, še največ o otroštvu. 

cerkev San Miguel

Gremo mimo cerkvi San Miguel iz 12. stoletja, poleg je kip romarja

Poleg cerkvi je pokopališče. Cel čas se že presenečamo, zakaj imajo pokopališča v »nadstropjih«. To niso mesta za žaro, ker je "komora" dolga približno 2 metra. Nimajo takih težav z zemljo, da bi pokopavali na »pograd«. In ko cement popoka?

Sledila je kava v barčku Casa Chavez v Pontescuresu. Gospod Chavez je tam že več desetletij, taka lokalna posebnost. Najbrž edina v Pontescuresu. Bar je eden takih, kjer se domačini zbirajo za prebrati časopis, poklepetati o politiki in cenah, zvečer pogledajo tekmo, spijejo par piv in to je to... Ni fin ali »damski« lokal. Senor Chavez se za nas skoraj ne zmeni, naredi nam kavo in bere časopis dalje.

Na zemljevidih je označeno, da je tu v Pontescuresu še ena »posebnost« - razgledna točka. Pogled pa je – na tovarno. 

Tako Pontescures se nam ni pokazal kot zanimiv ali prijeten kraj. A celo tukaj mi je lepo, danes se počutim kot prvi dan – nisem nič utrujena, polna energije, in to – pozitivne. Mogoče je »krivo« to, da je končno posijalo sonce ali to, da hodimo komaj 2 uri, in da me danes nič ne boli in sem čisto padla v ritem tega pohodnega life-a? Mogoče zaradi krajših etap zadnje dni smo bolj spočite in to se pozna. 

Dokler smo bili na kavi pri Chavezu, nas prehiti kanadčanka Emily, tista, ki je pela v albergue v A Portella. Jo slikam, kako hodi. Emily ima velike težave s kolenom, prehodi okrog 15 km na dan, redkokdaj več. Na nogi ima montirano opornico za koleno - kot za rehabilitacije po poškodbi. Jo hecam - Emily - robotic leg, bionic woman... Se smejimo. A tako lahko gre dalje...

Kam je izginila voda, most še vedno stoji? Po mostu je speljana cesta, kjer je bila reka je sedaj igrišče in peš pot.

Do Santiaga je samo še 25 km. To je samo še 1 dan poti. Me načrtujemo, da ne hitimo, da prespimo danes 14 km pred mestom, v zadnjem albergue pred Santiago, in jutri zjutraj pridemo v SdC.

Kmalu je že današnje »mesto dneva« - Padron. Praktično vsak dan prečkamo neko večje (za razmere na Camino) ali posebno mesto. Mogoče bi bilo prav se tam ustavljati za prenočitev, a v večjih mestih so veliki albergue in je gužva. In to pa nam ni všeč. 

V Padronu si vzamemo čas in se gremo turiste – gremo na tržnico in v market, nato nas kar na ulici ustavi ena domačinka in razloži, kje so vse lokalne znamenitosti – trg Trubadurjev ter cerkev in samostan nad reko. 

 Občudujemo »čipkaste« balkone:

Most čez reko Sar:

S hriba nad samostanom naj bi apostol Jakov še pri življenju pripovedoval prvo pridigo na Iberskem polotoku o ljubezni, dobrodelnosti in večnem življenju. Nekako to je pomenilo začetek krščanstva na Iberskem polotoku. Sama zgodovina... 

 Samostan Convento do Carme, 18.stoletje:

Ubogamo domačinko in res – gremo do cerkvi, že zaradi štampiljke. Lepa je in je takoj ob reki. V cerkvi si ogledamo tudi kamen, h kateremu so privezali čoln z ostanki Sv.Jakoba, ko je priplul do kopnega. 2 tisoč let nazaj je morala biti reka kar dvakrat širša od sedanje, legenda pravi, da kamen je stal ob reki. Cerkev je zgrajena več kot 1000 let pozneje. 

Padre je bil zelo prijazen. Razen tega, da nam je vse povedal o kamnu (ki je kar v cerkvi, v bistvu cerkev zgrajena okrog kamna, ki je sedaj svet), nas je celo pospremil ven iz cerkvi in razložil, kje je tista restavracija, kjer se jedo najboljše padronske paprike – piementos de Padron, lokalna specialiteta. 

Komaj najdemo restavracijo –O Pementeiro (pemente je paprika), pred restavracijo je spomenik kmetici, ki goji paprike. Ampak restavracija je ravno te dni zaprta. 

Ustavimo se v restavraciji na trgu Macieres, tu smo šle mimo že 4x (gl. višje sliko s čipkastim balkonom - isti trg!!), ko smo iskali trgovino in cerkev, pa restavracijo in nadaljevanje poti... Tudi sam trg je lep. 

Seveda, naročimo paprike, pa kozarček belega. Fora teh paprik je v tem, da na celem krožniku jih je okrog 20 in samo par jih je zelo pikantnih, ostale so navadne »sladke« paprike na žaru, soljene so z grobo soljo. Dobre so ful, Slobodanka, ki si je ful želela pikantnih paprik, jih ni dobila, me z Viktorijo pa ja. Na videz navadne in pikantne paprike se nič ne razlikujejo, še domačine ne znajo prepoznati. Kar trefiš, trefiš... Surprise! Menda bolj proti koncu sezone je več pikantnih... Pozneje dozorijo.

 Čudovit dan!

Za Padronom hodimo čez luštno vasico in prijetno podeželsko pokrajino še cca. 1 uro. 

Obstajajo tudi "normalna" pokopališča:

 Končno se spomnim slikati vrzoto. Že parkrat smo jo jedli, Slobodanka jo naredi s krompirjem in je dobro. Ampak preseneča nas kako raste - visoka je 1,5 metra, tudi še višja... Pri nas raste kakor zelje, čisto pri tleh...

Ne more manjkati horreo.

 Zdaj smo že "izkušene" in vemo, da vsako pavzo na Camino je treba izkoristiti za se sezuti in dvigniti noge gor, da počivajo...

 Jaz balansiram na robu starinske kamnite pralnice, tik nad vodo:

Še horreo:

 Pridemo do naselja A Esciavitude, kjer na trgu ob cerkvi se uležemo na klopce in se sončimo, in lenarimo, in uživamo... Uživancija! 

Tudi starejši nemški par – kar spali so... Ta nemška gospa je bila včeraj z nami pri termalnih vrelcih v Caldasu in je padla v vodi, ker je zelo spolzko... Jo vprašamo, kako je, pravi, da je vse OK. Izgledalo pa je grdo. 

 Tokrat sem pa zelo komot:

Cerkev je tukaj zelo lepa in velika, leta 1732 menda se je tu ob vodnjaku zgodil čudež, zato so postavili cerkev. 

 Danes slikam že tretje pokopališče - tukaj je na "pograd".

 Še ena hiša, ki mi je bila všeč (hm, na sliki sploh ni tako lepa...):

Na steni druge hiše je poslikava - Sveti Jakob. Ljudje tukaj od vedno živijo skupaj z romarji in potjo Sv.Jakoba.

Pridemo do naselja O Faramello. Zelo majhno naselje z velikim posestvom. To je eden od vhodov v posestvo (Pazo).

Ko pridemo v albergue v Teo (Teo ni niti kraj, je celo izven bližnjega naselja O Faramello), je ura že 16.30, ker smo pozno začele. Drugače pa je bila tudi danes precej kratka etapa – 22,75 km, hodile smo 7,5 ur. Albergue ima samo 20 mest in za nami so sprejeli še samo tisti starejši nemški par, pa je bilo že vse polno. Od znanih je tukaj samo Pita. Končno jo vprašamo, kako pravzaprav se napiše njeno ime in je – Birte. Seveda, nemci B izgovorijo kot P, R se ne izgovori sploh, zato je bila za nas ves čas Pite, ali »po naše« - Pita J. 

Albergue Teo - O Faramello

Albergue v Teo je skoraj špartanski, v kopalnici niti kljuke za obesiti oblačila in brisačo, a smo že vsega navajene. Dobro je imeti kako vrečko, kamor zlagaš svoje stvari – od šamponov do brisač in torbice z denarjem in telefonom. Vika si je danes za večerjo omislila rižoto. Sestavine je nosila 10 km (bližje ni marketa), takoj se je lotila kuhanja. Danes jo občudujem, kako je hitra in polna energije. Jaz rabim celo večnost, da pridem v albergue, da si uredim »dom« - pripraviti posteljo, stvari za se preobleči, za oprati, za tuš, zapiske, hrana, povsod, razen prvih dveh albergue imamo tudi WiFi tako se povežemo s svetom. Zvečer v albergue enostavno nimam prostega časa, komaj uspem pogledati, kam gremo jutri. 

Za večerjo torej imamo rižoto in pečen kostanj, ki ga je Slobodanka nabirala kar ob albergue. Z rižoto smo nahranile še nemški par, ker jo je bilo enostavno preveč - lonec je bil ogromen. Krožnikov v tej kuhinji sploh ni. Jedli smo iz tega, kar smo imele pri roki –  jaz sem imela za krožnik kar plastično škatlico za shranjevanje živil. 

Z nemci debatiramo, kje bomo spali jutri v Santiago in če gre še kdo do Finisterre. Oni ne, so že bili.

Danes sem končno preluknjala svoj edini žulj. Do sedaj je bil pri miru in ni nič nagajal, danes pa sem začutila, da je pripravljen za luknjanje. Uspešno.

Do danes smo že prehodile 263,5 km. Zvečer gremo zgodaj spati. Vstajamo ob 6h, ker želimo zgodaj priti v Santiago, da uspemo na mašo ob 12h. Malček vznemirjene in malček nam je žal, da smo že skoraj prišle. 

Nadaljevanje: 11.  dan: Teo – Santiago de Compostela, 15,5 km,3 ure 45 min