16. dan: Muxia – Santiago de Compostela

Zjutraj zelo dolgo spimo, danes je prvi dan, ko se nam nikamor ne mudi. Čeprav moški, ki je spal pod Slobodanko (pograd, ona je bila »zgoraj«), je tako grozno smrdel – predvsem po cigaretah, čisto je prekajen, dodatno pa je še zaudarjal po neki zatohlosti, najbrž je že dolgo na poti brez poštenega tuša. Sem se morala obrniti na drugo stran, da me ni njegov vonj toliko motil...

Se veselimo počasnega jutra in pod priprtimi očmi opazujem, kako se ostali zgodaj pakirajo in odpravljajo... Albergue moramo zapustiti do desetih, zato imamo še zlati čas, da se v miru spakiramo, kar nam gre zelo na roko. Vso noč je zunaj bliskalo in grmelo in je veter metal v okna in streho potoki dežja. Res imamo srečo, da ni bilo tako vreme, ko smo hodile.

Obala Atlantika pred Muxio

Ob 9h pride upravnik, me in še en moški smo še vedno v posteljah in leno klepetamo. Upravnik:

- Senoras, cajt je, da greste.

Se izkaže, da smo včeraj narobe razumele, ob 10h se zapira albergue zvečer. Zjutraj pa, tako kot v vseh drugih, moraš odidi do 8h. Se spakiramo v 10 minutah, se komaj umijemo in gremo ven. K sreči, deževati je nehalo lih par minut prej. 

Pridemo skozi mesto do »naše« restavracije »A Marina«, strežejo tudi zajtrki, ostanemo tu eno uro, WiFi jim odlično dela :), kava je dobra. Časa imamo na pretek, želimo pa si čim prej domov. Konec je. 

Viko še vedno boli noga, ostane v restavraciji, medve s Slobodanko pa se odpraviva do svetilnika, do konca. Prehodimo celotno mestece, ki še najbolj nas spominja na kako islandsko ali norveško mestece – tako surovo je morje, vonj po ribi, male pisane hišice, nobenih dreves. Res, nič kaj špansko mesto...

 Cerkev Santa Maria nad središčem kraja:

Nekje pri cerkvi zdi se nam, da smo na pravi potki za na hrib nad mestom, tik na koncu rta. Razgled na mesto in zaliv je prelep. Ampak potka nas ob pobočju hriba pripelje kar na rt.

Na rtu pa... zastane dih. Ocean je tako mogočen, razburkan... Lepo je, neverjetno. Bi kar stala in vpila v morje, od veselja. Naredim najmanj sto fotk valov in oceana...

Čez zaliv, sploh ni daleč, se vidi še en rt, zelo skalnat, na njem pa trdnjava. Je zanimivo, a sploh ne vemo, kaj je. Iz zemljevidov, ki jih imamo, samo vidimo, da je po kopnem tja res daleč, obala je zelo izrezljana in morje sega zelo globoko noter..

Nekje tam, za tistim rtom, je najbolj zahodna točka celinske Španije.

Navduši cerkev Virxe da Barca Device v kamniti ladji. S fasado je obrnjena v odprto morje in se krasno ujema s skalami na rtu... Naj bi ravno tukaj se je Devica v kamniti ladji prikazala apostolu Jakobu, ko mu je med misijonarjenjem na tem delu Iberskega polotoka malo upadel pogum. Zato je ta cerkev povezana s Sv. Jakobom in z Jakobovo potjo. 

Pred tremi leti je v cerkev zadela strela in streha je bila popolnoma uničena. Šele lani so vse popravili.  

Pokukamo v cerkev, gremo po zadnjo štampiljko, a je zaprto z rešetko. Samo od vhoda lahko vidiš, kako je noter. Romanje k cerkvi je vsakega 8.septembra in je zelo pomembno za Galicijce.

Takoj v bližini cerkvi je spomenik, imenovan La Herida (Rana) v spomin na tragičen brodolom tankerja iz leta 2002, ko je na obalo Muxie naplavilo veliko nafte, bila je prava ekološka katastrofa...

11 metrov višine in 400 ton teže... Sem se vprašala, kako so postavili te skali in kje so jih sploh našli...  

Danes nad Atlantikom je tako nebo, da se samo čudim - neverjetna modrina, ki jo občasno prekrivajo oblake vseh mogočih oblik in barv... Na vsaki sliki (nastale so vse v teku enega dopoldneva) so oblaki drugačni... Zdi se mi skoraj neverjetno!

Svetilnik je čisto na robu polotoka; ko stopim pred svetilnik, se kar šibijo kolena, tako so valovi blizu in kljub temu nas še ne dosežejo. Se razblinijo na skalah tik pred nami...

  

 Valovi so bili visoki najbrž več kot 2 metra... 

Se vrnemo do kamnov pred cerkvijo, neobičajnih oblik so, legenda pravi, da so to okamneli ostanki ladje. Po keltskih izročilih naj bi kamni imeli celo magično moč. Največji Pedras dos Cadris (okamnelo jadro barke) v obliki ledvice naj bi te pozdravil ledvičnih bolezni in revme, če 9x zlezeš pod njim. Prelaz pod kamnom je čisto majhen, prav uležti bi se moral na skalo, a danes kamen zaliva morje, tako nič se nismo zdravili. Upamo, da bo dovolj moči »zdravilne« fontane od včeraj... 

Težko se obrneva proč od oceana in se ob obali vrneva v mesto (od rta do mesta je približno 500 metrov).

Greva še pogledat secadoro, ki jo navajajo v vodiču, leseno sušilnico za ribe. Muxia je še edini kraj v Galiciji, kjer sušijo na zraku congrio, ribo trnež. Sicer lokalci je ne marajo, vse se nekam izvaža. En gospod nam je povedal – zakaj bi jedli domačini suho ribo, ko pa imajo vedno na razpolago svežo? Ima prav...

No, najdemo obe sušilnice, a vse je prazno. Ali sploh ne sušijo v tem dežju, mogoče ni sezona, vse je zaprto, samo vidimo lesene konstrukcije. Pa želele sva vsaj malček poskusiti... Ni! Ribe naj bi bile podobne jeguljam. Edina restavracija v mestu, ki ima označeno, da streže congrios, je zaprta. 

Secadero - sučilnica za congrios

 Še v trgovini povprašamo za ribe, a nič ne bo... 

Zato pa opazimo tablo, ki nas spomni, da še vedno nisva prišle na vrh hriba nad mestom. Imamo še ravno dovolj časa, da greva na hrib. Z 8-kilskimi nahrbtniki in po dveh tednih na poti :) 

Zopet poskusimo pri cerkvi Santa Maria, a tokrat gremo po stopničkah strogo navzgor in nič več po sprehajalni poti, ki vodi na rt. Stopnice postajajo vedno bolj strme, se spremenijo v strmo potko na hrib, dokler ne pridemo do gladke in okrogle skale, na kateri sicer so puščice z oznako smeri poti, a oprijemov ali dejansko poti praktično ni... Z mojimi hribovskimi čevlji nimam večjih težav za se vzpeti gor, nič ne drsi, nisva pa nikakor pričakovala tik ob mestu skoraj climbing in tehnično zahteven vzpon... :) 

Hrib res da ni visok, nekje sem videla podatek, da je višina 68 metrov, a mogoče sem kaj narobe zapomnila. Pogled na mesto pod nami je zelo lep. 

Mesto na sliki je Muxia, Španija. Nikakor mi ne paše Muxia v Španijo... Deluje mesto s severa...

 Na drugi strani pa je rt in svetilnik. 

 V smer rta s hriba vodi lepa položna sprehajalna pot... Le v smeri mesta je vzpon zelo strm... Tako se po tlakovani potki spet se vrnemo na rt.

 Tukaj pa je slovo od Muxie in Atlantika

 Se vrnemo v mesto, v marketu nakupimo špecerije za na pot in SdC. Lepo vzdušje je v Muxii, umirjeno in prijetno. Se ti kar ne ljubi proč.

 Na avtobusu nas je kakih 15-20 romarjev, ki se vračamo v Santiago in samo 2 domačina. Tik preden se vkrcamo v avtobus, v credencial odtisnem še zadnjo štampiljko – iz restavracije v Muxii. Tu pa se tudi peš Camino zaključi. Po 15 dneh stopimo v vozilo... Skoraj čudno. V 2 urah prevozimo razdaljo, ki jo prehodiš v treh dneh. Med vožnjo se poskušamo spomniti vseh krajev, vsaj tistih, kjer smo prespale. Vsakokrat, ko štejemo, eden manjka. Dokler nisem vzela zapiskov in ugotovila, da se nismo spomnile Valge, tistega z barom od kamionistov. Pa še lepo je bilo!!

V mislih naredim seznam mest, ki smo jih prečkali in mogoče bi bilo vredno se ustaviti, prenočiti, ali kakor koli bolj podrobno ogledati, mesta, ki so name naredile lep vtis: Vila du Conde, Barcelos, Tui, Valenca, Ponte de Lima, Padron, Pontevedra. Žal, pa so to bolj popularna mesta, albergue so veliki, več je folka, manj vzdušja... 

Santiago de Compostela

 V Santiago se vozimo čez celo mesto, ne vemo, kje izstopiti, nekako upamo, da končna postaja bo glavna in bo v centru. Skoraj res. S še vedno bolečo nogo Vika prikoraka v dobre pol ure do albergue, spet Seminario Menor.

Spet Santiago de Compostela. V Santiago nisi čuden, če si v pajkicah in hribovskih čevljih, v SdC-ju moški, ki niso obriti po en mesec, niso nič nenavadnega, v SdC-ju si čuden, če nimaš na hrbtu ogromen rucak, na katerem poleg Jakobove pokrovače bingljajo japonke, skodelica, spalna vreča in mokre nogavice. SdC je mesto romarjev. Zgledaš kot klatež, si pa bogat, najmanj za eno neverjetno izkušnjo.

Na tej strani je Santiago čisto drugačen od tistega, kjer smo prišli v mesto prejšnji teden, ko smo šli skozi moderne predele, brez duše in zgodovine. Tukaj je pravo mesto... 

S Slobodanko greva v center, po magnetek za Erika, pa še 1x pogledat katedralo, tokrat v miru in z malo manj emocij.

 Naše prenočišče, Seminario Menor:

 Santiago de Compostela - mesto Apostola, mesto cerkva.... 

Poskusimo priti na večerjo za romarje v Hostal dos Reis Catolicos, a 20 minut pred pričetkom, je bilo tam že 10 ljudi, ki čakajo najmanj eno uro. Sprejmejo pa samo prvih 10.
Nič, greva še na »poslovilni« kozarček vina, pa nazaj v hostel – se pakirati. 

Med tem, ko poskušam naložiti slike na FB, še ves večer klepetam z Blažem iz Celja na hodniku, nekako sploh ni čudno, da se znajdeš skupaj v istem prenočišču... Skratka spet ni "prostega" časa za se pakirati, kaj šele za se dolgočasiti...

Pomislim – tudi spanje v skupnih sobah in uporaba skupnih kopalnic ni tako grozna reč. Tudi to je »nauk« Camino, kot to, da lahko sploh spim pri toliko motečih elementih. 
Še en »nauk« - v dežju si priskrbi časopis, da bodo čevlje suhi, ter v albergue se takoj zagrebi za deko (ali dve – eno sem dajala na plastično prevleko jogijev, z drugo se pokrivala povrh spalke), ker potem jih mogoče ne bo dovolj. Vedno imej s seboj nekaj vrečk čaja in sladkorja, nekaj kruha ali par piškotov, tako nikjer nisi lačen... Hehe, zadnji večer me vleče na povzetke, sploh ne morem spati...

Če pomislim – vsak dan je na Camino skoraj enak prejšnjemu, se ne dogaja nič posebnega... Skoraj ničesar ne morem izpostaviti, samo greš skozi pokrajino in naselja in srečuješ ljudi... V tem je čar. Skoraj vsak dan smo se zbudile ob 7h, umivanje, zajtrk, kar imamo za pod zob, pakiranje, včasih še v temi. Ob 8h štartamo, punce obvezno spijejo kavo v prvi kavarni na poti, včasih je to takoj, včasih pa nekaj ur proč. Okrog 11-12h je zopet kava in brioš, tokrat tudi zame, ali, če smo kje v naravi, malica iz nahrbtnika. Okrog 14-15h pa je že treba nekaj pojesti, največkrat iz nahrbtnika, ali marketa, če je na poti, le redko kdaj smo se kje ustavili prav na kosilo v restavraciji ali baru. Ob 16-17h pridemo na cilj dneva, check-in, priprava postelje, tuš, večerja. Potem – vsak na svojem telefonu nuca WiFi, če ga imamo... Lepše je, ko ga ni... Bolj družabno. Ob 21h, redko kdaj pozneje – že spimo.

Ko smo hodile, se mi je zdelo, da bi bilo bolj "prav", če bi se odpravila prehoditi Camino sama. A zdaj pomislim – ne, lepo je, da deliš to izkušnjo z nekom. Tudi, če se ne ujemaš vedno. Z nekom moraš deliti žalost in veselje, nekomu moraš pojamrati, ko te kaj boli in preprosto 10x na dan reči – »glej, kako je lepo!«. Vse emocije enostavno ne moreš držati samo zase, nujno se moraš deliti...

Zaključek: 17. dan: Santiago de Compostela – Madrid –Venezia