Zadnji 17. dan: Santiago de Compostela – Madrid

Začetek vsega Uvodni post, kaj, kako in zakaj
Čez celo noč se najmanj 10x zbudim, se mi zdi, da je že ura za vstati. Folk se vrača v spalnico še do 1h zjutraj, nato že od 5h dalje odhaja. Moja budilka zvoni ob 5.50. Poberem stvari v temni spalnici, se pakiram na hodniku in skozi temno in prazno mesto hodim do postaje. Poslavljam se od Santiago, od Galicije, od Camino... 

 Viktorija in Slobodanka hodita zadaj, Viko še vedno boli noga. Mene pa je danes zjutraj tako prekleto mraz... Skoraj tečem do postaje in komaj čakam topel avtobus. 20 minut in smo na letališču. Spijemo kavo in že letimo.

V eni uri smo v Madridu. Let za Benetke imamo šele zvečer, tako imamo dobrih 6 ur za ogled Madrida. Vprašamo, če lahko pustimo rucake v shrambi na letališču – 10 € vsak nahrbtnik. O ne, 10 € raje zapijemo v Madridu, nahrbtnik pa je že skoraj del telesa. Za 5 € aeroexpress nas odpelje v center mesta. Še nismo navajene vloge turistov... Madrid pa... uh, res je velik in je poln ljudi... Prvi vtis – wow, lepo mesto!

Najprej se odpravimo kar na razgledno ploščad v sosednjem z avtobusno postajo Palacio Cibelis. Na stavbi bivše palače telekomunikacij je velik napis – »Refugees welcome«. Mogoče se kaj dogaja, me ne vemo nič, kaj se dogaja v svetu zadnjih 2 tedna. In nič tega ne pogrešam. 

  

 Sedaj v palači je velik razstavni prostor, pa Mestni svet. Na drugem nadstropju je prijetna kavarna, seveda gremo na kavo. Poleg je velika sala, kjer lahko bereš časopis, knjige, počneš, kar te je volja... Vstop je dovoljen vsem, lahko prideš, če nimaš kam v mestu, ali je grdo vreme... krasno. Podobno kot je bila knjižnica v Bologni.

Se dvignemo na teraso - mesto je pod nami! Čudovito! Že vidimo, kam gremo in kakšne so razdalje. 

 Po centralni ulici – calle Alcala - se odpravimo proti srcu mesta – trgu Puerta del Sol. Ulica je polna zgodovinskih stavb, laično jih datiramo večinoma 18.-19. stoletje, tisti lep slog, ko je bila Evropa lepa in bogata...  

 Trg pa je poln ljudi, tu je največji živ žav. Ljudje se slikajo s kipom Medveda, ki pobira jagode – simbol Madrida, kup enih »pokemonov« in drugih junakov se želi z nami fotografirati...

 Otroci iz Toleda nas intervjuirajo za šolsko nalogo – očitno zgledamo kot turistke. Otroci navdušeni, ker smo iz »čudne« države, še bolj so navdušeni, ko jim povemo, cilj potovanja v Španijo. Camino de Santiago – wow, hudo...

Tako lepo vzdušje je na tem trgu, da ne moreš, da ne vzljubiš kar celo mesto... Spomnimo se, da je tu v bližini ulica Carretas, kjer bi morala biti restavracija s tipičnimi za Madrid sendviči s kalamari. To pa moramo poskusiti.

Sicer ne najdemo prave restavracije, nek domačin nam z veseljem priporoča eno drugo, »še bolj« avtentično. Blizu je, poleg Plaza Mayor, gostilna se imenuje Bar Ideal in je čisto majhen lokalček za domačine. Najbrž 50 ali tudi 100 let nazaj je izgledal enako... Naročimo sendviče s kalamari (v kruhek od hotdoga stresejo porcijo ocvrtih kalamarov, nekako tako). Paše, dobro je, lokalne navade je treba poskusiti. Ob kozarčku vina klepetamo s kelnarjem, ki pa je doma iz Peruja in je Slobodanka prepoznala pri njem južnoameriški španski naglas...

 Plaza Mayor je prelepa in je zaprta z vseh strani, le nekaj podhodov. Čisto je nekaj posebnega.

Sprehod po tržnici San Miguel. Ni velika, spominja na Boquerio iz Barcelone, ljudi je polno, ponudba pa je neverjetna... Še dobro, da smo site...

 Sosednja ulica Cuchilleros je res luštna, polna avtentičnih restavracij, tavernic, strašno simpatičnih. Fotografiram eno, poleg se ustavijo fantje iz Toleda, komentarje, kaj-zakaj, Miguel na vsak način želi se slikati zraven in dobiti potem fotografijo. Še dobro, da je Facebook, zdaj sva »prijatelja«.

Na ulici je najstarejša na svetu restavracija - restavracija Botin - vsaj sodeč po priznanju Knjige rekordov Guinness-a. Menda restavracija obratuje neprekinjeno od leta 1725. Še malo, pa bo 300 let!  

 Trgi in ulice:

Plaza de la Villa

Pridemo do katedrale de la Almudena. Začne rositi, še pravočasno stopimo noter. Veličastno. Prava katedrala za kraljeve obiske. Tu pri katedrali in palači je že mesto drugačno, ni tako kot v živahnem centru. Tu je bolj umirjeno in »kraljevsko« mesto.

Stopimo ven, ko neha rositi. Celo v Madridu imamo srečo z vremenom. Poleg je palača Španskih kraljev. Pokomentiramo, da so »vse enake« - podoben veličasten slog kakor palače na Dunajo in v St. Peterburgu, predvsem pa je podobna Versailles-u. 

 Žal, park in okolica palače so zagrajeni z visoko ograjo, noter pa ne gremo, časa za podroben ogled palače ni... Iz palače oz. iz parka bi moral biti lep razgled na mesto na drugi strani, ker palača je na hribčku, a ne najdemo prehoda (menda je tudi nekje v katedrali), pa niti se nam ne ljubi iskati...

 Kraljevski Madrid:

 Kraljevsko gledališče:

 Od tu se že vidi madridski nebotičnik. Res je grd. Kakor je grda ogromna stavba na trgu poleg.

Na plaza Espanja je cela gužva – tu je spomenik Servantesu, oz. bolje – njegovim Don Kihotu in Sancho Pansa. Pomislim, nisem tega brala še iz časov osnovne ali srednje šole. Mogoče je čas, da preberem, dokler sem še v tem »španskem« vzdušju.

Po calle Arenal se vračamo nazaj proti trgu Puerta del Sol. Iz kratkega letaka, natisnjenega iz interneta, ujamemo to, da na tej ulici mora biti Chocolateria z najbolj znanimi churrosi v Madridu. Na churrose imamo zelo dober spomin iz Caldas de Reis-a, pa tudi so nam jih v Muxii vsakokrat postregli zraven kave, kakor pri nas ti dajo piškotek. Skratka po sendviču s kalamari nujno rabimo nekaj sladkega. Ni lahko najti, a vemo, da je na peš ulici calle Arenal cerkev San Gines in takoj poleg (v resnici v ozki uličici poleg) je čokodadni bar San Gines. Obratuje že od leta 1894! Ambient je temu primeren, z lahkoto bi si predstavljali, da smo 100 let nazaj... Nimaš veliko izbire, niti ne potrebuješ. Vsi naročajo toplo čokolado in churros. Me vzamemo še kavo. Churros s čokolado je odlična stvar, a ko pojemo churrose, čokolada ostane, preveč je sladkega J

 Ko se spet znajdemo na trgu Puerta del Sol, spet poskušamo najti nulto točko, 0 km, ki služi kot začetek vseh cest v Španiji, od tukaj se odštevajo kilometri. Ker nikakor ne najdemo, vprašamo policaje:  – Ja, kovinsko plošča na tleh, pred vhodom v stavbo administracije. Šele potem jo najdemo.

Včasih moraš dvigniti glavo in pogledati okna - te znajo presenetiti: 

Od tu se usmerimo mimo kongresne palače, poleg je veliko televizijskih in novinarskih ekip, pa tudi varnostnikov in celo oboroženih vojakov, najbrž se res kaj dogaja. Čim prej gremo mimo, do muzeja Prado. Tudi za muzej nimamo časa, niti prav posebne želje. Za slikarje moraš biti razpoložen, sploh pa, za moj okus tako večinoma »depresivne« kot Goya, El Greco in Velasquez... Smo pa opazile, da zadnjih dve uri lahko kupiš karto s 50 % popustom – 7,5 € namesto 15 €. Podobno je bila neka ugodnost pri Kraljevski palači za zadnjo uro obratovanja. 

Zadaj za muzejem pa je že vhod v park El Retiro. To je tudi zadnja »točka« našega obiska Madrida.

Še pred odhodom na Camino sem doma natisnila en letak na strani Madridskega TICa, na shematskem planu mesta so bile označene osnovne znamenitosti in še krajši opis. To je bila vsa priprava na Madrid, v petih-šestih urah videle smo precej, če smo kaj izpustile, pač itak ne bi bilo več časa... 

 Smešna "plišasta" drevesa.

Park El Retiro je krasen umirjen kraj. Zelo je velik in je v centru mesta. Čisto drugačen Madrid. Spomnil nas je na Hyde park v Londonu. Obožujem takšni parki. Zdi se, da bi morala biti nedelja, polno je ljudi, ki se sprehajajo, nekdo igra harmoniko, prijetno vzdušje, čudovit jesenski dan...

 Kristalna palača:

 Palača Velasquez-a:

Jezero v parku ob spomeniku kralju Alfonso XII. Kljub oblačnemu vremenu je kar precej obiskovalcev v čolnih... Čudovit kraj...

Puerta de Alcala, mestna vrata: 

 Ko se bliža ura, ko moramo na avtobus, zapustimo park. Madrid je živ, center ni prevelik, mi je bil res zelo všeč.

Pozneje izračunamo, koliko kilometrov smo »hodile« danes. Hm, po mestu nam je naneslo okrog 10 km... Camino is continuing...

Se vrnemo na letališče. Še preden se vkrcamo na letalo, vidimo, kako se zunaj ulije... Hvala nebesom, da so nam skoraj vedno namenile suho vreme... Čakamo pa skupaj uro na vzlet v nevihti...

Ob 10h zvečer smo v Benetkah, polnoči doma. Konec je nečesa posebnega... Dojeli to bomo šele pozneje.