Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

ponedeljek, 12. december 2016

9. dan: A Portella – Valga (O Pino), 22,7 km, 7,5 ur

Zvečer Jorge nam je povedal, da zjutraj nas čaka skromen zajtrk (kava/čaj, kruh, maslo, marmelada, cornflaks, jogurti, sok), če kdo želi kaj prispevati – naj vrže kaj v škatlico za donacije. Enako velja, če vzameš pivo iz hladilnika – vrži kaj v škatlico. Tako zjutraj je eno redkih juter, ko imamo kavo za zajtrk. Tudi spali smo dobro, pa čeprav 16 oseb v eni spalnici. Zunaj dežuje. Joj...

Spet štartamo v temi, komaj vidimo puščice. In je tudi nevarno – smo črne v temi ob robu lokalne ceste. Še dobro, da na dežnih plaščih imamo odsevni našitki. Pogrešam lučko, ki sem jo pustila doma. 

Viktorija danes spet narekuje tempo, se  je kar zalaufala, niti Slobodanka ji ne sledi. Se smejimo – Vika pride danes v Santiago. Ja, manjka samo še 50 km. Čez čas opazimo ob magistralni cesti tablo, da je do Santiaga 40 km. Naša Pot gre bolj po ovinkih, a če bi se dali, bi lahko že danes prišli v Santiago. Na nek način ti je žal, da se bliža cilju.
Podeželjsko okolje, polno je psov, ki lajajo. Sem se že navadila jih pozdraviti prva in vprašati, če bodo kaj lajali. Ja, bodo...

 Ko sem gledala film »The Way«, mi je bilo malo čudno – kako to, tako enostavno je simple – samo Pot, ljudje, ki jih srečaš na Poti, nič se ne dogaja. Zdaj vem, da je to res. Nič posebnega, kakor smo navajeni to dojemati, se ne dogaja. Samo ljudje, Pot in majhna veselja in tegobe. Nekaj je v tem, se čisto odmakneš od običajnega tempa življenja in se potopiš v spokojni svet, naravo, celo malo filozofiraš. Opaziš druge stvari, druge barve, nianse. Drugače gledaš na ljudi in, predvsem, nase.
Zdaj že ful poglešam dom in dragega. Če ne bi imeli kupljenih povratnih kart za čez en teden, bi gotovo letela domov iz Santiago de Compostela, sploh ne bi šla v Finisterro. Ves dan mi kroži v glavi misel, da zdaj mi je že dovolj te dogodivščine in ne rabim več toliko mučiti telo. 

Danes je bil dan, ko smo srečali ful nekih živali ob cesti, od družine osličkov, do družine zajčkov, ki so nam prehitro zbežali in jih nisem uspela slikati. Pa čisto poseben prašiček.
Po treh urah hoje in 10 km se ustavimo na kavo. Deževati je nehalo že takoj zjutraj, čim smo štartale. Zelo lepo gremo, vreme je suho, čeprav v daljavi je ves čas viden temen oblak poln dežja.
 Današnja pot med vasicami in polji:

 Del poti ob cesti (ni prijetno, še dobro, da je bil kratek):

Spet se vrnemo med vinogradi. Kadar koli kjer koli smo lahko prišle do grozdja, brez zadržkov smo ga robutale... Žal, ga ni bilo prav veliko, ostali piligrimi razmišljajo prav enako kot me.
 Pridemo v mestece Caldas de Reis, ki ga prečka reka Umia. Simpatično, živo in polno ljudi mesto.
 Končno smo v mestu in je ponedeljek, si kupim mazilo za boleče mišice in tetivo, upam, da bo kaj pomagalo.
 Mesto je znano še iz antičnih časov po zdravilnem blatu in vodi. Pri hotelu Davila najdemo termalne vrelce. Prvi, ta mali, ima 47,5°C, nisem niti mogla dati nog noter, kako vroča voda je. Gospa, domačinka, pove, da je voda tudi pitna, le da ne smemo jo piti v velikih količinah, ker nismo navajeni. Domačini pa pridejo in točijo vodo iz fuente termal kar v flaške.

 Malo naprej po ulici, je še en vrelec, tukaj voda ima 37°C. Tu je pravi »bazen«, pravzaprav bivša pralnica perila. Teh je polno povsod na tem delu po Španiji in na Portugalskem. Ker je voda prave temperature, skoraj nam je žal, da moramo dalje, sicer bi kar tu ostali namakati...
 Cerkev Santo Tomas, stara 125 let. Zato, da so so jo postavili, so porušili kraljevsko palačo iz 10.stoletja. Ne vem, če je vredno... Cerkev je pa simpatična.

 V Caldasu (ime mesta v prevodu pomeni Kraljevi vrelci) je danes sejem – čez celo ulico so stojnice s cunjami in raznimi obrtniškimi izdelki. Me se ne moremo upreti churros-om, sladko pecivo, še najbolj je podobno miškam, samo je v obliki palčke. Dobimo vrele, direkt iz lonca.

Toliko nam je lepo v Caldasu, da pozabimo si postaviti štampiljke. TIC naj bi bil nekje tu pri lepem mostu, čez rio Bernarda. Most je tudi del originalne rimske poti VIA XIX.


 Še dobro, da ne pozabim se ustaviti v mini-marketu in si nekaj izberem za kosilo na poti. Ko zapustimo mesto, komaj čakam, da bo kje plac, da se razkomotim v naravi in si priredim mini-piknik. A na dolgem delu poti skozi gozd ni niti ene klopce ali kaj podobnega, kjer bi se lahko usedla. Na Portugalskem je bilo ves čas nekaj – ali klop pri cerkvi, ali počivališče, ali križ, tu pa so samo gozd in polja. Pa še mokro je vse po dežju.
Na koncu kosilo imam na nekih granitnih blokih na začetku enega naselja. Z uživancijo to ima bolj malo, ni idealno, a za mojo željo po obroku v naravi bo že v redu. 
Zanimivo, tukaj opažamo, da delajo zelo veliko z granitom – od tlakovanih poti, tudi zelo starih, do ograj in fasad. Ponekod je granit lepo obrušen, ponekod je kar »hrapav«. Zgleda, da ni sploh drago.
Ograja njive iz granitnih blokov

 Prečkamo vasico Carracedo, mimo lepe cerkvice Santa Marina.

 Preseneti nas otroški vrtec z napisi »Srečno pot« v vseh jezikih. Tudi v slovenščini.
 Nekje ob poti, kar med polji in gozdički je postavljeno počivališče za pohodnike, za romarje in mogoče kolesarje - ob majhnem "muzeju" z razstavljenimi nekaj starimi kmečkimi orodji stoji hišica z aparatom za kavo in tople napitke, poleg je aparat, kjer lahko kupiš biškote in drugi prigrizke, poleg je čist (!) WC, s papirjem in vodo, mizica, klopca... Lahko narediš pavzo, se umakneš dežju, opraviš toaleto. Vse to je na kraju, kjer več kilometrov okrog ni žive duše. Noter je samo škatlica, kamor lahko kaj prispevaš za vzdrževanje...
 Danes zopet "vidim" gobe. Tokrat niso užitne, sploh jih ne bi znala prepoznati...

 V albergue pridemo že ob 15.30, danes je najkrajša etapa do sedaj – 22,7 km. Valga je mini naselje ob magistalni cesti. Mini-trgovinica je kar v baru za kamioniste. Ker je napovedano lepo vreme, danes peremo perilo. Vseeno nas skrbi, da se ne bo posušilo, zato ga vržemo v sušilni stroj. Za 1,5 € ga dobimo ven suho, mehko in dišeče...
Pred prenočiščem je kip romarja, zelo aktualen... Punci se mu pridružijo.
Zaposlena v albergue je ful slabe volje, komaj nam nameni besedo. Mislim, da to je bila prva in edina gospa, ki ni pokazala neke prijaznosti. Mogoče je imela slab dan ali enostavno že vsega poln kufer. Se pa zbiramo zopet sami znani obrazi – Emily iz Kanade je prišla tik pred nami, nato še dva poljaka, smo bili skupaj v albergue včeraj. Potem je prišla Pita, včeraj je ostala v Pontevedra, delala je krajše etape, ker so jo bolela kolena, zapustila je našo prvo »ekipo«. Danes pa je polna sil prehodila 30 km.
Vedno bolj sem prepričana, da Camino moraš hoditi sam. Težko se toliko časa prilagajati in vsak se vsak dan drugače počuti. Enkrat si poln energije in kar letiš, drugič te vse boli in najraje sploh ne bi se premaknil. 
Slobodanka je kuhala krompir z vrzoto, ki smo jo pobrali po poti... Vika je nabavila vino, povabile smo še Emily in Pito k večerji, lep večer ob prijetnem klepetu...
Danes zdravim noge z Voltadolom, zalepim tudi mojo knjigico, v nekaj dneh ovitek je že čisto razcefran. Res jo uporabljam...
 Ker je v Španiji dan tako zelo dolg (ker je zjutraj dolgo tema), danes nikakor ni bil čas za spat. Punce sem povabila v bar na crema d'orujo, lokalni »domač« Bailey's, ki ga nam je priporočala gospa v TICu v Pontevedri. V bližini je le bar za kamioniste, odpira se že ob 5h zjutraj. Že vnaprej se najavimo na jutranjo kavo. Dobimo tudi crema d'orujo, res je podobno Bailey's-u in je čisto po mojem okusu. Nato še pijemo vino, prijetne in dolge debate, dokler tema in mraz nas ne pošljeta v albergue.

 Vino tukaj postrežejo v skodelicah za čokolino :)
 Danes je res tak relaks dan, zvečer sploh nisem utrujena. Ugotavljamo, da je za nas najboljše prehoditi 20-25 km na dan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar