Spet
nisem nič spala – promet za oknom, čeprav je samo vaška tlakovana cesta,
postelje škripajo ob vsakem gibu. V sobi nas je bilo 5 punc, poslušala sem kako
vsaka diha v svojem tempu. In celo, kadar je bila popolna tišina, nisem mogla
spati. Čutila sem utrujena stopala in meča, kakor, da bi dala dol pancerje,
čutila sem ramena in hrbet, kot, da še vedno imam gor rucak. Ob 7h komaj sem se
dvignila iz postelje.
»It's
never a good morning for me, but today it's even worst« - sem rekla avstralcu.
Kenth je tudi slabo spal... Jaz pa res nisem jutranji tip... Ne morem še nobenega
videti, ne da se mi pogovarjati, skoraj fizično me moti, kadar pred mano je kdo
že tako aktiven, teče in skače in je poln energije navsezgodaj.
Ob 8h
se odpravimo na pot. Uro pa pol hodimo do naselja Pedra Furada, do prvega
odprtega bara. To je 7,33 km.
Bar v
Petra Furadi bi poimenovala kot »brezvezen kafič« ob cesti, ima pa mojo knjigico –
vodnik za Portugalsko pot od Johna Brierley-ja, ki je nisem mogla dobiti niti v
Porto, niti nikjer pri nas, celo vsemogoči Amazon je rabil več kot mesec dni,
da bi jo naročila. Dobila bi lih prav ob povratku s Camino. Brierley ima najboljše vodnike za Camino, tudi za Francosko pot in mogoče še kaj.
Za Pedro
Furado zavijemo na »alternativno« pot – čez hrib Monte Franqueira (visok je 295
m) in evkaliptov gozd. Pot si podaljšamo za 1 km, a je veliko lepše kot
korakati ob prometni magistrali.
V gozdu je
lepo, spokojno, okrog so evkalipti, svetlo je in diši po lekarni, z visokih
dreves pa se lušči lubje... Evkalipte so pripeljali na Portugalsko ali iz
Avstraliji, ali s Filipin, in so se zelo lepo tukaj prijeli. Takih gozdov nisem
vajena, poskušala sem ga slikati in nobena slika ne pokaže prave lepote teh
dreves.
Ko
se spustimo s hriba, nehajo boleti ramena, pride pa utrujenost. Čutim, da se
dela žulj na palcu (tistih od včeraj na mezincu ni nobene sledi – sploh se
nista naredila), ful čutim mišico pod kolenom, zategnjena je skoraj v krč, trda
je in ful vleče. Mogoče je kaka kita...
Najdem
evkaliptovo vejo, ki jo uporabim kot palico, in mi precej pomaga. Vseeno
pogrešam moje hribovske palice... Kako ti razbremenijo težo z ramen, hrbta in
nog...
Izkaže
se, da hoditi sploh ni tako enostavno. Še posebej se jezim, kadar ljudje,
precej starejši od mene in ni prav športnega videza me prehitevajo in tečejo
pred mano kot gazele.
Pred
Barcelos-em, v vasici Carvalhal je zelo lepa cerkev. Na Portugalskem so tako
lepe, prav svečane cerkve. In na trenutke mi je žal, da ne poznam ime cerkvi,
včasih niti imena kraja, kjer je cerkev ali neka lepa stavba. Je pa res, da ime
cerkvi, vsekakor lepe in stare, na Camino je zelo postranskega pomena napram
ostalega. Nebo, dež, sonce, veter, ti med oblaki in potjo, petnajst kilometrov
je za teboj, petnajst te še čaka danes. Ali je sploh pomembno, kako se imenuje
naslednja cerkev?
Že v
industrijskem predmestju Barselosa – Barselinhos-u - sem utrujena. Za ovinkom
pa zagledamo trgovine in restavracije, pozdrav romarjem in pred očmi se pokaže
kapela Nosa Senora da Ponte.
Ker je
kapela – da Ponte (ob mostu), takoj za njo je most, zgrajen skoraj 700 let
nazaj grofom Barselosa Donom Pedro. Za nas to pomeni bližajoče se in nujno
kosilo in počitek, za mesto v tedanjih časih pa je bil to velik razvoj mesta,
saj so jemali plačilo za prečkanje mostu in denar je šel na razvoj mesta. Že
takrat so most prečkali piligrimi, ki so tudi prispevali cerkvi in za
»turizem«.
 |
| rio Cavado |
Pogled
na Barselos je prelep, že samo to mi vlije novih moči. Vidim in mestno cerkev
Igerja Matriz in ostanki dvorca in vile plemištva. Čudim se, da po mostu se še
vedno (že?) vozijo avtomobile. 700 let?!
Tu
prečkamo rio Cavado in pridemo v Barcelos.
 |
| Ruševine grofovske palače |
Mestna
cerkev na hribu nad reko, poleg ruševin bivše grofovske palače. Pred dvorcem se
vidi »stolp sramu«, kamor so privezovali dolžnike in razne kršitelje, da so se
jim vsi smejali, v njih metali ogrizke, kakce ipd. Prijatelji so morali zbrati
za dolžniki manjkajoč znesek, do tedaj je bil kršitelj privezan na posmeh ostalim.
Tudi za manjše prekrške in nemoralna dejanja so te lahko tudi privezali...
Mogoče bi še vedno delovalo...
Pogled nazaj, na predmestje Barcelosa - Barcelinhos. Saj mesti sta ločeni le z reko, zakaj mora biti vsako zase mesto?
Simbol
Barselosa je petelin. Postavljeni so na več krajih v mestu. Seveda, slikamo se
zraven.
Vsekakor
obstaja legenda o petelinu. Legenda pripoveduje o romarju, ki so ga lokalne
oblasti obesile na podlagi lažne obtožbe. Na sodišču je romar trdil, da je
nedolžen, vendar sodnik ga je vseeno obsodil na obešanje. Romar je trdil, da
sodba ni pravična in da so obtožbe lažne. In da če ima on prav, bo pečeni
petelin na sodnikovi mizi začel plesati. Reveža so obesili, sodnik se pa je
odpravil na kosilo. Ko se je usedel za mizo, pečeni petelin je čudežno oživel,
pojavili so se perja, petelin je začel kikirikati in plesati. Sodnik in vojaki
so tekli do romarja, videli, da je bogec še vedno živ. Živ pa je bil zato, ker
ga držal Sveti Jakob in ni dopustil, da se je vrv zategnila. Tako petelin
postal simbol Barselosa. Brala sem še drugo različico legende, kjer je bila vpletena
še sodnikova hči, a sem pozabila podrobnosti... Gotovo se je poročila z
romarjem. Pisanega petelina se pa da kupiti za spomin povsod v Barcelosu.
Na trgu je
bivša bolnišnica in prenočišče za romarje. Starinski albergue. Sedaj pa je mestna
hiša.
Od prenočišča v Ratesu do Barcelosa imamo 17 km, se komaj privlečemo tja ob 13h, utrujene in lačne. Že prej smo izračunale, da tretji dan je najbolj težek. Utrujenost se že nabira, nismo pa še ulaufani v tak tempo. In res je.
Prehodimo
celotno centralno ulico, postavimo štampiljke v lepi cerkvi Bom Jesus. Tu je
tudi legenda, nekaj več kot 500 let nazaj se je na tedanjem trgu tukaj kar
pojavil križ iz zemlje. Takrat so tukaj postavili cerkev in vsako leta
praznujejo praznik Križa.
Iščemo
market, kjer bi kupili kaj za pojesti, Vika bi rada pojedla tudi topel obrok. V
mestu je polno zanimivosti, a odprte restavracije z meniji ali marketa ni
nikjer! Siesta!
Šele
na izhodu iz mesta najdemo odprt supermarket. Šele za Barcelosem, v predmestju,
pri cerkvi Sao Sebastian se spočijemo, jaz pojem vsaj nekaj in nato gremo
dalje. Imamo še cca. 7 km do prenočišča. Nekako počitek pomaga in dalje gre
lažje.
Za Barcelosem hodimo skozi podeželje in redke vasice. Zelo rogat bik se nič za nas ne zmeni.
Zadnjih 3
km že vklopim glasbo, tako po cesti skoraj plešemo, vsaj razpoloženje je boljše
in iz niča se naredi dodatna nujno potrebna energija. Vika je naredila kar posnetek delčka našega plesa... Škoda, ker se glasba ne sliši, zvočnike v telefonu so le zasilni. Tokratnja pesem je Chamber od lenny Kravitza. Kdo bi si mislil, da bo ro pravi Camino-komad!
Še dobro, da smo dodatno energijo pridobili, ker do albergue pot vodi precej v klanec, se vzpenjamo na vrh 170 m
visokega hriba. Za planince so te višine smešne, a po 25 km in 8 urah hoje strm
klanec v par kilometrov ti je res odveč...
Zelo
majhno naselje na hribu, Portela A Tamel, to je naš današnji cilj. Nekaj hiš, lepa
cerkev, poleg cerkvi je restavracija in moderno preurejena starinska stavba,
kjer je sedaj naše prenočišče.
Par ljudi
že poznamo, so že tukaj. Pred nami pa se je prikazala skupinica špancev, galama
in nikakor niso hitri... Tako v vrsti za check in že koristimo WiFi, ki ga ni
bilo zadnjih 3 dni... Nočitev tukaj stane 5 € po osebi, je pa samo za romarje.
V
sobi nas je 12 oseb, pogradi, Kenth je edini moški med vsemi ženskami. Pita je
tudi tukaj, pa mlada čehinja, Magdalena. Kuhinja in dnevna so lepo opremljeni.
Danes kuhamo juho in riž, vse iz vrečke. Kenth je skuhal kilo pašte, ponuja še vsem ostalim. Tudi mi imamo preveč riža,
nahranimo še Magdaleno. Nekateri so se pa odpravili v restavracijo, tam so že
pripravljeni meniji. Drugače tukaj v naselju ni marketa, na voljo imamo le to,
kar smo prinesli s seboj, pa nekaj malenkosti lahko dokupimo kar v albergue. Ob
20h še pride potujoča pekarna, kupimo le nekaj sladkega, za lahko noč.
Ko
pridemo v albergue, čez nekaj minut se ulije dež in dežuje celo noč. Vesele
smo, da smo uspele pred dežjem. Še dobro, da je WiFi, ves večer smo na vezi z
domačimi, pa objavljamo fotografije... Začijem našitek s simbolom Camino na rucak. Se jezim nase, ker sem vzela s seboj iglo z najmanjšo luknjico, kar je možno, ne vidim je niti z očali.
Zame
je bila to najboljša noč do sedaj. Končno sem spala, pa čeprav na obroke. Vso
noč je deževalo in jaz običajno težko spim, ko dežuje, celo dež me moti... Danes sem najbrž že toliko neprespana po 3 nočeh, da sem preslišala tudi to.
Tokrat pa Slobodanka sploh ni mogla spati, šla je spat v dnevno na kavč...
Ni komentarjev:
Objavite komentar