Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

petek, 16. december 2016

Camino de Santiago. 11. dan: Teo – Santiago de Compostela, 15,5 km, 3 ure 45 min

Štart ob 6.30. Hodimo še v temi, ful hitro. Skoraj laufamo uro pa pol. Dokler pridemo do prvega odprtega bara, se mi zdi, da sem skoraj mrtva od utrujenosti... 

Kava in brioš v predmestju SdC me spravijo k sebi in še pred dekleti se odpravim naprej proti centru, dokler punci še uživajo ob kavi. Dobro, da se je že malo zdanilo, moram pridobiti na razdalji, da potem ne divjam.
Do katedrale je samo še 6 km. 

Vedno več je znakov, da je cilj blizu. 

S tej strani na vhodu v mesto nas preseneti znak na razpotju. Odločile smo se za novejšo oznako (piše, da je krajše!), na levo. Tukaj je sledil zelo dolg vhod v mesto po prometnih ulicah. 
 Mesto je pred nami, skrito v jutranji meglici. 
V mestu hodimo obvezno vse trije skupaj. Puščic, ki kažejo pot je zelo malo, ko smo se že skoraj spraševale, če gremo pravo pot in kam moramo, se med hišami pokaže katedrala. Deloma je še prekrita z odri za rekonstrukcijo, ampak je prepoznavna in je že tako blizu!

Še 2 ovinka in smo pred katedralo! Nisem niti hotela, niti pomislila, da bi jokala, ko pridem tja. A ko zagledaš katedralo, tvoj cilj po prehojenih 280 km, si ganjen in hočeš-nočeš si predstavljaš, kako je to bilo stoletja nazaj, ko ni bilo TV/interneta, ljudje vse do SdC-ja si niso predstavljali, kako bo... In celo sedaj, z vso tehnologijo, si ganjen. 
Si vzamem trenutek zase, vsaka gre malo po svoje, potem pa, seveda, se fotkamo. Yes, we did it! Ker pa je to nam vmesna točka, vseeno smo z misli nekako naprej.
 Ko se malo »sestavimo«, gremo do ofisa piligrimov po Compostelo, certifikat, ki potrjuje, da si prehodil romarsko pot do Santiago. Danes vrsta je kratka (Poleti znajo čakati tudi po par ur. Že v 11. stoletju je v mesto prišlo tudi po več tisoč romarjev, v tistih časih noro velika številka. Sedaj je še več – okrog 300 tisoč letno…), le nekaj minutk in uslužbenka mi čestita, vpiše v Compostelo ime v latinščini. Na  naša dodatna vprašanja (glede romanja v Finisterro) gospa nam ne zna odgovoriti in nas pošlje v TIC. Ona pač ni usposobljena. Sama se pa tudi ne pozanima. 
 V ofisu piligrimov, preden ti izdajo Compostelo, moraš odkljukati, kakšen je bil cilj tvoje Poti – religiozni, duhovni ali turistični. Lahko rečem, da sem pri Camino izpolnila ali nekako dosegla svoj »turistični« cilj in celo najbrž spiritualni. Religiozni pa ne, ne morem. In tako mnogi izmed tistih, ki so šli hoditi to pot, imajo nekaj razlogov, ki ležijo na površju, skoraj vsak pa ima še nekaj globljega, ki drži večinoma samo zase.
Gremo na kavo, nato nazaj h katedrali. Pri najboljšem hotelu v mestu – Hostal de los Reis Catolicos – preverimo urnik obrokov – ob 9h, 12h, 19h. Še vedno velja izročilo, da vsak dan brezplačno povabijo na vsak obrok prvih 10 romarjev. Bomo videli, če bomo uspeli. Hotel je nastal kot prenočišče za romarje, veliko let nazaj, sedaj pa je odličen hotel tik ob katedrali.

V Santiago de Compostela je zgodovina na vsakem koraku. Tak kraj je lepo pogledat z vodičem, ki ti zna vse razložiti... Tako pa smo samo uživali v vzdušju. 

Stavba katedrale je bila postavljena v 12.stoletju po tem, ko so staro cerkev, ki je stala na tem mestu, izropali muslimane. Prisilili so prebivalce Santiaga, da so peš nesli zvonove v mošejo v Cordobi. Po rekonkisti so prebivalci Cordobe na enak način vrnili zvonove v Santiago.

Vodnik pravi, da je katedrala zgrajena iz granita neobičajne zlato-peščene barve. Katedrala velja za eno najlepših v Španiji in, kot se za takega velikana spodobi, ves čas se prenavlja, ena od stolpnic je vedno zavita za rekonstrukcijo. 
Opazujem dogajanje na trgu – piligrimi pridejo, vržejo nahrbtnik na tla, pobožajo kamen, naredijo selfie. Potem pa sedijo/ležijo na trgu, se sprehajajo po okoliških ulicah, srečajo znance, povsod so srečanja – poslavljanja - emocije. Mesto je izjemno »prijazno« do vsega tega dogajanja.
Oddamo rucake v shrambo, v katedralo ne smeš z rucakom. Obkrožimo cerkev z vseh strani (in lahko rečem, da je zelo velika) preden najdemo vodnjak, v katerem po tradiciji so se umili romarje preden so stopili v katedralo (je za vogalom trgovine, kamor oddaš nahrbtnik v shrambo). Tudi mi naredimo enako. 
V katedrali srečamo Magdaleno in Kentha, prišla sta včeraj v SdC. Katedrala je polna ljudi, pa je navadna sreda. Maša mi je delovala zelo svečana, skoraj bi rekla »show«, ampak dobro dozirano. Nisem religiozna, ampak spoštujem obrede in tiste, ki verjamejo. Skoraj zavidam tistim, ki verjamejo v »dobrega« Boga. Na začetku so našteli, iz katerih vse držav so prišli danes romarje, seveda povedo, da iz Porto so prišle romarke iz Slovenije. Kar kurja polt se naredi. Padre pozove vse prisotne, da molimo za romarje, ki so še na poti. Tako to deluje – ti vsak dan greš svojo Pot, ta čas pa zate molijo tisti, ki so že prišli. Župnik je zelo lepo govoril, kljub temu, da je bila maša v španščini, smo skoraj vse razumele... Ena nuna je tako lepo pela, da se te je kar dotaknilo. Zelo je »prav«, da prideš k maši direktno s Poti, brez »počitnic« v Santiago. Vse je bolj doživeto.
Jokala sem skoraj celo mašo in celo še potem... In tako kot jaz, še marsikdo drugi, ko drugih sploh ne gledaš in se osredotočiš na svoje občutke... Poseben kraj...
Za zaključek maše nam se je posrečilo videti še, kako zapustijo botafumeiro – veliko in 60 kg težko kadilo, ki naj bi ga prižigali le ob posebnih priložnostih, predvsem ob praznikih... Včasih so ga prižgali zato, da so malo prekrili vonj romarjev, ki so bili vse drugo kot dišeči po dolgi poti... Kadilo zanihajo 6 ali 8 krepkih mož, niha visoko, skoraj čisto do stropa. V nekem prospektu sem prebrala, da je kadilo že 2x odletelo skozi vhodna vrata. Zanimivo je, nekaj posebnega... Res smo vesele, da smo videle še to. 
Po končani maši gremo še v zakrstijo objeti kip Apostola Jakoba in nato še do njegovega groba.... Kip stoji v zakrstiji že sedemsto let in ves čas ga objemajo, ob tem molijo in prosijo za želje. Čisto osebna izkušnja, mene se je res dotaknilo. In zame to ni običajno, da me v cerkvah tako prevzame.
Zgodba o ostankih Apostola je zapletena in ni za skeptike. A včasih moraš samo verjeti. Svetega Jakoba, enega od Apostolov in sorodnikov Jesusa, je Juda obglavil v Jeruzalemu leta 44. Ostanki so v ladji poslali v morje. Čudežno ladja je pristala ob obali Španije, kjer je svetnik maševal že prej. V času maverskega vladanja so ostanki izgubili, nato so jih ponovno našli leta 813... Ponovno so jih izgubili ob prenovi katedrale leta 1700 in našli čez 100 let. Če verjamemo v to, lahko verjamemo v kar koli...
 Ker je maša ob 12. uri in traja več kot uro, zamudimo kosilo v nobel hotelu. Gremo v eno od restavracij v ulici, ki me zelo spominja na Čevljarsko v Kopru. V vsaki restavraciji ponujajo dnevni meni ali meni za piligrime po 10-12 €. 
Se napokamo, da se komaj premikamo, nato se odpravimo prevzeti nahrbtnike iz shrambe in se odpravimo do našega današnjega prenočišča, da ne bo slučajno zmanjkalo postelj. Spotoma si ogledujemo mesto. 

  




Eno najbolj priljubljenih med romarji (in tudi najcenejših v SdC) je hostel Seminario Menor, je tudi le nekaj minut iz centra. Ogromna stavba dominira na hribu, naredi prav veliki vtis. Sicer zadnji metri navkreber v hrib so vedno odveč po prehojenih kilometrih. Tukaj v prvem nadstropju še vedno poteka pouk, v ostalih nadstropjih pa je ogromen hostel. Postelja v skupni sobi stane 12 €, in niso pogradi. Poleg postelje imaš celo omarico, kamor lahko zakleneš svoje stvari. Skratka – luksuz!

 Takoj rezerviramo prenočišče še za noč, ko se vrnemo v SdC iz Finisterre, preden letimo domov. Nato se vrnemo v mesto. Po ulicah je polno takih, ki prosjačijo za denar, to pa ful ne maram. Gremo na kozarček vina in nekaj sladkega. Smo pa preveč site, da bi se odpravile na večerjo v hotel. Spet krožimo po ulicah okrog katedrale. Cerkev San Tiago (Svetega Jakoba) je center in srce starega mesta. Vse ulice Santiaga vodijo sem.

 Center mesta je kompakten in res me spominja na Koper. Večinoma so stavbe zgrajene iz podobnega »zlatega« granita kakor katedrala. Ves center Santiago de Compostele je vpisan v UNESCOv seznam. SdC je tudi center Galicije, je študentsko mesto in je veliko mesto. Ampak po mojem, sem moraš priti peš. Ne priti z letalom ali busom, temveč priti peš. V Santiago vlada romarsko vzdušje in mesto je navajeno srečati piligrime. Le koliko jih je že prišlo pred mano sem?
 Dvorišče univerze:
Še pred temo se vrnemo v naš albergue, dopisujemo se z Lauro iz Litve. Poslovile smo se v A Portelli, kjer nam je Jorge delal quiemado. Laura je prišla v Santiago že včeraj, danes je šla na izlet v Finisterro – organiziranih enodnevnih izletov ponujajo na vsakem koraku. Zdaj je nazaj z izleta in imamo priliko, da bi se srečale v mestu, preden ona jutri odpotuje, a nekako se ne uskladimo...
Ena najbolj znanih restavracij v Santiago, tukaj naj bi se dobile z Lauro. A nismo bili ob istem času.  
Hecno, med sprehodi po mestu srečamo še precej znancev – Emily in mladega nemca, ki vadi portugalsko, poljska brata iz A Portelle... Vsi smo tukaj. A jaz se veselim, da jutri gremo dalje, en dan velikega mesta mi je dovolj vrh glave.

Nadaljevanje: 12. dan: Santiago de Compostela – Negreira,25,2 km, 7 ur

Ni komentarjev:

Objavite komentar