Azurna obala: kratek izlet in površen ogled

Že nekaj let imam željo, da bi obiskali Azurno obalo. En čas je bila želja zelo živa in sva že celo delala načrte, potem vse skupaj se je malo ustavilo. Ko smo v začetku leta razmišljali, kam bi pa šli na naslednji izlet, vsi smo se strinjali, da bi tokrat šli z avtom in ne z letalom (situacija v svetu je kar je). Azurna obala se je izkazala kot odlična izbira - ne preveč daleč, nam relativno neznana, povprečno prijetno vreme, pa še Monaco je kot zanimiv bonus.

Tokrat se je nas zbralo 8 oseb, potujemo s kombijem, Opel Vivaro (kasneje se je izkazalo, da je zelo pomembna njegova višina -1,99 cm). Štart z naše Obale ob 6h zjutraj in čez 2 uri že prvi postanek na Avtogrilu v Italiji na obveznem kapučinu. Že v navadi je, da na prvem Avtogrilu naredimo skupinsko fotko, ker pozneje na poti zelo težko se slikamo vsi skupaj J

Mimo Benetk, Verone in Brescie se vozimo po Padski nižini, pokrajina je povsem ravna in dolgočasna, še dobro, da so italijanska mesta in vasice včasih povsem blizu avtoceste in je kaj videti. Tokrat se na dolgo vožnjo pripravimo z zalogami od doma in na postajališču si pripravimo pravi piknik z domačimi dobrotami in istrskim refoškom. 

Držimo se smeri za Genovo, mimo Piacenze. Nekje za Tortono, za mestecem Nove Ligure (ki je nam znano po temu, da na italijanski televiziji že leta in leta obravnavajo umor malega Simone-ja, ki ga je menda umorila kar mati...) se začnejo hribe. Po dežju vzdolž Padske nižine (prečkamo tudi reko Pad – Po'), v hribih presenetljivo vidimo še precej snega. Čas potovanja – 7. marec, zunanja temperatura je -2°C! Veseli nas, da se je vrnilo sonce. 

Fantom je vedno lažje :)

Začne se Ligurija, začnejo se hribi in predori. In čez kakih 20 km še z vrha prelaza zagledamo v daljavi morje. Wow, zelo nizko je v primerjavi z nivojem, kjer smo mi. Preko več mostov in tunelov se spustimo skoraj do morja, Genova se že vidi, hribi se strmo spuščajo kar v morje. Debatiramo, katero morje je to. Ko pozneje preverimo zemljevid – vsi imamo prav, čeprav naštejemo kar 3 nazive – Ligursko morje, ki je del Tirenskega morja, ki je del Sredozemskega morja. Ki je del Atlantika J. Zunaj se naredijo prijetnih 11 °C. Pokrajina je prelepa in je razgibana, občasno iz okna vidimo mesteca, ki so ujeta med morjem in zelenimi hribi, vasice in trdnjave na vrhovih, terase nasadov oljk in v okolici San Rema ogromno zasteklenih toplih gred, rože in sadje...

Cestnina od Trsta (Monfalcone) do Ventimiglie, zadnjega italijanskega mesta na poti k Franciji, znaša krepko zasoljenih 58,30 €. Z vožnjo nazaj bi pokrili strošek letne vinjete! Po Italiji je drago potovati ne samo zaradi 30% dražjega bencina, predvsem pa zaradi noro dragih cestnin. In niso neumni, da bi uvedli vinjeto... 

Neopazno prečkamo mejo s Francijo in avtocesto zapustimo na izvozu za Menton. Menton sicer smo črtali iz naših načrtov ogledov Azurne obale, a naša »pilota« se zadnji moment odločita, da bo luštno se zapeljati dol z avtoceste in si vsaj iz avta ogledati Azurno obalo bližje morju. Avtocesta namreč je speljana kakih 50-80 metrov nad višino morja, razglednih točk ni nikjer, sploh pa ne v smeri iz Italije. Iz Izole do Mentona smo potrebovali približno 8 ur in cca. 730 km vožnje večinoma po pravilih in omejitvah s par postanki.

Menton na zemljevidu deluje malo mestece, v resnici se kar en čas vozimo od avtoceste po mestnih ulicah, presenetljivo prometnih. Vztrajno nadaljujemo proti morju, čeprav sploh ne vemo, ali je mogoče ob morju voziti, ali je mogoče cesta speljana proč od obale. Ob ulici opazimo ostanki figur iz agrumov, ki so jih pripravili za ravno kar zaključen festival limon. V Mentonu vsako leto drugo polovico februarja odvija festival limon. Navdušeni pridemo čisto do promenade, kakor bi se peljali po promenadi v Portorožu, samo, da je več palm in ni barak s trgovinami na strani plaže... Precej je tudi prostih parkirnih mest ob plaži. (Poleti je zagotovo drugače). 

Se samo vozimo skozi mesto, ob morju so sami hoteli, restavracije. Na koncu promenade se cesta v ovinkih se dvigne in se ustavimo ob čudoviti razgledni točki – na mesto in obalo Mentona. Ta slika je čisti povzetek Azurne obale – sonce, plaže, morje, hribe vse do vode in naselja vmes. Tu naredimo najlepše današnje slike in mogoče celo celotnega potovanja.

Dalje nadaljujemo vožnjo po t.i. spodnji cesti proti Monacu. Namreč na Azurni obali so ceste v treh »nivojih« - skoraj čisto ob obali skozi mesta, nekako na sredi hriba nekoliko nad mesti in zgoraj po avtocesti. Tu je link: http://www.frenchmoments.eu/corniche-roads-of-the-french-riviera/

Prometa je ogromno, pravzaprav primerljivo z našo obalo v poletni sezoni. Kaj se dogaja tu poleti si lahko le predstavljam. Zagotovo moraš imeti krepke živce, da bi prišel sem z avtom poleti. Ves čas pričakujemo – »zdaj-zdaj bo Monaco« in ga res prepoznamo, ko se za ovinkom za hip pokažejo nebotičnike nad pristaniščem.

Ja, to je Monaco, čeprav meja sploh ni opazna. Na krožišču je tabla »Monaco«, zraven je policistka, predvidevamo, da je to bila meja. Se vozimo skozi državico, poskušamo se držati smeri za Nico, ki je naš današnji cilj in kjer imamo rezerviran hotel. To pa ni tako enostavno, saj na tablah pogosto so le oznake predelov Monaca, napisi so v francoščini, ulice so ozke, stavbe so vedno bolj ena na drugi, vse je nagneteno. Vključno s šoferjem požiramo z očmi vse okrog. Drugi šoferji, niti pešci, nihče ne pokaže, da je nervozen, zato vozimo počasi, zaidemo skoraj do bolnice. V Monacu najbrž je vsaka cesta vsaj deloma speljana pod zemljo – predori in podvozi so kar iznenada. Zelo smo pozorni na oznake višine, pogosti so taki, ki imajo omejitev 2,30 m ali 2,10 m. S Freddyjem pomisliva – z avtodomom tu že ne moreva priti. Spotoma gledamo, kako je s parkiranjem (ogled žepne državice imamo v načrtu jutri) – zunanjih odprtih parkirišč praktično ni, podzemna pa večinoma imajo oznako 2,10 m ali celo 1,90 m, kar za naš 2 m visok kombi bo premalo. 

Zelo počasi napredujemo skozi mesto. Vse je popedenano, kljub temu, da so hiše res nagnetene ena čez drugo, mesto ima svoj čar in lepoto, precej je zelenja, rož, zanimivih detajlov. In povsod – čisti luksuz, razkošje, vse je drago in bogato že na pogled. 

Skoraj nam je škoda časa se samo voziti skozi Monaco, raje si ga bomo jutri zaprav ogledali. Nikakor ne najdemo izvoza za Nico po »stari« priobalni cesti, zato vzamemo izvoz za Nico na avtocesti. (Jutri se je zgodba ponovila, Monaco smo lahko zapustili le po avtocesti, lokalna cesta se nekje skriva J). Tik pred cestninsko postajo je prijetno počivališče z razgledom na hribe, zraven je WC. Se ustavimo za pozno kosilo, domačih dobrot še ni konec, ne vemo pa, kje in kako dolgo bomo iskali hotel in parking. 

Ta košček avtoceste od Monaca do Nice stane 2,40 €. 

Nica je zelo veliko mesto, vsaj za naše razmere, ima okrog  pol milijona prebivalcev. V moji predstavi bi morala biti Nica precej manjša in bolj »butična«. Izvoz z avtoceste nas vodi skozi celo mesto po prometnih ulicah, gre pa zelo počasi. Hotel imamo v centru nekaj ulic pred Angleško promenado. Ibis hotel nas je povsem zadovoljil v Amsterdamu, tudi po drugih evropskih mestih smo že bivali v Ibis-hotelih, zato tokrat je tudi bil izbran Ibis. Tokratni naš Ibis je bil odprt manj kot pred letom dni in je še čisto nov in svež. 

V Nici pa, žal, Ibis ne ponuja parkirišča. Oz. predlagali so nam parkiranje v bližnji garažni hiši, višina garaže pa je le 1,90 m. Ne gre! Srečno naključje je želelo, da dokler nosimo kovčke ven iz avtomobila, ki se je ustavil na dovozu pred hotelom in garažo, se sprosti eno parkirano mesto v ulici tik pod okni naše sobe. V ulici se parkirišča plačajo od 08.00 do 20.00, vsaka ura je 1,20 €, kot v Portorožu. Prosta mesta pa so zagotovo problem, skrbi nas tudi za varnost vozila. Francozi so znani, da se ne obremenjujejo in po potrebi potisnejo malo naprej-nazaj vozila, ki so preblizu parkirana.

pogled iz hotelske sobe

Se odpravimo na popoldanski sprehod po mestu, sproti pa preverjamo vse parkirne hiše (zunanjih parkirišč, razen tistih ob cesti, tukaj tudi ne najdemo). Višina garaž je tukaj 1,90 m in edina parkirna hiša višine 2,30 m je v bližini trga Massena, stane 48 €/dan (skoraj enako plačamo za hotel za sobo za 2 osebi!). V garaži pa so sami Maserati, Porscheji, Bentleyji in podobno... Vendar si garažo držimo v mislih, če jutri ne bi imeli kam dati avta... 

Ko nekako najdemo plan B za parkiranje, pričnemo uživati v raziskovanju mesta. Prva je Angleška promenada. Pozneje sem zaključila, da Angleška promenada je meni edini prijeten kraj v Nici, vse ostalo nekako me ni navdušilo. Tukaj pa – ljudje se sprehajajo, tečejo, kolesarijo, prijeten kraj. Skoraj se odločimo, da zjutraj bomo šli laufat po promenadi. Sproti potem se je izkazalo, da po celem dnevu pohajanja, res ni bilo dodatnih moči za športanje J. 

Prodnata plaža ob promenadi. V tem času je prazna, le v restavraciji na plaži so ljudje lepo zaviti in pijejo vino in opazujejo že zahajajoče sonce. Dolce vita...

Evropski penzionisti ob poletnih večerih zagotovo radi posedajo tu na klopcah, mladi slikarji pa tu rišejo svoje slike, ki jih nato z veseljem prodajajo. 

Se ustavimo pri znamenitem Negresco hotelu, poimenovanem po lastniku – romunu Anri Negresco. Čeprav je hotel tako znan in naj bi bil zelo prestižen, cena sobe v tem času znaša okrog 150 €, kar ni taka reč za tak hotel na taki lokaciji. So pa bivali v tem hotelu praktično vse znane osebe, ki so kdaj koli bivali v Nici – Coco Chanel, Heminguey, Marlene Ditrich, Dali, Picasso, Michael Jackson ipd... Tukaj v baru do in po filmskem festivalu v Cannesu pijejo znani igralci in režiserji. 

Smešno oblečen portir nas sicer ne pusti noter, pred vrati je tabla, da noter smejo le gostje hotela. 

Po mestu tu pa tam srečamo skoraj otroške figure. Čemu je namen, ne vem...

Ob promenadi se sprehodimo do parka Alberta I.  

Trg Massenna, najbrž kar središče mesta. Če bi komu priporočala, kje vzeti hotel v Nici, da ste v centru – naj bo čim bližje trgu Massena. Trg je poimenovan po Napoleonovemu generalu Andre Massena, ki pravijo, da si je kar znal prisvojiti reči, predvsem drage... Menda nekoč mu je Napoleon dejal, da je Massena »največji tat na svetu«, na kar Massena mu je odvrnil – »šele za vami, moj imperator«. 

14 let nazaj so se odločili, da trg malo posodobijo, tako so se pojavile gumijaste moške figure, združuje jih skupen naziv »Klepet v Nici«, figure naj bi ponazarjale celine. 

5 let nazaj po dolgi restavraciji se je vrnil na svoje mesto kip Apollona. Obnova kipa je stala dragih 90 tisoč Eur. 

Nica je kraljica Azurne obale, za mnoge je sanjsko mesto, kjer je vedno sonce (statistično je tukaj 320 sončnih dni letno, temperatura pa nikoli ne pade pod 10 stopinj in redko presega 25°C, popolno vreme skratka). Nica, pa tudi Cannes, zadnjih 100-150 let je postal sinonim za oddih plemištva in bogatašev. V Nici je bilo ogromno ruskih plemičev, tako še vedno je ostala prelepa ruska cerkev. Promenada pa je poimenovana po angležih, ki so radi preživeli tukaj svojo kislo jesen-zimo. 

Sedaj sicer malo kaj nas spominja na aristokratsko preteklost. Nica je praktično vsem dostopna in večina turistov se odloči za bivanje ravno v Nici – saj je nekakšen center Azurne obale. 

Se spustimo in se »zgubimo« v ulicah starega mesta – VieilleVille. Pridemo do dvorca Pravosodja. 

Nasproti je dvorec Ruska, za katerega takoj pomisliš, da je cerkev. Notre Dame pa skoraj ne najdemo, šele ko dvignemo glave in zagledamo špice cerkva, ugotovimo, da smo šli že mimo. Povsem je skrita med stavbami. 

Poskusimo lokalne slaščice – macarone, sladko, nič posebnega, neka vrsta mehkih piškotov. 

Zvečer z morja vleče zelo frišen veter. Čez dan in na soncu so temperature zelo prijetne, ko se pa sonce skrije, sploh ni toplo. Na ulicah je občutno manj ljudi takoj, ko pade tema.

Znamenita Angleška promenada je dolga kar 5 km, ob prestižnih hotelih, casinojih, restavracijah in trgovinah.

Zavijemo v bistro, prvi stik s cenami na Azurni obali. Ja, smo vedeli in pričakovali, da bo drago. Zato niti se ne zgražamo nad čajem ali kavo po 4 €, pivo 5 €, kozarec vina 4,5-8 €, 2 dcl penine – 20 € in tako dalje. Še dobro, da je mrzlo in da ne bomo sladoleda J, poleti se gotovo več zapravlja.

Nekaj utrinkov večerne Nice:

V Nici je vsekakor več muzejev znanih slikarjev (Shagall, Renuar, Matisse), gledališče in opera, a ničesar nismo obiskali.

Fontana na trgu Massena:

"Klepetavci" so dobile barve:

Zelo lep park za trgom Massena, do 20h je še lepši ob fontanah;

Ko vodo izklopijo, zazdi se, da je nastalo jezero sredi mesta. Odsevi:

Bilo bi zanimivo dobiti sobo v tem hotelu:

Zgodovinska stavba liceja Massena:

Darka me je »naučila«, da je treba predvsem moški kip slikati spredaj in zadaj.

En drugi večer se odpravimo skozi park za trgom Massena do trga Garibaldi. Še nedolgo nazaj so trg obnavljali, vsa dela še niso zaključena. Trg nekoliko spominja na italijanski trg nekje v Lombardiji in to ni samo stilizacija. Trg so zgradili 300 let nazaj, ko je bila Nica italijanska.

Na trgu se da dobro jesti, tu je restavracija »Cafe de Turin«, ki ima zelo dobra priporočila, predvsem kar se tiče morske hrane in ostrig. Cene so menda sprejemljive... 

Mesto me nikakor ne navduši, promet, trgovine, nič posebnega. Mogoče smo bili premalo časa, da nisem ujela prave Nice.

Veliko bolj je prijetna Nica zjutraj. Čeprav je še zelo mrzlo. Trg Massena, vse poti vodijo tu skozi.

Ulice starega mesta:

Iščemo pot na vrh hriba, ki je takoj nad starim mestom.

Gremo proti stolpu Bellanda, poleg je dvigalo za priti na vrh Grajskega hriba – Chateau hill. Všeč mi je vse, kar povezano vsaj malo z naravo in z razgledom. Zato tudi Chateau hill je definitivno točka zame. Dvigalo sicer še ne dela, je bilo še prezgodaj, začne šele ob 10h in dela do teme. 

Gremo po potki in po stopnicah peš gor, na 92 m visok hrib, kjer je bil grad, ki so ga uničili 300 let nazaj. Zdaj ostankov gradu praktično ni več. 

Z vsakim korakom razgled na mesto je lepši. Sedaj je pač samo cesta ob morju, pa nekaj palm zraven, včasih pa je bilo vse veliko bolj nobel, po obali se je sprehajala angleška kraljica Viktorija. Po dnevi se je sprehajala, zvečer pa se je vozila v kočiji, ki jo je vlekel osliček Jako.  Sprehod po promenadi se pa je tragično končal za Isedoro Dunkan -  njen šal se je zapletel med kolesa avtomobila, ko se je vanj usedla, in jo je zadavil... 

Stolp Bellanda so zgradili 190 let nazaj, namesto porušenega stolpa St. Elmo 300 let nazaj, skupaj z uničenim gradom. S stolpa Bellanda je fantastičen razgled na mesto, zanimiva je slika nekega sodobnega slikarja – moderna in groteskna Nica. 

Pod vrhom hriba je slap. Umetni, ampak od tega nič manj lep. 

Na vrhu hriba zelo piha, sonce se še ni pokazalo, prav mrzlo je. Ostankov gradu tudi ni več, grad je stal nekje v 14-17. stoletju in je uničen že 300 let nazaj.

Z razgledne ploščadi na vrhu hriba se pa odpre najlepši pogled na Nico. Se vidi mesto v celoti in prekrasen zaliv.

Ko se spustimo dol, gremo skozi tržnico Cour Saleya v starem delu mesta. Tržnica je znana po cvetju in ga je res precej, pa še veliko ceneje je kot pri nas (najbrž to je edino, kar je tukaj ceneje kot pri nas). Čudoviti veliki šopki so po 10-15 €. Pri nas to zagotovo stane preko 30 €. Prodajajo tudi sadje in milo, sivko, nekaj lokalnih salam in sirov, a vse skupaj sploh ni veliko, glede na to, da je tržnica pozicionirana kot ena od top znamenitosti v Nici. Ni taka reč. 

Slobodanka nama izbere mango, takoj ga je zavohala, da je dober. Že celotno potovanje jemo »na prostem«, tako tudi mango zmažemo kar sredi trga Massena J. 

Po pojedini in kavi (hehe, tokrat v café) zavijemo še na shopping v Galerie Lafayette, imamo dobri spomini še iz Pariza. Tukaj sicer prodajajo samo oblačila-kozmetiko, zato vino-konjak-sir nabavimo v neki xy trgovini. To pač moramo prinesti domov iz Francije. 

En popoldan nas pelje Darka na »ogled« vil bogatašev na polotoku CapFerrat. CapFerrat je rt med Nico in Monaco, med zelenjem in za visokimi ograjami so tu izjemno drage vile, s parki in bazeni. Zaradi ograj in visokih živih mej se praktično nič ne vidi, tudi k morju z avtom ne prideš. Je pa ob morju okrog celotnega polotoka speljana peš sprehajalna pot in tako še največji bogataš nima »svojega« kosa plaže. 

Ena od vil – vila Ephrussi, vila Rotschildov je odprta za ogled za javnost. Baronesa Rotschild pred okrog 100 let je z veliko izbranega okusa opremila vilo, okrog vile pa je izjemno lep park, v slogu tistih pred dvorci – Versailles in podobno. 

Parkiramo se kar pred vilo ob razgledni ploščadi, ura je pozen popoldan, smo lačni, povlečemo iz avta še vse zaloge, kar je ostalo hrane in pijače in se blazno smejimo, da imamo piknik kar pri Rotschildih. Ker piknik iz avtomobilskega prtljažnika nikakor se ne sklada z luksuzno vilo in izjemno lokacijo, je zato vse toliko bolj smešno. Odpremo kar šampanjec – »nek se vidi raskoš« in »živeli 8. marec« J.

Dokler se zabavamo (in jemo), pridemo do blagajne samo 2 minute po tem, ko je bil lahko zadnji vstop. Gospa na blagajni (ne vemo, če imajo kamere in pogled na dovoz, kjer smo se zabavali) nas nikakor noče sprejeti, češ, da je zaključila blagajno, da je ura čez in da ne more izdati kart (princip davčnih blagajn kot pri nas – bi se videlo, da so karte izdane po uri določene v urniku). Blagajničarki rečemo – ne rabimo kart, spravi vstopnino v žep oz. mimo kase, ampak ne popusti in tako za ogled vile se obrišemo pod nosom... Vsaj smo se nasmejali.

Za "piknik" smo si izbrali kraj s fenomenalnim razgledom:

Se zapeljemo do pristanišča CapFerrat, kratek sprehod, opazujemo, kako sonce se skriva za hribi...

V Nici smo samo bivali in si jo ogledali bolj zjutraj in zvečer, čez dan pa smo bili na izletih – Monaco, vasice Eze in St. Paul deVence, Saint Tropez, Cannes in Antibes, celo italijanski San Remo že na poti nazaj. Obiskali smo kar precej krajev, ogledali smo si jih precej površno, a v nekaj dnevih smo si ustvarili svoje mnenje o famozni Azurni obali. O vsakem od teh krajev bom še napisala blog. A če povzamem – Monako in male vasice na hribih so bile všeč vsem nam. Saint Tropez je bil všeč samo meni (ker je bil povsem prazen, skoraj brez ljudi in povsem brez avtomobilov), Cannes nekje polovica je izbrala za kraj, kjer bi radi živeli (ne jaz)... Nica pa – nič posebnega... Vse skupaj pa, kljub temu da veš, da ni nič posebnega, in da je zelo napihnjena vsa fama, je vsekakor vredno ogleda, vsaj zato, da si ustvariš svoje mnenje. Za nas, ki smo vajeni naših in hrvaških obalnih mest, smo našli precej podobnosti z Rovinjem, Piranom, Portorožem in Grožnjanom. A tukaj je vseeno vse skupaj malo bolj popedenano in zavito v bonbonček... Vedno bolj pa ugotavljam, da so mi ljubša majhna mesta in stik z naravo; promet, dolge ulice in množice ljudi pa so zame vedno večji minus... EMŠO J