Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

sreda, 23. marec 2016

Izlet na Azurno obalo: Eze

Azurna obala ni samo Monaco - Nice - Cannes. Azurna obala je tudi nekaj manjših vasic, nekoliko proč od obale, nekoliko višje na hribih, nekoliko manj mondenih in veliko bolj srednjeveških in zato meni neprimerljivo veliko bolj slikovitih in očarljivih. Ena od teh je Eze, najbrž med najbolj znanimi in obiskanimi. Eze je bil "number 1" na lestvici želja na Azurni obali, poleg Monaco.

V začetku marca na Azurni obali jutra so oblačna, čeprav pozneje, čez dan, se naredi lepo. Odpravimo se iz Nice navsezgodaj, zdi se, da ujamemo še jutranjo konico, ali je pač tukaj vedno tak promet. Še vedno nikakor se ne moremo navaditi na to, da je Nica tako velika in vsaka vožnja ven iz mesta vzame najmanj pol ure časa. Tokrat smo namenjeni v Eze in nato v Monaco. Vozimo po razgledni cesti nad obalo. No, tukaj je vsaka cesta razgledna. Ob cesti je več razglednih točk. Se ustavimo na eni, s pogledom na polotok Cap Ferrat, ki je znan po vilah bogatašev in nasploh enem najdražjih zemljišč. Lepo je, ni kaj.
Še pogled v smeri Villefranche sur Mer in Mont Boron nad Nico.
Za temnimi oblaki se nad morjem kaže sonce.
Eze je tipična srednjeveška vasica na vrhu hriba, zato parkirati se moraš na parkirišču pod vhodom v mesto. Imamo srečo in najdemo prostor na sicer niti ni tako velikem parkirišču. Takoj nas preseneti način dostave v mesto - helikopter. Na vrhu so namreč nekaj obnavljali in gradbeni materiali dostavljajo na tak način.
Pravijo, da je Eze mestece samo za turiste, kjer ne najdeš miru in ni mogoče uživati. Najbrž smo imeli srečo, da smo ga videli drugače. Ni bilo razigranega sonca in toplega vetra, nizki oblaki so nas prisilili, da smo vzeli s seboj še dežnike. Ni bilo turistov, le redko kdaj so šli mimo delavci gradbišča in zaposleni hotelov. Na praznih ulicah smo se lahko res prepustili vtisu srednjega veka.
Široke in položne stopnice te vztrajno peljejo višje in višje k pravemu vhodu v mesto.

Spotoma opazujemo panoramo.
Pod mestnim obzidjem se vidi zanimiv park. Živalski vrt, kjer so živali obstali. Nekateri celo obležali ;)

Čuva jih srednjeveški vitez.
Mogočno obzidje in vhod v mesto pričajo o razburkani zgodovini. Vasica je bila osnovana že 600 let pred našim štetjem, najprej so se tu naselili ligurska plemena. Eze je bil eno od prvih naselij v tem predelu. Pozneje so prišli sem Rimljane in zgradili utrdbo, ki so jo nujno potrebovali skozi vso zgodovino, saj je mesto ves čas menjavalo vladarje, od rimljanov do mavrov, od francozov do turkov.
Za vhodom v mesto prideš na prelepo teraso restavracije. Ki pa je ob 9h zjutraj še zaprta. Terasa je krasna razgledna točka. In mogoče ravno ta razgled je dal ime kraju - od latinskega Avisium, tako so se imenovali razgledne točke v hribih, kjer so spremljali dogajanje v okolici. Bolj pogosto pa je naziv Eze povezujejo z imenom staroegipčanske boginje Isis. 
Vse hiše so zgrajene iz kamna, ozke ulice so tlakovane. Sprehajati se in se zgubiti v teh uličicah je pravi užitek. Vseeno, pot nas ves čas pelje višje in višje. Sicer pred vhodom v mesto je turistična pisarna, kjer lahko vzameš načrt mesta (vstop je prost), načrta pa res ne potrebuješ. Se samo sprehajaš.

Skoraj v vsaki hiši je trgovina, galerija ali atelje kakega umetnika.

V začetku marca se še narava v Ezu prebuja, kljub temu je že sedaj veliko zelenja in rož. Vidimo pa še ogromno rastlin in predvsem plezalk/ovijalk, ki najbrž pozneje popolnoma spremenijo videz kraja. Fotografi samo obstanemo z odprtimi usti. Fotografiraš lahko vsako hišo.

Eze v taki podobi kot ga poznamo danes je nastal nekje v 10. stoletju in je struktura mesta odlično ohranjena vse do današnjih časov. Zelo zanimivo je opazovati fasade, starinska vrata in okna, veliko manjših in zanimivih detajlov. Tudi moderni dodatki zelo lepo dopolnjujejo podobo mesta.
Zgodovinska znamenitost v Ezu je cerkev Svetega Križa, ki je stara 700 let in je tudi najstarejša stavba v mestu. Druga cerkev je Notre Dame de l'Assomption, zgradil jo je v 18. stoletju italijanski arhitekt Spinelli.

Pogled nad strehami...
Imam zelo rada taka srednjeveška mesteca, še najbolj nas je Eze spominjal na Grožnjan ali celo Hum. Tukaj lahko se sprehajaš in sprehajaš, si ogleduješ in poslušaš. Vsaka hiša te lahko popelje v pravljico. Bilo bi zanimivo, če bi hiše lahko pripovedovali vsaka svojo zgodovino.
Želeli smo obiskati Eksotičen vrt na samem vrhu Eza, kjer je bila nekoč trdnjava. Ostanki trdnjave se še vedno prepoznajo. In ravno tam potekajo gradbena dela s helikoptersko dostavo. Vhod v vrtove je zaprt (je za doplačilo), sicer pa iz urnika  na vhodu ugotovimo, da smo enostavno prezgodaj - odpira se šele ob 10.30. Tako ostanemo brez eksotičnega vrta, ne bomo čakali, da se odpre, mogoče bo kdaj prilika ga obiskati v sončnem vremenu in v poletnem času, ko bo vse lepše in bolj pisano. Malo sem razočarana, ker iz vrtov je najlepši pogled na okolico in celotno Azurno obalo.

Se odpravimo po ulicah navzdol, naredimo nekakšen krog po mestu. Ogromno zanimivih detajlov - od svetilk do rožic in tablic z nazivom trgovin.


V Eze se je z veseljem vračal Walt Disney in Nietzsche. Ravno v Ezu je Nietzsche napisal enega od najbolj slavnih svojih filozofskih del "Tako je govoril Zaratustra". Čeprav meni je Eze bolj za pisati pravljice kot zamorjena filozofska dognanja :)
Zanimivo, da v mestu govorijo monegaški jezik, uradni jezik Monaca, ki je nekakšna mešanica italijanščine in francoščine.
Na eni od stavb opazimo naziv Chateau d'Eze, poleg so oznake za hotel. Stopimo noter, receptor sicer nas prijazno opozori, da nam ne bo mogel z ničemer postreči, saj ravno streže zajtrke gostom hotela. Hotel ima 12 sob, nekaj vhodov v sobe vidimo kar z ulice, vsaka je posebna. Notranjost je tudi stilsko usklajena, čisti srednji vek in muzej. Pogledamo cenik sob - od 280 € v nizki sezoni do 720 € v času dirke Formula 1.
Vhod v hotel:

Hotel ima fantastično teraso z najlepšim pogledom na Azurno obalo. Ravno zaradi razgleda je grad nekoč kupil švedski kralj za svojega sina. Grad so uporabljali v letih 1923 -1953 za počitnice švedske kraljeve družine.
Nor razgled s hotelske terase:

Jah, kavice pa ni bilo, fant je bil zaposlen z gosti hotela. No, vsaj nam je dovolil se razgledati po hotelu.

Nadaljujemo našo pot po mestu. Uro ali dve za ogled mesta je čisto dovolj. Za dodati kako uro, če bi uspeli še v vrtove.

Kljub komaj prebujajoči se pomladi je že polno rožic.

Dežnika na srečo ne rabimo.

Ob čudovitem parku in razgledni terasi opazimo še en hotel - Chateau de la Chevre d'Or - Dvorec Zlate koze (ali kozla?). Zagotovo je kaka legenda tudi o temu dvorcu. Tudi tukaj opazimo natakarje z zajtrki, malo se razgledamo na terasi, v stavbo pa ne gremo.

Pogled s terase dol do obale. Eze je kar precej visoko na hribu.

Skozi ulice se spuščamo vedno nižje proti vhodu v mesto. Skoraj ti je žal zapuščati mesto, tako je očarljivo. In je jasno zakaj nismo dobili tukaj poceni hotela - ker jih pač ni. Preden smo šli na Azurno obalo, je bila ideja, da bi spali v hotelu v kakšni vasici. Ko pa smo videli cene, smo se odločili za Nico :) Sicer izven samega srednjeveškega jedra so stavbe in celo še nek hotel - ob parkirišču in cesti, ki vodi do Eza, a tisto ni več tisto pravo...
Ob izhodu iz mesta vidimo kažipot za peš pot do plaže, tako imenovano pot Nietzscheja. Tu se je on sprehajal in filozofiral. Mi nismo šli do plaže, 45 minut dol, pa še toliko ali več za gor je bilo preveč za našo družbo. Se je že mudilo v Monaco, kjer smo želeli ujeti menjavo straže pred dvorcem.
Zdaj, ko smo se že vrnili domov, lahko zagotovo rečem, da je Eze vsekakor vreden obiska, bil mi je bolj všeč kot kak Cannes, Nica ali Antibes.

Ni komentarjev:

Objavite komentar