En dan v Monaco.

Spomladanski obisk Azurne obale ne bil popoln brez izleta v Monaco, žepno državico skoraj na meji med Francijo in Italijo. Iz Nice do tu je kakih 30 minut vožnje.

Nekoč Somerset Maugham je rekel o Monaco, da je to sončno mesto za vse, ki želijo ostati v senci. Presenetljivo točna trditev, saj s svojo majhnostjo Monaco kljub vsemu ponuja nešteto osamljenih kotičkov in možnosti se skriti od radovednih oči. Recimo, v Cannesu veljaki tega sveta se sprehajajo po Croisette ali sedijo na terasah dragih hotelov. V Monaco ti deluje, da razen turistov s fotoaparati in zaposlenih na gradbiščih ni nikogar. Kar je samo navidezno in povsod srečujemo “sledi” luksuza in bogastva – dragi avtomobili, jahte, najdražje na svetu trgovine in oglase za milijonske nepremičnine.

Najprej rešimo zagato s parkiranjem. Zunanjih parkirišč skoraj da ni, garažne hiše so označene vsaka s svojim imenom in povsod po mestu so smernice za garažo, navedeno je tudi število prostih mest. Večina garaž ima višino 2,0-2,1 m. Ker potujemo s kombijem, je višina za nas zelo pomembna. Opazimo garažno hišo Bosio z označeno višino 2,30 m. Način obračunavanja parkirnine je zavajajoč zanimiv – obračunavajo vsakih 15 minut. Pripravljeni smo bili drago plačati za parkiranje v Monaco, na koncu za dobrih 6-7 ur smo plačali 13,80 €, kar je le malo dražje kot v Portorožu. Se parkiramo in se odpravimo raziskovati mesto peš.

Cenik garažne hiše Bosio in stavba nad vsaj 7-8 nadstropij globoko garažo:

Na zemljevidu garaža je povsem v centru, čeprav vidimo, da smo še precej visoko nad nivojem morja. 

S kombijem ali avtodomom je bolje, da se parkiraš nekje na primernem mestu, voziti se po mestu je pravi izziv, polno je tunelov in podvozov, ne veš, kam se pelješ, ne veš, kje prideš ven. Monaco je prekopan kot sir.

 Z dvigalom poleg garaže se spustimo na nivo morja. Dvigala v Monaco so postavljena kar tu pa tam po mestu, so brezplačna in so neke vrste javni prevoz. Dolg hodnik od dvigala do izhoda v sam center pred pristanišče:

V Monaco je precejšnja višinska razlika, ulice na zemljevidu so si zelo blizu, a v resnici so lahko ena nad drugo in včasih moraš narediti kar precejšnji ovinek, da prideš le na 100 m »zračne« razdalje. S tem je tudi zelo težko se znajti, saj ne veš, katera cesta kam te pelje, lahko prideš do nepristopne skale ali bo tam dvigalo ali stopnice. Dvigalo pa zelo enostavno spregledaš ali te ne pelje tam, kamor si mislil. 

Na roko nam je šlo čudovito vreme – v začetku marca je bilo okrog 15-18 stopinj, sončno skoraj ves čas. Vseeno na izpostavljenih mestih se je čutil hladen veter z morja. 

 Pomislimo – na hitrco gremo skozi La Condamine, spotoma ogledamo znamenite ulice z najdražjimi na svetu trgovinami. To je bila zmotna misel, "na hitrco" v Monaco ne moreš prav ničesar ogledati, vse zahteva svoj čas in pozornost. Tu pa tam že srečamo drage avtomobile, v naši garaži je parkiranih kar precej Ferrarijev, vsak lepo pokrit s svojo rdečo prevleko. Na steni ob črpalki je zarisana trasa Formule 1. Ja, te mrcine se vozijo tu, po teh ulicah. Fantje z veseljem prepoznavali iz dirk in igric znani ovinki in ulice. 

Dirke Formule 1 so začeli prirejati v Monaco že leta 1929.

Kneževina Monaco se nahaja na ozemlju Francije. Meja je zelo navidezna, včasih je sploh ne opaziš. Lahko so postavili steber ali korito z rožami. Površina kneževine je samo 2 km2, ki so razdeljeni na 3 predeli – Monaco-ville, zgodovinski predel mesta, kjer je palača kneza Grimaldi; La Condomine, finančno srce kneževine, z ogromno marino ter Monte Carlo s Casinojem in skoraj vsemi hoteli v mestu. Te 3 centralni predeli smo obiskali. Še dva predela “na obrobju” – Fontvieille z marino in blokami, ta del je čisto nov teren ukraden morju, ter Larvotto z edino plažo v Monaco, te pa nismo uspeli obiskati, smo pa jih videli z razglednih točk. 

Starinsko kolo v vitrini. Nemara bi bilo še vedno bolj primerno videti nekoga na takem kolesu pred Opero in Casinojem, kot v kakem športnem avtu.

 Ne glede na skromno velikost državice, si jo je nemogoče ogledati v enem dnevu. Kadar pred potovanjem sem pregledovala zemljevid, se je zdelo vse enostavno in blizu, nisem imela dvomov, da bomo uspeli ogledati vse najbolj zanimive točke. V resnici je ratalo malo drugače in kot vedno je zmanjkalo časa. 

Hribi, ki obkrožajo Monaco, se spuščajo skoraj čisto do morja, ves teren v Monaco je praktično »ukraden« morju. Hiše in celotni bloki so kar zalimani na skale. In kljub temu nekje imajo celo golf z 18 luknjami. Vse je porihtano, urejeno, vse je solidno ali drago vsaj na videz.

 Prečkamo ulico Princeze Karoline, ki velja za najdražjo ulico na svetu. Cena za kvadratni meter v stanovanjih na tej ulici dosegajo neverjetnih 150-200 tisoč €. Si pa seveda v centru Monaco, pa še ulica je prijetna J. 

Pridemo do tržnice, polno je rož, sadje in ribe so bolj notri. Tu okrog je kar precej tudi domačinov. Eno gospo vprašamo za pot do dvorca, se opravičimo, da ne znamo francosko. Z veseljem se priklopi na italijanščino, ki jo vsi poznamo, vse nam razloži. Nasploh niti v Monaco, niti v Nici, nikjer nismo imeli težav s francoščino, povsod je zalegel »Bonjour!«, nato smo se z vsemi zlahka sporazumeli v angleščini ali mešanici nečesa, kar je bilo vsem razumljivo. Praktično vsi, s komer smo stopili v stik so bili prijazni in so z nami kaj poklepetali.

Na zemljevidu je nekje označeno dvigalo, vendar ugotovimo, da dvigalo pelje samo z ene ulice na naslednjo, ki je en nivo višje. Dvorec Grimaldi je precej višje na skali. 

Eni se odpravimo peš (5 minut lahke hoje, višinske razlike je 92 metra), drugi se vkrcajo na avtobus, postaja je točno ob začetku vzpona, ob postaji policije. Prišli so 10 minut pozneje za tistimi, ki smo šli peš. Malo smo že hiteli, saj je vsak dan ob 11.55 pred dvorcem menjava častne straže, ki smo jo želeli videti. 

Ob vhodu na trg pred palačo je spomenik Francescu Grimaldi, ki velja za začetnika vladajoče dinastije Grimaldijev v Monaco.  Več kot 700 let nazaj je Francesco in še nekaj mož so, preoblečeni v menihe, potrkali na vrata trdnjave. Potem, ko so jih spustili naprej, so z meči, ki so jih skrivali pod oblačili, zavzeli trdnjavo. Ta dogodek velja za nastanek države Monaco in je celo upodobljen na grbu. Mogoče sem brala skrajšano različico dogodka in ne poznam ozadja, a mi ne deluje kakor častno dejanje.... Sicer v srednjeveških časih je bilo to zelo v navadi. Hm.

 Dvorec Grimladi je tako popoln, da deluje kakor maketa. Čeprav je zagotovo starinski, ne moreš se otresti misli, da je to le dekoracija v kakem hollywoodskem filmu. 

Knežja rezidenca je bila zgrajena na mestu stare trdnjave. Dvorec je razkošno okrašen, prepojen pa je z vzdušjem spokojnosti in umirjenosti, pa tudi svečanosti. Znotraj dvorca je menda veliko poslikav in marmorja. Občasno je dvorec odprt za ogled, samo svečani del dvorca in še to samo poleti.  

Z razgledne ploščadi Monaco Ville se odpre panorama na razkošno pristanišče Port Hercule. Vsako leto tukaj se odvijajo regate in yacht-show z najboljšimi in najdražjimi barkami na svetu. Nedvomno, tako fotografijo ima vsakdo, ki je kdaj obiskal Monaco. To je vizitka, to je razglednica.

Se razgledamo tudi na trgu. Vse stavbe v starem mestu so pobarvane roza ali rumeno. Ne vem, če je bilo kaj v drugih barvah. Mesto deluje kot en velik bonbonček.

Na drugi strani je razgledna ploščad na manjše pristanišče Fontvieille. Tukaj so barke, ki se jih lahko najame, tudi vodni taksi. 

Monaco je mirna kneževina, vendar še vedno ohranja spomine o razburkani zgodovini, ko je bila tu utrjena trdnjava.

 V Monaco je ogromno blokov, od daleč delujejo kakor čebelnjaki nekje v Šanghaju, zdi se ti, da je vse prenatrpano, zapuščeno, neurejeno in grdo. Ko pa prideš bližje ali približaš skozi zoom fotoaparata, vidiš, da so to pravzaprav zelo lepo in kvalitetno zgrajeni bloki, z balkoni in velikimi terasami, bazeni in vrtovi na strehah. Zna biti, da v Monaco živeti v bloku sploh ni slabo... Trenutno Monaco velja za najbolj gosto poseljeno državo na svetu, celo prekaša kak Singapur ali HongKong.  

Opazujemo posebnosti živlenja v Monaco: 

 Ta čas so prišli na trg še ostali iz naše kompanije, naši gentlemani so nas razveselili z čudovitimi vrtnicami, ki so zelo lepo dišale. Pri nas že dolgo nisem dobila v cvetličarni vrtnice, ki bi tako lepo dišala. Naj omenim še to, da sem mojo vrtnico peljala domov in je stala v vodi še skoraj 2 tedna!

 Skupinska slika na trgu pred palačo.

Malo pred 12. uro ne zamudimo menjave častne straže pred dvorcem. Monaco je edina država na svetu, kjer je število vojakov manjše od števila članov vojaškega orkestra (85 oseb). Ne vem, če vojaki imajo kako drugačno funkcijo, razen biti za figuro pred palačo, spremljati kneza in prirejati parade v čast pomembnim obiskom. Menjava straže je bila skoraj podobna gledališki predstavi, nedvomno veliko krat vadijo korake, spomnilo me je na mažoretke, a razumem, da je to zgodovina in je prav, da se take tradicije obdržijo. Če ne zaradi drugega, vsaj za zabavo turistov.

Nazadnje so vojsko skoraj potrebovali leta 1962, ko je francoski general De Golle zagrozil Monacu, da bodo izklopili vodo in elektriko, če ne bodo nehali vabiti bankirje in če ne bodo uvedli obdavčitev dohodkov. 80 vojakov dvorca in 207 monaških policistov so zbudili sredi noči in ukazali stanje pripravljenosti. Na srečo, vojne ni bilo, tedanji knez je popustil Franciji. 
Kaj bi lahko naredilo 80 vojakov? J

 Ptič v Monaco:

Se še malo fotografiramo in se gremo turiste. Na trgu zavijemo v trgovino s suvenirji. Pričakujemo, da bo zelo drago, vendar vse je tako kot drugje po svetu – 15-20 € majčke, skodelice po 6 €, magnetki / obeski po 3-4 €. 

 Nacionalna kultura Monaca se je formirala predvsem pod vplivi Francije. Čeprav je kneževina neodvisna že več kot 500 let, govorijo tu francosko. Monegaški jezik znajo le domačini. Parvih monegaskov je zelo malo – le 16 % prebvalcev, ki so potomci nekdanjih italijanskih in francoskih priseljencev na ta del. Ker monegaski veljajo za prave podaniki kneza, so slednji oproščeni plačila davkov in imajo vrsto ugodnosti, med tem tudi pravico se naseljevati v starem delu mesta. 

 Trg pred palačo kmalu po menjavi straže se sprazni.

 Menda uradno velja, da kneževina bo ostala samostojna država vse dokler knezi Monaca bodo imeli moške potomce, ki lahko prevzamejo vladanje v državi. Ko takega potomca ne bo, bo Monaco postal del Francije. 

 Monaco je zares država razgledov. Razglednih točk je ogromno in zaradi kombinacije hribov, morja, stavb in bark so slike čudovite.

Skozi mestne ulice zelo hitro pridemo do katedrale. Katedrala  Svetega Nikolasa v Monaco velja za eno najlepših cerkva na Azurni obali. Zgrajena je bila leta 1875, tukaj so pokopani Grimaldiji, prav tako Grace Kelly. Vstop je prost.

 Oltar je iz belega marmorja iz italijanske Carrare.

 Freddy se spomni, da že dolgo nismo nikjer skakali :) Čeprav znamo bolje.

 Še stranski vhod v katedralo. Kraljeva družina ima svoj vhod, posebej, ne vem pa, če je ta.

Poleg katedrale je muzej zgodovine monaških princev, v muzeju so voščene figure vseh vladarjev. A bolj kot muzej pogled privlači svetlikajoč se Porsche pred stavbo. Lep je...  

Gremo v ulice za katedralo, tukaj je nekaj življenja in "običajnih" ljudi. Delajo restavracije, trgovinice, celo si kupim majčko. Freddy se razveseli, ko srečamo restavracijo, ki nosi njegovo ime. Na Tripadvisorju sem našla, da restavracije z najbolj "humanimi" cenami v Monaco so prav tu, v starem delu mesta. Marsikatera restavracija ponuja dnevni meni za okrog 15 €

 Uličice starega mesta, nekoč se je tu sprehajala Grace Kelly. 

Staro mesto je zgrajeno na ploščatem vrhu skale Saint Antoine, od površine morja mesto loči 60 metrov skale.

Sprehod po Monaco Ville zaključimo pri stavbi Oceanografskega muzeja. Že stavba sama je posebna, prevelika in pompozna za tako majhno državo. V celoti ga sploh ne moreš fotografirati, razen z vode. Muzej je leta 1910 ustvaril knez Albert I. 30 let je muzej vodil večni popotnik Jacques Ives Cousteau. Ekspozicija muzeja je zelo bogata, od maket redkih rib in živali, različnih školjk, podmorska oprema, slike in kipi. Še najbolj pa je muzej znan po velikem akvariju. V akvariju je okrog 4 tisoč morskih bitij, vključno z morskimi psi in želvami. Muzej sicer nismo postavljali niti v plan obiska Monaca, to je preveč za enodnevni obisk. 

Se pa vkrcamo na turistični vlakec, ki štarta ravno od muzeja in nas pelje skozi najbolj zanimiv del Monaca. Vožnja z vlakcem traja 30 minut, stane 9 €, na razpolago so audiovodiči v več jezikih. Vodič je prav zanimiv, žal mi je, da nisem vsega zapomnila. 

Se odločimo za vožnjo z vlakcem ravno zato, da dobimo predstavo o kneževini in da vidimo kak kotiček, ki ga ne bomo uspeli videti peš. Vlakec se vozi zelo počasi, tako je mogoče narediti nekaj posnetkov. Celo, če ste v Monaco samo 1 uro, z vožnjo z vlakcem si uspete sestaviti vsaj približen vtis o državici. Veliko parkirišče je ob morju spodaj pod muzejem, primerno je za vse višine vozil, celo avtobuse. 

Med vožnjo opazujemo panoramo države. Res je natrpano. Ampak, ko si tam, med bloki, pa tega občutka ni več. Ob pristanišču, v samem centru mesta se ogromno gradi, gradbišče tik ob promenadi zastira pogled. Nasploh smo dobili vtis, da se v mestu ogromno gradi ali prenavlja.

V mestu je precej parkov in zelenih kotičkov, tako se lahko vedno umakneš betonu in se skriješ med zelenjem.

 Prestižen hotel Hermitage. Preden smo prišli na Azurno obalo, sem pomislila, da bi bilo dobro vsaj eno noč prenočiti v Monaco. Našli smo hotel Ambassador za 140 € na noč, kar je sicer duplo tega, kar plačujemo v Nici, a je za Monaco vredno. Potem pa praktičnost in večina premagala, bivali smo ves čas v Nici, brez menjave hotelov. Malček pa mi je žal, saj nismo videli  Monaco zvečer.

 Se peljemo mimo majhne cerkvi Sv. Devote, zgrajena je bila še v XI stoletju. Kljub svoji majhnosti, cerkev velja za glavno v Monte Carlo, tja zahajajo mnogi monegaski in tudi ostali katoliki. 

Se že ponovno vzpenjamo in bližamo palači in trgu. Tu se vidi, kako visoki so zidovi, za katerimi, oz. celo - na katerih, je zgrajena palača.

Po vožnji z vlakcem se odpravimo dol proti pristanišču. Prijeten sprehod skozi park. Tu pa tam v parku srečamo umetnije, prepričani smo, da je to bolj moderna umetnost. 

 Potke nas vodijo do nekdanjega gledališča in foruma utrdbe Saint Antoine. Iz utrdbe se odpira pogled na pristanišče.

Se odpravimo kar na pomol. Se razgledamo med ladjami. Mene sicer ne ganejo, prevelike so, preveč razkošne, s tako potuješ kakor s križarko, nimaš stika z morjem. Jaz sem za manjše J Mogoče pa to samo zato, ker si take velikanke niti v sanjah ne morem privoščiti... 

Je pa za nas popolnoma finančno dosegljivo – vožnja z ladjico skozi pristanišče, na drugo stran zaliva. Bateau Bus stane samo 2 € na osebo, je del javnega prevoza v Monaco. Na barki smo bili sami, čim smo se vkrcali, se je barka odpravila. 

Vožnja traja kratkih 10-15 minut. Lahko bi bilo dlje in bolj v morje. A tudi to je bilo krasno. 

Se izkrcamo pri stavbi jaht-kluba in marine. Sprehod ob obali, med čolni in umetnijami na promenadi.

Saj te moderne umetnosti ne moreš kar tako razumeti, nekdo ti mora prav povedati, kaj je s tem mišljeno.... Je pa to zagotovo točka za fotko in že vsaj zato je OK.

Naslednji naš cilj – Casino. Na zemljevidu je čisto zraven marine, čisto zraven morja. Ampak ob morju je predor in samo zidove neke stavbe. Gremo skozi predor, dvakrat se zapeljemo z dvigalom, skoraj hodimo v krogu, dokler ne najdemo  pravega izhoda h Casinoju. Pridemo iz ovinka in – evo ga, to pa poznajo absolutno vsi. Čudno to je, da si tu zraven, na stopnicah, praktično noter v razglednici. Simbol Dolce vita na Azurni obali.

Pred Casinojem na vseh fotografijah vedno veliko dragih avtomobilov, saj so bili tudi tokrat, Porsche in Rolls Roys, a te ne presune, he-he, ni bilo nič pretiranega. Se obotavljamo – a gremo noter ali ne, vsaj poskusiti srečo za 10 €. 

 Casino je eno izmed najstarejših in najbolj prestižnih Casinojev na svetu, staro je že več kot 150 let. Takrat so zelo hitro postali uspešni – zgrajena je bila cesta, luksuzni hoteli in premožneži iz vse Evrope so se lahko tukaj enostavno srečali in dopustovali v popolnem udobju. Sama stavba casinoja pa je čisti glamur in razkošje in že stavba zase je prava umetnija. 

Poleg Casinoja je famozen hotel de Paris, drugi najboljši hotel na Azurni obali, takoj za Negresco. V de Paris svoj čas so bivali čisto vsi pomembneži in VIP-i. In hotel in Casino sta med top 10 najbolj fotografiranih znamenitosti na svetu.

Nasproti Casinoja je taka sfera, ogledalo, nekakšna posebnost v MonteCarlo. Kupole zadaj pa je trgovski kompleks. Zelo prestižen.

 Se ustavimo v sosednjem Cafe de Paris, gremo na kavico. Najboljša točka za opazovanje živžava v MonteCarlo. Za sosednjo mizico je ukrajinka, nekako navežemo stik, malo poklepetamo, ona rada prihaja sem, v Cafe de Paris. Slišali smo kar precej rusov tu na terasi, pa tudi nasploh po Monaco je bilo več napisov v ruščini. 

 Pričakovali smo zelo drag račun za tisto kavico v Cafe de Paris. A ko pomisliš, da plačaš ne samo kavo, temveč »vstopnino« za najboljšo teraso v Monaco, se ti tistih 6 € ne zdi tako zelo dosti, macchiato pa je sploh 4,5 €. Pili smo že kave po 7 € v Zürichu in Moskvi in ta med temi je bila še najboljša. Je pa daleč do odlične kave na naši Obali po vsega 1,5 €. J

 Od Casinoja skozi park se spustimo skoraj k morju. 

Vmes pri hotelu Fairmont se ustavimo na enem najbolj znanih ovinkov Formule 1. Se čudimo, da avtomobili tu letijo s 300 km/h...

Se pokaže edina v Monaco plaža. Najbrž za dopust na plaži Monaco ni pravi kraj, domačini se kopajo v bazenih, bogati tujci pa na jahtah... 

Pod stavbo hotela pa se cesta skriva v tistem Formula 1 tunelu, tistem s stebri ob morju.

Skoraj čisto ob obali je Japonski vrt. Ni velik, je pa vse zelo lepo urejeno in simpatično, vstop je prost. Z malo domišlije si lahko predstavljaš, da si nekje na Japonskem. 

Vrt je kreiral japonski designer Yasuo Beppu dobrih 20 let nazaj, na željo kneza Renie III. Vse zgradbe, ograje, ploščice in celo luči so bile narejene na Japonskem. Rastline pa so pripeljali sem iz celega sveta. 

V jezeru so krapi koi, neverjetno veliki. V parku je še čajna hišica, potok, slap, dzen-vrt in tudi skalnjak, ki so znani na Japonskem kot Karesansui – »suha krajina«.

 Krasen kotiček, se vživimo v japonsko vzdušje. Freddy že vadi japonske borilne veščine. J

 Ostali bodo morali še nekaj časa trenirati J

Od tu se odpravimo nazaj proti garažni hiši. Po zemljevidu je vsega skupaj mogoče 800 metrov, vendar ob prvi avtobusni postaji na vzponu se družba odloči, da je dovolj pešačenja in skočimo v avtobus, ki pelje ravno mimo naše garaže. Za 2 € na glavo nas šofer izkrca tik pred garažo in tako izpustimo možnost postaviti na ruleto v Casinoju 10 €, tisti s potnim listom pa ostanejo brez mejne štampiljke, ki bi potrjevala prebivanje v tej žepni državici. Štampiljko se dobi v turistični pisarni v bližini Casinoja. Tako izpustimo plažo in Eksotične vrtove nad mestom, tako si ne ogledamo dodobra La Condamine in drage trgovine (saj ne želimo zapravljati! J). Tako ostane še marsikaj neraziskanega in neogledanega. 

Monaco je krasen in je eno redkih mest na Azurni obali, kamor bi se z veseljem vrnila. Recimo, da smo si pustili opcije za drugič.