Vsaj na Primorskem vsi poznajo San Remo in znamenito gledališče Ariston, kjer se vsako zimo odvija festival italijanske pesmi. Ko nekdo reče San Remo, takoj pomisliš na glasbo, rože, sonce in morje... San Remo je na poti z Azurne obale proti Sloveniji, je le nekaj kilometrov proč od francosko-italijanske meje.
Ko se vračamo s potovanja po Azurni obali imamo dovolj časa za postanek v San Remo.
Od izvoza na avtocesti se cesta strmo spušča v mesto, med številnimi toplimi gredami, kjer gojijo večinoma rože, vsaj kar smo uspeli videti. Italijani kličejo San Remo - citta del fiore, mesto rož. Celo prometna križišča so okrašena z vazami rož, v namensko zgrajeni stavbi Mercato del fiore, tržnica rož, pa vsako leto poteka mednarodni sejem rož. Sicer pa že zelena pobočja hribov, ki se spuščajo k morju in tu pa tam posejana z oranžnimi strehami hiš, že vse to bi bilo dovolj, da ti San Remo takoj zapade v dušo.
Brez težav se zapeljemo v center, skoraj do bivše železniške postaje, kjer se parkiramo ob promenadi ob morju. Ker smo s kombijem, pazimo na višino, in tukaj večinoma višina ni omejena, lahko se parkiraš kar z avtodomom.
Najprej se sprehodimo do morja in obale. A plaža v mestu nima lepe drobne mivke, je bolj mešanica kamnov in peska, tudi v začetku marca ni posebej urejena. Na daleč plaža deluje izjemno lepa, od blizu pa ni posebej vabljiva.
Najprej gremo do stare železniške postaje, ki ni več to. Sedanja železniška postaja enako kot v Monako je skrita v skali pod mestom. Čudovita proga bivše železnice tik ob morju pa je sedaj fantastično lepa kolesarska in sprehajalna pot. Kolesarska pot se sedaj imenuje via Aurelia, po starorimski poti, ki je povezovala Rim in Piso ter dalje do južne Francije. Stara proga je zaprta komaj 15 let, na progi pa se odvija zelo priljubljena kolesarska dirka Monaco - San Remo.
Stavba bivše postaje je ostala takšna kot je bila, nismo ugotovili, kaj je noter, mogoče je še vedno zaprta. Prvi trenutek te pa kar zmede, ker vidiš železniško postajo, tirnic pa ni nikjer :)
Mesto navduši s palmami. Poletno vzdušje.
Stari zgodovinski del San Rema, La Pigna, je lepo ohranjen. Sprehod po tem predelu daje vtis pravega srednjega veka, tudi zato, ker po 19. stoletju predela skoraj niso spreminjali, temveč bolj moderne stavbe so gradili na sosednjih lokacijah.
Približno iz tistih časov, 18-19. stoletja, izvira razvoj turizma v San Remo. Plemiči in premožneži, ki so potovali tu mimo, pogosto so se ustavili v San Remo, tako je mesto sčasoma prav razcvetelo. V 19. stoletju so se tu množično naseljevali bogati tujci, veliko je bilo rusov. Takrat je bilo tu zgrajeno veliko število čudovitih vil in elegantnih in dragih hotelov. 100 let nazaj je odprl svoja vrata tudi Casino.
Pri Casinoju se začne peš cona, ulica Mateotti, kot veliko podobnih ulic so same trgovine evropskih znamk, nekaj barov in restavracij. Vse skupaj prav prijetno za sprehod.
Opazimo nekaj prav italijanskih posebnosti. Kovinski trak z nazivi zmagovalnih pesmi festivala v San Remu je posebna poslastica. Prebrali smo kar nekaj nazivov, nekatere so postali svetovna uspešnica, nekaterih pesmi se ne spomni več prav nihče...
- Vidi, Mike Bongiorno! - kar naenkrat osupnemo. Se še nisem privadila, da je umrl. Še slišim njegovo - "Allegria!" Znan in zelo priljubljen italijanski TV voditelj, vodil je tudi več let festival v San Remu. Seveda, vsi se fotografiramo z Mike-om.
Na koncu ulice je znameniti teater Ariston. Naziv sicer nima nobene povezave z znamko bele tehnike, temveč je gledališče poimenovano po njegovem ustanovitelju Aristide Vacchino, ki je od leta 1918 skrbel za kino v San Remo. Gledališče Ariston pa je bilo zgrajeno leta 1953.
Napis za gledališče se vidi na daleč, prehoditi pa moraš celo ulico.
Ko pridemo do gledališča, se presenetimo - kje pa je gledališče? Na ulico gleda le fasada, preostali del velikega kompleksa je nekako skrit med stavbami. Sploh ne moreš razumeti, kako veliko je to. Fasada pa je tako nevpadljiva, da jo lahko čisto zgrešiš, če nisi pozoren. Pa ravno tu se srečujejo vse zvezdnike italijanske glasbene scene. Slikamo se pred vhodom tudi mi!
Prvi festival je bil leta 1951, ko za nagrado sta se potegovala samo 2 izvajalca :) Leta 1955 so festival predvajali po TV in od takrat je to postal glasbeni dogodek leta v Italiji. Čeprav pesmi niso vedno glasbeni presežki, a vsako leto je nekaj prav prijetnih, in ni rečeno, da je med temi tudi zmagovalna. So pa začeli kariero ravno zahvaljujoč se festivalu Eros Ramazzotti in Andrea Bocelli.
Za gledališčem pridemo na prijeten trg. Na trgu vlada prav ležerno vzdušje, rože, vodnjak, polno kavarn, ki kar vabijo. Se ustavimo na kapučino in brioš, se martinčkamo na soncu. Čuti se pomlad, ozračje se segreje na 15 stopinj. Kava v San Remu po cenah na francoski obali deluje prav poceni, za mizo je 2,5 €, če pa kavo spiješ pri šanku je vsega 1,5 €, ceneje kot v Portorožu.
S trga se vrnemo do promenade ob morju. Tudi tukaj so ostanki mogočnega obzidja.
Čisto ob obali je nekaj primerkov moderne umetnosti.
Še sprehod po mestu in ob obali ter slovo od San Rema.
San Remo je bil zadnji kraj, ki smo ga obiskali na našem potovanju po Azurni obali. Bil je prijetno presenečenje, prijetno mesto, lepa promenada in center mesta, enostavno parkiranje in orientacija, ugodne cene v mestu. Odličen za kratek obisk.
Ko se vračamo s potovanja po Azurni obali imamo dovolj časa za postanek v San Remo.
Od izvoza na avtocesti se cesta strmo spušča v mesto, med številnimi toplimi gredami, kjer gojijo večinoma rože, vsaj kar smo uspeli videti. Italijani kličejo San Remo - citta del fiore, mesto rož. Celo prometna križišča so okrašena z vazami rož, v namensko zgrajeni stavbi Mercato del fiore, tržnica rož, pa vsako leto poteka mednarodni sejem rož. Sicer pa že zelena pobočja hribov, ki se spuščajo k morju in tu pa tam posejana z oranžnimi strehami hiš, že vse to bi bilo dovolj, da ti San Remo takoj zapade v dušo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar