Peš od Ospa do Črnega Kala in nazaj

Preden je 27. aprila snežilo, bila je že prava pomlad s celo skoraj poletnimi temperaturami. Tri ženske in pes smo se en dan odpravili na potep od Ospa do Črnega Kala in nazaj. Nastala je prijetna in lahka krožna tura.

Idejo za to pot sem dobila na spletni strani mestne občine Koper: Tematske peš poti.
Pot sem že delno prehodila od Ospa do Socerba in nazaj - preko vasi Prebenico že na italijanski strani in čez Kastelec. In pot je prelepa. Tokrat celotno pot smo malenkost skrajšali - iz Ospa smo se odpravili direktno v Kastelec, od tam pa preko Varde do Črnega Kala, kjer smo se spustili v Gabrovico in nazaj v Osp. Tako nismo šli čez Prebenico, niti mimo gradu na Socerbu.
Celotna pot, ki smo jo prehodili, je dolga skoraj 15 km, potrebovali smo 4h 15 minut zelo počasne hoje, z nabiranjem šparg, fotografiranjem in čvekanjem.

Najvišja točka poti - vrh Varda (na poti praktično neopazen), je visok 444 metra nad morjem, višinske razlike po poti naj bi bilo 618 metrov, a razen prvega nekoliko bolj strmega vzpona od Ospa do planote nad njim, drugo je vse relativno položno.

Parkiramo se pri kampu v Ospu. Pred kampom je mesta za 2-3 vozila, kamp v sredini aprila že obratuje. Se parkiramo, vendar v sezoni ali ob vikendih je najbrž boljše pustiti avto na velikem makadamskem parkirišču pred Ospom. Vseeno tam v bližini se vračamo.
Skozi naselje mimo gasilskega doma in cerkvi pridemo najprej na kolovoz za vasjo, ki ga hitro zapustimo pri električni napeljavi. Hitro se vzpenjajoča steza za Kastelec nas vodi skozi precej zaraščeno pobočje (od januarja se sploh ne spomnim, da bi bilo tako zaraščeno, vse je bilo veliko bolj golo). Tako do razgledov pridemo šele na koncu vzpona - s planote nad Ospom se vidi vse do Trsta in Muggie.

Ko pridemo do pašnikov, moramo plezati čez ograje. Ugibamo, če so pod napetostjo. Nismo testirali, a ker danes ni konj, upamo, da žic niso priklopili na elektriko, ker z nahrbtniki vseeno podrgnemo ob žico, ko plezamo spodaj. :) Pridemo do napajališča za živali malo pred vasico Kastelec. V kalu pa je ogromno velikih žab, Irena se je spomnila žabjih krakov.

Ob kalu:

April in maj najbrž sta najlepša meseca za potepanja po Istri, vse je zeleno,  sveže, čisto, ni še izsušeno pod vročim poletnim soncem.

Prečkamo Kastelec, ne zavijemo po cesti do Socerba, temveč nadaljujemo po potki skozi naselje (za cerkvijo). Krajši vzpon nas vodi do makadamske ceste, ki vodi do gradu na Socerbu. Ob konci vzpona, korak, preden, se stopi na cesto, opazimo gozdno stezo, ki vodi desno proti Vardi. Tu je pomembno, da se zavije na stezo in ne na makadam. Stezica je markirana z rumeno markacijo peš poti. Skozi gozd (poln je šparg) pridemo do razglednega pobočja nad kamnitim robom in pravzaprav nad predorom Kastelec. Avtoceste sicer ne vidimo, se pa slišijo avtomobile. En del poti gremo čisto ob robu.

Pred izhodom na veliko parkirišče, je lepa velika lipa in taka okrogla klop pod njo. To je že dober razlog za prvi krajši postanek na poti.

Prečkamo parkirišče (pravo pot najdemo zopet s pomočjo rumene markacije) in nadaljujemo pot skozi gozd. Tu blizu je skalna gmota, predvidevamo, da to je ta vrh - Varda. Steza nas vodi ob skalah, skozi prelep spomladanski gozd.

 Ob poti pa je polno rožic, celo najdemo že prve šmarnice.

 Čarobna potka:

Steza nas vodi ob veliki jasi. Čudovito vreme, svežina, boljšega vremena ne bi si mogli želeti. In nikjer nobenega pohodnika.

 Regionalno cesto Koper - Kozina prečkamo v podhodu, tako se s cesto niti ne srečamo.

 Na drugi strani se čudovito veliko polje nadaljuje. Viktorija pravi, da kot otrok si je prav želela kotaliti se po travi po takem pobočju. Trava je kot mehak tepih.

Kar nekaj časa hodimo skozi svetel gozd, dokler ne pridemo na odprto pobočje v bližini kamnoloma. Slišali smo nekaj eksplozij ali nekaj podobnega - iz kamnoloma.

Pred seboj zagledamo Slavnik in malo nižji Kojnik. Odprta planota pa se izkaže za pogorišče - nekaj let nazaj je bil gozd tudi tukaj, vendar je nekdo od lokalnih kmetov po nesreči zanetil velik požar, zgorelo je res veliko dreves. Nekaj mesecev po požaru sem bila tukaj - je kar srce stiskalo:  Kraški rob po požaru
Sedaj so vsa, oz. skoraj vsa zgorela drevesa posekana. Planota je zaraščena z grmovjem in rabilo bo še veliko let, preden bodo tukaj zopet drevesa.

Eno drevo je ostalo. Žal, je povsem zoglenelo.

Pot nadaljujemo proti črnokalskemu robu, nekje vmes prečkamo cesto, ki vodi od avtoceste proti Podgorju.

 Pridemo do roba, ni pa še pravi - moramo nižje in prečkati še celotno planoto spodaj (tista bela črta je naša pot), vse dokler ne pridemo do gozda. Tam je tisti "pravi" črnokalski rob. Od tukaj pa se že zopet vidi morje.

Zadnji vzpon pred gozdičkom in pred ostanki črnokalskega gradu je zopet strmina, ovita v rumeno cvetje.

Spodaj je parkirišče za tiste, ki se odpravljajo plezati na steno. Mimo nas so se peljali poljaki in italijani, parkirani so čehi in avstrijci. Nobenih slovenskih tablic.

Gremo do ostankov gradu. To je naš cilj, že prej smo se zmenili, da tam naredimo "kosilo iz nahrbtnika". In po treh urah smo že kar lačni.

 Najprej fotka na gradu, za piknik pa si izberemo mesto pod velikim borovcem čisto ob robu.

Uživamo v malici, razgledih in spomladanski idili. Ostanemo tukaj skoraj celo uro. Napis na drevesu opozarja, da dalje je pot zahtevna. Jaz sem že bila in vem, da je mogoče se spustiti pod steno po kratki zajli, nato po ozki potki ob steni se pride na običajno stezo. Ampak ker je z nami pes, si ne upamo z njim na zajlo in skale, zato se vrnemo nazaj do parkirišča pod steno in po makadamu nadaljujemo dol do naselja - do Črnega Kala.

Po malici sem pospravila fotoaparat, zato nisem več fotografirala, nekako mi ni zanimivo fotografirati kraje, kjer sem bila večkrat. V Črnem Kalu je zanimiva cerkev s poševnim zvonikom in Bevkova hiša, ki je znana po temu, da je bila zgrajena, še preden je Kolumb prišel v Ameriko. Več kot 500 let.
Ko hodimo skozi naselje, ves čas so nam v pomoč rumene markacije, sicer pa se spustimo vse do Cityburgerja in skoraj nam je žal, da smo malo prej jedli. Najboljši hamburgerji so tukaj!
Markacije nas vodijo še nižje, zopet moramo prečkati regionalno cesto. Vemo, da moramo iti pod črnokalskim mostom, pod avtocesto. In skoraj zavijemo na napačno cesto, ker markacija ni opazna. Prava cesta ni tista, po kateri se pelješ z avtom za Gabrovico in Osp, ta je preveč prometna, temveč tista, ki gre takoj desno, je označena kot kolesarska in zaprta za promet, samo za lokalni. In res, cesta je zelo mirna, okrog je ogromno zelenja. Na enim delu z dreves kar nad cesto visi ogromno gosenic! Gremo skozi gosenice, kakor skozi resaste zavese! Kaj takega. Potem mimo cerkvici v Stari Gabrovici in mimo njiv in vinogradov pridemo na cesto ravno pred Ospom.
Irena je imela obveznosti, zato nismo zavili še vse do Osapske jame in stene. Sicer to prav paše zraven.
Krasna, lahka tura, edino poleti bi znalo biti prevroče, ker je več delov povsem po odprtem.