Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

četrtek, 12. maj 2016

Kobilja glava

Letošnjo pomlad zaradi drugih aktivnosti malo zanemarjam hribe. In jih že pogrešam. Za nedeljo je bilo napovedano dokaj stabilno vreme, Obalno planinsko društvo je razpisalo izlet na Kobiljo glavo, 1475 metrov visok hrib nad Tolminom. Še Viktorija gre z mano. Odlično, ponovno dan v naravi.



Z Obale do Tolmina imamo dobe 2 uri vožnje. Z avtobusom se zapeljemo kar se da visoko - po gorski cesti preko vasi Ljubinj vse do vasice Sela nad Podmeljcem. Gozdna cesta je sicer lepo prevozna, a je zelo ozka, dva vozila najbrž ne bi nikakor šla mimo. Na ostrem ovinku se naš vodič ustraši, da je zgrešil odcep, nekaj deset metrov vozimo vzvratno, potniki v avtobusu smo malo v skrbeh, saj na eni strani je kar strmo pobočje hriba. A imamo odličnega šoferja, zato brez skrbi, le malo adrenalina... Izkazalo se je, da je pot prava, v vasi Ljubilj je oznaka in odcep.
Pri sami vasici se izkrcamo na višini 830 metrov nad morjem.
Od vasi naprej se gozdna cesta spremeni v makadam, zato se naš avtobus tu obrne in se spusti dol v Ljubinj, kjer nas počaka.
 Mi pa uberemo dokaj strmo pot proti Jalovniku, ki je "sosed" naši ciljni Kobilji glavi. Predviden čas hoje 1,5 ure, mi porabimo blizu 2 uri, saj hodimo v skupini, pa zelo počasi, pa se par krat tudi ustavimo za fotografiranje. Razgledi so prelepi že od samega začetka poti.
Pot poteka po večinoma razglednih travnatih pobočjih, skoraj ves čas je precej strmo. Pot ni zelo shojena, včasih se komaj vidi med gosto travo.
Spomladi je v hribih neverjetno lepo, ko se narava obleče v sveže zelene barve. Čudovito. V zraku vonj po cvetju, po pomladi. Prekrasno!

Naša pot gre najprej na prvi vrh - Jalovnik, naslednji vrh pa je Kobilja glava. Od tukaj se ne vidi, a je pot kar precej strma. Viktorija se je odpravila brez palic, in jih je zelo pogrešala.

Ko pridemo do vrha 1452 metrov visokega Jalovnika, se odpre pogled tudi v dolino Soče in na okoliške hribe.
Na drugi strani pa so še zasneženi Vogel-Rodica-Črna Prst. Pred letom pa pol smo se tam potepali v megli in sploh nismo videli, kaj je spodaj...
 Poznavalci povedo, da če obidemo po levi "sprednjo" goro na sliki, pridemo do planine Razor. Spodaj v Ljubinji smo videli tudi smerne table. Do planine Kuk je mogoče peljati se z avtom, tam pa je že do planine Razor in izhodišča za številne ture v hribih zelo blizu.
Komaj vidna potka z Jalovnika do Kobilje glave s križem na vrhu. Samo še 15 minut hoje.
Spodaj pa je pogled nazaj, iz Kobilje glave proti Jalovniku.

Kljub temu, da pot ni zelo shojena, bilo je kar nekaj obiskovalcev na obeh vrhovih, razen nas. Pa že nas je bilo kar precej.
 Nekoliko nižje pod križem naredimo postanek za malico. Vrh pri križu, pardon za detajl, živali so si izbrali za stranišče z razgledom. Vse so ponečedili. Tudi vonj je primeren... Črne kroglice na sliki so kar kakci...
 Pavzo izkoristimo za ogled Soške doline, baške grape in gora nad obema dolinama.

Spustimo se proti Kobali, vzletišču za zmajarje. Na poti gremo mimo manjše in zelo simpatične vikendice.

Prvi del spusta je tudi zelo strm, enako kakor vzpon. Pogled nazaj na vrh, križ je še vedno opazen. Pa tako hitro smo se spustili.
 Spodaj pod nami pa se že vidi vzletišče - jasa na koncu bele poti.

 Vzletišče je tik nad Tolminom, razgled je prečudovit, vse je kot na dlani.
Še pogled na Kobiljo glavo.
 Na vzletišču zmotimo nekaj zmajarjev. Eden, kljub našemu obisku, lepo in hitro vzleti.

Drugi pa, morda živčen zaradi gruče ljudi, ki ga opazujemo, nikakor ne more razvozlati vseh vrvic, nikakor ne more naštimati zmaja za polet. Šele, ko smo se odpravili proč, je poletel.

 Le 5 minut proč od Kobale je planinska koča na planini Stador. Tam naredimo daljši postanek, za pijačo in hrano. Od tukaj se spuščamo do vasi Ljubinj po prijetni gozdni poti, na koncu pa je kar dober del poti po asfaltu. Sicer abtobus bi se lahko tu peljal, a je veliko prometa z zmajarji in nikakor ne bi mogel mimo z nasproti vozečimi se vozili. Okolica je tako zelena in prijetna, da je kar škoda, da se je pot hitro končala. Res pa, da je bil čas za turo odmerjen v nulo. Čim smo prišli do avtobusa in se preobuli, se je tako lepo ulilo, da smo samo hitro skočili v avtobus in se odpravili domov.
Zelo lepa turca, nam je bilo lažje, ker nas je avtobus peljal višje, da nismo rabili peš hoditi po cesti do izhodišča.
Skupne hoje je bilo približno 5 ur.
Vzpon: 645 metrov.
Sestop: 1088 metrov.
Skupna dolžina poti: 11,7 km.

Ni komentarjev:

Objavite komentar