Sprehod po Saint Paul de Vence-u

O St. Paul de Vence-u nisem nikoli slišala niti brala še vse do nekaj tednov pred našim potovanjem na Azurno obalo. Želja je bila, da si ogledamo "majhne slikovite vasice" v zaledju, mogoče celo tam prenočimo. Iz raznih blogov in forumov izluščimo seznam nekaj "vasic" v relativni bližini k Nici in Azurni obali. Poleg Eze je St. Paul de Vence kar naenkrat postal zelo velika želja, ostala mesteca smo kar stornirali ali pustili kot možno opcijo. Nočitev tukaj bi bila preveč, v par urah smo vse ogledali, kaj bi počeli zvečer in kje bi jedli, to bi bilo še vprašljivo.

Vožnja iz Nice traja okrog 20-30 minut, mimo mesteca Cagnes-sur-Mer. Bolj se oddaljujemo od morja, bolj je pokrajina podobna Provasi, no, tudi Toscani. Roko na srce, podobna je tudi naši in hrvaški Istri :)
Mesto na vrhu hriba je ravno St.Paul de Vence. Dobrih 400 metrov do vhoda v mesto skozi obzidje je garažna hiša, seveda, s kombijem nad 2 m višine v garažo ne moremo. Čisto blizu mesta, ob ulici so parkirišča, ki pa so časovno omejena na 20 minut. Postaja policije je zraven, vprašamo, kako naj se ravnamo, dovolijo parkiranje na mestih z omejitvijo v 20 minut. Prijazno!

 Bala sem se, da bo St.Paul de Vence čisto turistična vasica, malo prepleskano, malo prenovljeno, par lončkov z rožicami - in, evo, dekoracije za turiste. Mogoče je to deloma tudi prav, ampak temu mestu nekako verjameš. Mesto je naredilo zelo prijeten in izredno pozitiven vtis.

 St. Paul de Vence ne moreš opisati, to moraš videti. Lahko bi fotografirali vsako ulico in vsako stavbo (to sva tudi počela, a zjutraj je še zelo veliko temnih in senčnih kotov).
Zavijemo na teraso restavracije tik ob vhodu v mesto. Mize so še prazne, nikjer ni nobenega, je pa takoj jasno, da je terasa krasna, ko jo malček uredijo. Zelenje, rože, zanimivi detajli.

Na trgu pred vhodom v mesto je manjša tržnica, nekaj štantov, kjer prodajajo pecivo, salame in sire, med, suho sadje in sivko. V ozadju se vidi obzidje in vhod v mesto.

 Na vhodu srečamo zanimivega mačkona. Kovinskega. Je nekakšna napoved za umetnije, ki jih bomo videli znotraj obzidja.

Mestece je pravzaprav srednjeveška vasica na vrhu hriba. Dobrih 100 let nazaj vasica je bila zelo priljubljena pri pariških modnih slikarjih tistega časa. Kar sploh ne preseneča, iz mesta so čudoviti razgledi na obmorske Alpe, pokrajine Azurne obale in doline Provanse. Modigliani, Chagall, Picasso in kar nekaj drugih so pogosto bivali v hotelu La Colombe D'Or. Včasih je naneslo, da za bivanje in hrano so plačali s svojimi slikami. Vsekakor lastnik hotela Paul Ruo ni ostal v minusu :) Nekatere slike so še vedno v lasti hotela, in jih je mogoče tam videti. 

Turistični biro je takoj ob vhodu za obzidjem, sicer ob 9h zjutraj je še zaprto. V Franciji vse se prebuja pozneje. Zemljevida za sprehod po mestu ne potrebuješ, le morda zaradi tega, da bi vedel, kaj je kaj. Najprej se sprehodimo ob obzidju.

 Pogledi so spektakularni, in to na vse strani - od Alp do morja.

Na obzidju opazimo zanimivo instalacijo - človek-ptič, tako se je nam zdelo. Malo smo se pohecali, poskušamo  ponoviti položaj, ni enako, smo se pa zabavali.

S te strani se lepo vidi, zakaj smo kip poimenovali človek-ptič.

V mestu vsega skupaj živi okrog 3 tisoč prebivalcev, obstajajo statistike, da je v mestu okrog 70 umetniških galerij. Solidno povprečje...

 Pogled z obzidja:

 Zavijemo v neko dvorišče, majhno, brez posebne oznake, le odprta vrata so. Wow, za visoko kamnito ograjo se skrivajo bronasti ( ali kaj to je za en material?) atleti. In to nagi! Spektakularno!

 Naslednje dvorišče je malo večje, čez ograjo se lepo vidi, da je noter nekaj zelo čudnega. Umetnost iz kovačeve delavnice. Kaj pa vem. Vsekakor je čudno.

Za slikarji iz 20-h let so v mesto prišli bohemski predstavniki "show businessa" - Brigitte Bardot, Sofia Loren, Greta Garbo, Catherine Deneuve. Tu se je poročil Ives Montand. Tu je preživel svoja zadnja leta in pokopan na vaškem pokopališču Marc Chagall. Celo bivši basist Rolling Stonesov Bill Wyman se je presil v St.Paul de Vence.

Mestece zelo spominja na hrvaški Grožnjan, a zato ni nič manj zanimivo, mogoče je celo bolj popedenano. Pokukamo v vsako uličico. Krasno je.

 Na razgledni ploščadi natančno na nasprotni od vhoda v mesto strani naredimo fotografski postanek, nazdravimo prelepemu dnevu z domačim jagermejstrom "iz nahrbtnika".

Spodaj, takoj pod obzidjem opazimo vaško pokopališče, najbrž tisto, kjer je pokopan Marc Chagall. V Nici je njegov muzej, če koga zanima.

Še nižje pod obzidjem  je vila. Vsekakor tu je tako lepa pokrajina, da je najbrž zelo lepo živeti tukaj. Bazen kompenzira to, da je do morja dobrih 5 km.  :)

 Bivša drevesa?

Mesto je zelo zanimivo. Tukaj so lahko zelo stare zgradbe, recimo, cerkev iz 13. stoletja, hiše iz 15. stoletja. Na centralni ulici Rue Grande so hiše iz 16.-17. stoletja, oviti plezalkami in rožami.

 Bivša pralnica perila. Zanimiv patent za odtok deževnice.

 Po mestu je ogromno zanimivih detajlov.

Ulice, ki so pravzaprav stopnišča:

Na trgu je znameniti vodnjak iz 19. stoletja.

Med sprehodom večkrat te prime neka nepojasnjena želja, da bi kupil ali porcelansko mačko za 100 €, ali svileno pisano ruto, ali vsaj eno monografijo. Lepo je in te navduši in težko se brzdaš. :) Smo pa želeli kupiti ročno poslikani modelčki hiš, v vitrini so bili noro lepi, a je bila trgovina zaprta še vse do 10.30. Pozneje pa se nismo več vrnili do trgovine in nama je še vedno žal....

Vitrina ene od trgovin:

 Terasa restavracije s podpisanimi stoli :)

V roku ene ure - ure pa pol smo se sprehodili skozi celotno vas, mogoče tu pa tam smo kak kotiček izpustili. Veseli smo, da po mestu sploh ni bilo gužve, mestece se je komaj prebujalo. Prelepo je.

 Spuščamo se z obzidja:

 Kavico si privoščimo na terasi restavracije ob trgu pred mestnimi vrati.

 Na WC te pustijo, če si stranka v lokalu, če pa nisi - moraš doplačati 0,50 €. Sicer po mestu smo videli brezplačna stranišča na dveh ali treh koncih.
Ležerno razpoloženi nadaljujemo dan v Saint Tropezu.

 Še slovo od čudovitega in slikovitega St.Paul de Vence-a.