Vsako jutro smo se odpravili nekam raziskovati okolico. Običajno je bilo tako, da dopoldan smo naredili kak pohod, popoldan pa je čas za plažo. Zvečer pa ven - nekaj pojesti, kaj spiti, uživati počitniški vibe.Ta dan smo se iz Paleochore odpravili v približno uro oddaljeno sotesko Agia Irini, ki se zaključuje v malem obmorskem mestecu Sougia ob zelo veliki plaži.
Prva od sanjskih plaž na Kreti je bila Balos beach. Naslednji dan v planu je čudovita plaža Elafonisi na jugo-zahodu Krete in nato se premikamo do fantastične Paleochore - mestece na jugu otoka, kjer bomo nastanjeni nekaj naslednjih dni.
Na Kreti je kar nekaj osupljivo lepih plaž. A kaj, ko večina teh sanjskih plaž je malce skrita in težje dostopnih. Balos je bila prva od sanjskih plaž, ki smo jih obiskali, mogoče je res najlepša.
Po letu in pol krajših potovanj in izletov, septembra se zvezde (= ukrepe/situacija) poklopijo in spet nekam gremo. Ne samo "gremo" - letimo! Sicer še vedno ostajamo v EU, ampak - letimo. Gremo v Grčijo, ki je nismo uspeli obiskati lani. Letos letimo na Kreto, otok globoko na jugu, ki ga bomo raziskali z najetim avtomobilom.
Drugi dan vikenda v Malih Dolomitih (prvi dan smo hodili po poti skozi 52 tunelov) smo pričeli v simpatičnem mestecu Arsiero, kjer smo prespali. Tokrat se odpravimo v smer prelaza Pian delle Fugazze, do kostnice Pasubio in od tam na krožni pohod okrog gore Monte Cornetto.
Tokrat je bilo na vrsti pohajanje po (nam) manj znanih krajih v Dolomitih. Za Vicenzo in dalje za mestom Schio se dvignemo v gore, ta predel je znan kot Mali Dolomiti - Piccoli Dolomiti. Gore so tu res nekoliko drugačne, predvsem nižje in z manj visoko štrlečimi skalami. Pokrajina pa je še vedno prekrasna.
Tokrat smo se odpravili na dvodnevni izlet, prvi dan prehodili čudovito pot 52 tunelov, prenočili v kraju Arsiero in naslednji dan naredili krožno Pot Miru okrog Monte Cornetto - po tibetanskem mostu Avis in spotoma pogledali kostnico Pasubio.
Nadaljujem niz enodnevnih pohodov po Primorski veji Jakobove poti. Še vedno vsak delček poti prehodim v obe smeri, kar je pravzaprav dobrodošlo, saj vidiš okolico z obeh zornih kotov, vsekakor vidiš več... Tokrat sem začela pot v Predjami, prav pri Predjamskem gradu in prišla do vasice Strane. Ta del je dolg 6 km v eno smer in ga brez težav prehodiš v 1,5 uri. To je sredina celotne Primorske veje, sredina 3.etape.
Hojo po Primorski veji Jakobove poti nadaljujem po "kosih". Zadnjič sem prehodila del iz Štjaka v Avber, tokrat pa grem dalje, iz Avberja v Tomaj in dalje - v vasico Kreplje le nekaj km od meje z Italijo.
Potem, ko sem prehodila nekaj krat Camino de Santiago po Španiji, zelo sem si želela prehoditi Jakobovo pot tudi po Sloveniji. Običajno je pri meni težava v tem, da imam premalo časa (beri - dopusta) za vse popotniške želje. V zadnjem letu časa je bilo na pretek, turistični delavci smo že več kot 6 mesecev na čakanju zaradi Covid-ukrepov. Bi rekla, da je zlati čas za prehoditi katero koli pot, ampak spet je zagonetka - meje občin in regij se ves čas zapirajo, še večji problem - nimaš kje prenočiti.
Nekega dne, naveličana lokalnih poti, sem si rekla, da grem prehoditi vsaj en del Jakobove poti, tisti, ki spada v našo Obalno-Kraško regijo. Vsak dan se vračam domov, vsak kos poti prehodim dvakrat - do dnevnega cilja in nazaj do avtomobila. Veselje sem si razdelila na 3 etape, vsaka nekje po 5-7 km v eno smer: Štjak - Avber -Tomaj - Dol pri Vogljah.
Ko bo etap več, bom naredila kak zbirni post. Ta se začne v Štjaku, prvem naselju Jakobove poti na Krasu.
Zima v gorah se je letos obdržala do pozne pomladi. Zimski lockdown nas je prikrajšal za kar nekaj pohodov, zato spomladi smo lovili dneve, ko je bilo dovoljeno se premakniti iz svoje regije. Nekega četrtka je vlada določila, da od petka za obalne prebivalce je spet dovoljeno obiskati preostalo Slovenijo. Vreme sicer je bilo napovedano nestabilno, a ker že imam negativni test (a ni grozno, da za iti v neskončne prostore gora potrebujem dan prej se testirati, da nisem slučajno okužena s famoznim virusom?), se spomnimo, da bi takoj v petek šli na Ratitovec. Na Ratitovcu je še vedno sneg, poti so uhojene in če bi se vreme začelo kvariti, do avta vseeno ni zelo daleč.
Zadnji dni februarja je postalo že spomladansko toplo in sneg se je hitro talil tudi v hribih. Da uživamo še malo na zasneženih pokrajinah, smo se odpravili zadnji februarski vikend na Komno in naprej do Bogatinskega sedla.
Uršlja gora je zelo znan in priljubljen vrh na Koroškem, to je najbolj vzhodni vrh v Karavankah. Uršlja gora leži nekje med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem, zato za nas s Primorske je precej odročna. Sprostitev ukrepov in zimska idila pa sta le zvabila tudi nas na Koroško.
Za Veliko planino smo slišali najbrž čisto vsi v Sloveniji, marsikdo jo je tudi obiskal (jaz sem bila marca, ko je bilo še nekaj snega - tukaj je post). Mala planina je manj krat omenjena, je pa prav tako čudovito prekrasna in avtentična. Nahaja se čisto poleg Velike planine, in v enem izletu vsekakor je vredno obiskati obe. Ta post je o krajšem izletu samo na Malo planino.
Gorenjska ima celo vrsto zanimivih točk za izlet, tokrat smo se odpravili v Kranjsko Goro, ampak ne smučat, temveč samo pohajati. Naredil se je čudovit sončen dan, čeprav mrzel, zato pa sneg se še ni stalil in od Jesenic naprej nas je pričakala zimska snežna pravljica.
Tokrat gremo pogledat izvir Save Dolinke v Zelencih, se ustavimo v Podkorenu, nato ob smučišču v Kranjski Gori, nato se še sprehodimo ob jezeru Jasna. Kot vedno, naredim kar nekaj fotografij, ki jih bom tudi objavila. :)
Tako majhno občino kot je Izola sploh ni bilo težko večkrat prehoditi v času karantene in lockdowna. Da je malo bolj zanimivo, včasih sem naredila kakšno sliko. Tako je nastala cela zbirka izolskih vedut, večinoma s hribov, ki jo obkrožajo, vse v jesenskem ali zimskem času. Tukaj bom objavila nekaj teh slik. Če kdo še ne pozna vseh teh krajev, pri slikah dodajam zaporedno številko, na koncu posta pa zemljevid z označenimi lokacijami.
1. Začetna slika je nastala v centru mesta, slikano je iz Marine, takoj za makadamskim parkiriščem v centru.
