Jakobova pot: Avber - Tomaj - Kreplje

Hojo po Primorski veji Jakobove poti nadaljujem po "kosih". Zadnjič sem prehodila del iz Štjaka v Avber, tokrat pa grem dalje, iz Avberja v Tomaj in dalje - v vasico Kreplje le nekaj km od meje z Italijo.

Tudi tokrat na začetek poti se pripeljem z avtom in tako prehodim pot v obe smeri - tja in nazaj. Prvotni načrt vsebuje le pot do Tomaja, del od Tomaja do meje z Italijo pa načrtujem prehoditi naslednjič. 

V Avberju se parkiram pri cerkvi pod velikimi kostanji. Do tukaj sem prišla zadnjič. 

Cerkev v Avberju stoji na vzpetini, od tu se postopoma spuščam skozi naselje. Na križišču skoraj spregledam oznake, me zanese navdušenje na začetku poti, pa tudi obnovljena cesta in obcestni zid. No, pri tem gasilskem vozilu (a ni to pravi ameriški gasilski kamion kot v filmih? Le kako je prišel sem?) zavijem levo in spet me vodijo rumene puščice.

Sprehodim se skozi zelo simpatično naselje, nekaj hiš je starih, večinoma pa so nove ali odlično obnovljene, ob poti sta dve turistični kmetiji, kjer se popotnik lahko okrepča in celo prenoči. Vreme je tudi fantastično, za konec aprila je skoraj pretoplo - nad 20 stopinj, a le kdo bi se pritoževal čez sonce, žvrgolenje ptičkov in rožice na travnikih?

Cesta skozi Avber:

Avber zapustim pri kapelici in avtobusni postaji ob glavni cesti, tu me usmerja rumena školjka.

Kažipot Jakobove poti me pelje čez cesto in usmeri na prekrasno gozdno cesto, proč z asfalta:

Po gozdni poti hodim skoraj vse do Tomaja, redki razcepi so označeni. Gozd je redek in svetel, kot je za Kras značilno. Ob poti je veliko cvetlic, nekatere prepoznam, recimo narcise in šmarnice, ki se komaj odpirajo, za druge pa sploh ne vem kaj so... Ta del poti je dolg približno 3 km, vzponi in sestopi so zelo blagi, poleti ko bo na drevesih več listja, bo tudi bolj senčno.

Igra narave, zajedalka na drevesu ustvari zanimiv vzorec:

Na enem od travnikov v nižini s prijateljico opazujeva igro vetra; se vidi s prostim očesom, kako se veter igra z visoko travo, jo polaga in zavija v špiralo, medtem ko le par metrov proč ni niti sapice... Bil je skoraj čaroben trenutek, ko je prijateljica poklicala vetrič, da pride tudi do nas in nama prinese osvežitev. In tako je tudi bilo, v naslednjem trenutku, naju je oplazil vetrič...  

Na vzpetini pri Tomaju se obrnem nazaj in na hribu zadaj vidim naselje in štrlečo špico cerkvi. Sem skoraj prepričana, da je to Avber, tam se je današnja pot pričela. Gora v ozadju pa mora biti Nanos ali Čaven.

Tu je pogled bolj odprt in ni dvoma, da v ozadju vidim Nanos.

Ko se pokažejo prve strehe Tomaja opazimo oznako za kmetijo Žerjal, na kateri lahko kupimo kozji sir. Nazaj grede se tu tudi ustavimo in nabavimo nekaj domačega sira. Mlada lastnica pove, da sami skrbijo za vso živino, v to skrb so vpeti skozi celo leto, a za nič na svetu ne bi zamenjali tega načina življenja, ki jim prinaša veliko zadovoljstva. Če boste hodili mimo, ali se vozili skozi Tomaj, priporočam, da se ustavite, kmetijo najlažje najdete, če se držite smeri k cerkvi, tam pa so oznake. 

Na polju za kmetijo vidimo pašnik z njihovimi kozami:

Jakobova pot gre skozi Tomaj do glavne ceste in ne vodi neposredno ob cerkvi. Se pa jo lepo vidi s poti in je vredno mičkeno skreniti. Izgubiti se v Tomaju pa vseeno nemogoče :)

Podeželska idila:

Ob župnijski cerkvi Petra in Pavla je velika stavba, ki zelo spominja na nekdanji samostan ali župnijsko šolo, sedaj je stanovanjska stavba. Ravno ko prideva do cerkvi se zaslišijo zvonovi. Ura je poldan. A v nas se ustvari občutek, da zvoni nama za dobrodošlico. Cerkev v Tomaju stoji na visoki vzpetini, spodaj se vidi celotno naselje in pokrajina za njim, vse do hribov na italijanski meji. 

Čudovit kraj, razgledi so osupljivi. En čas kar uživamo v razgledih. V cerkev sicer ne moremo, je zaprto, ne vem, ali zaradi proticoronskih ukrepov, ali pač ni ura za mašo. So pa vrata v cerkev zaprta samo z rešetko in se vidi tudi notranjost.

Pogledamo pri cerkvi za žig Jakobove poti, a tukaj ga ni. 

Od cerkvi se spustimo nižje v naselje. Do cerkvi tukaj vodi široko stopnišče, presenetljivo v malem kraškem naselju.

Uličice Tomaja so zavite in zavozlane. Domačinka nama samo potrdi, da greva prav proti glavni cesti. Sicer pa - vseeno kje greš, od cerkvi se ves čas spuščaš.

Pot ob cerkvi:

V Tomaju je polno cvetja, pri vsaki hiši. Nekatere hie so prav zanimive, ena je skoraj okrogla, prav posebna.

Posebej izstopa domačija Srečka Kosovela, kjer je mlad kraški pesnik preživel del svoje mladosti, tu v bližini je tudi pokopan. 

Gostilna ob glavni cesti je, žal, še zaprta, bil je ravno dan, ko so komaj dovolili odpirati terase. Malce naprej ob glavni cesti (takoj, ko prideš do glavne ceste, se zopet pokažejo puščice Jakobove poti) opazimo voz s steklenicami kraškega terana in odprta vrata na dvorišče vinske kleti. Prijateljica povpraša lastnika, če se lahko ustavimo na kozarček vina. Zelo prijazno nas sprejme, odpelje v klet, poskusimo teran, poklepetamo. Vsi, s komer smo se pogovarjali ob poti, pot poznajo, nekateri so po njej tudi hodili, vsaj delček poti, vsi so izredno gostoljubni in veseli romarjev.   

Čeprav prvotni načrt je bila pot le Tomaja, kozarček terana in krasno vreme naju ženeta naprej, zdi se nama prekmalu za pot nazaj. Iz Avberja do Tomaja je približno 4 km, po naselju je dodaten kilometer ali malce več. Pogledam zemljevid in si rečeva - greva do naslednje vasice - Kreplje, do tam je še 2 km, nato pa se obrneva. Vino ti da pospešek. Sploh pa še iz Španije velja "No vino - no Camino". 

V Tomaju tako sledimo puščicam skoraj do konca naselja in pri stari hiši zavijemo s ceste.

Za Tomajem pot vodi čez vinograd, pokrajina je neverjetno lepa. Spomladi so barve zelo žive, sveže zelena trava, zdaj že bele žogice regrata, čudovito je, oči se veselijo...

Trenutek za uživancijo:

Pogled nazaj, proti Tomaju:

Rumene puščice nas povsod spremljajo, prav nikjer ne moreš zgrešiti poti:

Čudovito cvetoče drevo, spomladanski čas je fantastičen:

Za vinogradi pot gre kratek čas skozi gozd in prav kmalu se pokažejo prve hiše vasice Kreplje:

V Krepljah je zelo lepa cerkev Svete Notburge:

Sprehodimo se do križišča v centru vasi, gospod iz okna sosednje hiše nas usmerja na pravo ulico... A tu se spomnimo, da sva že par ur na poti, za nami je 7 km, morava se že vračati. Do meje z Italijo je ostalo vsega 3,5 km, od tu naprej bo pot skozi gozd. Se odločiva to prehoditi, ko bodo meje odprte in bo mogoče stopiti tudi na tuje ozemlje. 

Kljub temu, da pot je označena s puščicami le v smer proti Trstu, niti za nazaj nimava težav. Tudi tako je krasen dnevni izlet.