16. dan: Muxia – Santiago de Compostela

Zjutraj zelo dolgo spimo, danes je prvi dan, ko se nam nikamor ne mudi. Čeprav moški, ki je spal pod Slobodanko (pograd, ona je bila »zgoraj«), je tako grozno smrdel – predvsem po cigaretah, čisto je prekajen, dodatno pa je še zaudarjal po neki zatohlosti, najbrž je že dolgo na poti brez poštenega tuša. Sem se morala obrniti na drugo stran, da me ni njegov vonj toliko motil...

Se veselimo počasnega jutra in pod priprtimi očmi opazujem, kako se ostali zgodaj pakirajo in odpravljajo... Albergue moramo zapustiti do desetih, zato imamo še zlati čas, da se v miru spakiramo, kar nam gre zelo na roko. Vso noč je zunaj bliskalo in grmelo in je veter metal v okna in streho potoki dežja. Res imamo srečo, da ni bilo tako vreme, ko smo hodile.

Obala Atlantika pred Muxio

15. dan: Finisterra – Muxia, 29 km, 8 ur

Zbudim se sredi noči, ful žejna in z glavobolom. Vse imam pri roki, si pomagam za silo.

Ko se končno prebudim v jutro, poslušam, kako zunaj divja nevihta. Se kar ne mudi iz postelje. Ampak dokler zlezem ven in se spakiram, se že nebo razčisti in je zunaj suho. Punce že zdavnaj me čakata v kavarni poleg. Glavobol. Za zajtrk imam danes kavo in dva aspirina. E ja, no vino – no camino :)

Dokončno se odločimo, da gremo peš v Muxio. (Bila je opcija, da če bo res grdo vreme, gremo tja z avtobusom).

Finisterra - center

Camino a Finisterre. 14. dan: Olveiroa – Finisterra, 41,90 km

Tako zelo lepo sem spala, pa čeprav je bilo hladno. Čisto sem se že navadila spati s tujci v sobi. Zjutraj zunaj je zopet mrzlo, vendar jasno. Punce sta se odpravile na kavo v bar v bližini prenočišča, jaz pa že štartam, da pridobim malo na razdalji. Spet je tema, a nas je več takih, ki smo že na poti. Žal mi je samo zaradi tega, ker se skoraj ni videl, niti nisem mogla kaj prida slikati kanjon reke Xallas pod nami. Spektakularno!

Camino a Finisterre. 13. dan: Negreira – Olveiroa, 34,5 km, 9 ur

Albergue zapustimo ob 8h, prvi dve uri gremo hitro. Prvi postanek v baru v naselju A Pena. Z Viko, ki je spala v drugem prenočišču, naj bi istočasno štartali, a nje še ni, nato pa sporoči, da je ona že precej pred nami... Danes ima spet »turbo-pogon«.

 Jutro je hladno, kakih 9°C, v dolini so meglice, poskušam slikati, kakor rata s tem žepnim fotoaparatom. Pogrešam DSLR.

Camino a Finisterre. 12. dan: Santiago de Compostela – Negreira, 25,2 km, 7 ur

Štartamo, kakor je že običajno, še v temi, ob 8h. Edini odprt lokalček je tisti ob stopnicah pri katedrali, tisti, pri katerem smo včeraj obstali, ko smo prišli do trga in prvič zagledali katedralo.

Camino de Santiago. 11. dan: Teo – Santiago de Compostela, 15,5 km, 3 ure 45 min

Štart ob 6.30. Hodimo še v temi, ful hitro. Skoraj laufamo uro pa pol. Dokler pridemo do prvega odprtega bara, se mi zdi, da sem skoraj mrtva od utrujenosti... 

10. dan: Valga (O Pino) – Teo, 22,74 km, 7,5 ur

Zjutraj vsi zelo dolgo (za navade na Camino) spimo – do 7.50, dokler Viktorija ne začne šušljati z rucakom in tako zbudi vse nas, zaspance. Kava pri kamjonistih in na pot. Danes štartamo pozno, šele ob 9h. Vreme je lepo, pred nami pa je samo 19 km. Razpoložene smo za uživancijo.

Prvi del poti do Pontescuresa (6,5 km) je minil zelo hitro in lahko, cel čas smo klepetale s Slobodanko, še največ o otroštvu. 

cerkev San Miguel

9. dan: A Portella – Valga (O Pino), 22,7 km, 7,5 ur

Zvečer Jorge nam je povedal, da zjutraj nas čaka skromen zajtrk (kava/čaj, kruh, maslo, marmelada, cornflaks, jogurti, sok), če kdo želi kaj prispevati – naj vrže kaj v škatlico za donacije. Enako velja, če vzameš pivo iz hladilnika – vrži kaj v škatlico. Tako zjutraj je eno redkih juter, ko imamo kavo za zajtrk. Tudi spali smo dobro, pa čeprav 16 oseb v eni spalnici. Zunaj dežuje. Joj...

Spet štartamo v temi, komaj vidimo puščice. In je tudi nevarno – smo črne v temi ob robu lokalne ceste. Še dobro, da na dežnih plaščih imamo odsevni našitki. Pogrešam lučko, ki sem jo pustila doma. 

8. dan: Arcade – A Portella, 25,25 km, 8,5 ur

Zbudila sem se ob 6h, popolnoma naspana, skoraj kot bi spala doma. Zame je zelo neobičajno, da bi se zgodaj zbujala. Prva zares dobra noč po enem tednu. Zjutraj sicer takoj boli moja čisto otečena ahilova tetiva, kot bi imela kamne pod kožo vse okoli gležnja. A to bom zdravila doma. Počitek je zdravilo za vse...

7. dan: O Porrino – Arcade, 24 km, 8 ur

Najslabši albergue, vendar sem spala najboljše do sedaj. Že zvečer sem taktično zamenjala sobo, namesto tiste, ki ima okna na hrupno avtocesto, sem prestavila prtljago v tisto, ki gleda na reko. Tako je bila vso noč tišina, postelje so tudi v redu.

Zjutraj se zbudimo kot običajno, zunaj tema počasi odstopa, v albergue v kuhinji in dnevni sobi pa ni luči. Si pripravljam zajtrk v temi, v temi se tudi pakiramo. Poleg nas so tri starejše kanadčanke, tudi jamrajo, da kako lahko sploh ni elektrike, samo v kopalnicah. Pride gospa, ki čisti albergue, na naše pripombe pove, da se albergue po pravilih zapusti do 08.00 ure, da zdaj pa je že skoraj devet in da je elektrika tukaj nastavljena na avtomatski izklop ob 08.00 uri. Kako to, da smo vsi (!) tako dolgo spali? Običajno ob 08h smo že na poti. Enostavno – včeraj smo prečkali mejo med Portugalsko in Španijo, v Španiji se dan začne 1 uro prej, naša notranja ura pa še deluje po portugalskem času. Prav nihče si ne nastavlja budilke. Danes zapustimo albergue ob 9h.

Zjutraj v kavarni poleg albergue se poslovimo od Elke, ona gre danes na vlak, mora ujeti letalo. Mislila je že v Tui zapustiti našo »ekipo«, vendar se je tako dobro ujela, da je vztrajala z vsemi nami dokler lahko.

6. dan: Pacos – O Porrino, 30,5 km, 9,5 ur

Zelo mrzlo in megleno jutro. V albergue Quinta Estrada Romana nam zjutraj postrežejo kraljevski zajtrk (redko jutro, ko imamo kavo takoj, ko se zbudimo). Ob 8h smo že na poti, dan se začne. 

5. dan: Ponte de Lima – Pacos, 29 km, 9ur

Zjutraj smo zrihtane že ob 7.30, itak nismo spale. Takoj gremo na kavo in brioš v bar zraven, ker za zajtrk ni bilo nič primernega v marketu. Štart in skoraj brez besed hodimo dobro uro po podeželju mimo nasadov, polj in gozdičkov.

4. dan: Portela de Tamel – Ponte de Lima, 26 km, 7,5 ur

Zjutraj je še vedno zelo deževno in čeprav ob 8h, ko stopimo na pot, dežja ni, vlaga je v zraku in oblaki so prav polni dežja. Zato pončo pustim prav pri roki, čez rucak nategnem zaščitno prevleko od dežja. 

3.dan: Rates – Portela de Tamel, 27,64 km, 8 ur

Spet nisem nič spala – promet za oknom, čeprav je samo vaška tlakovana cesta, postelje škripajo ob vsakem gibu. V sobi nas je bilo 5 punc, poslušala sem kako vsaka diha v svojem tempu. In celo, kadar je bila popolna tišina, nisem mogla spati. Čutila sem utrujena stopala in meča, kakor, da bi dala dol pancerje, čutila sem ramena in hrbet, kot, da še vedno imam gor rucak. Ob 7h komaj sem se dvignila iz postelje.

»It's never a good morning for me, but today it's even worst« - sem rekla avstralcu. Kenth je tudi slabo spal... Jaz pa res nisem jutranji tip... Ne morem še nobenega videti, ne da se mi pogovarjati, skoraj fizično me moti, kadar pred mano je kdo že tako aktiven, teče in skače in je poln energije navsezgodaj.

2.dan: Labruge – Rates, 25,5 km, 8 ur

Zvečer spet težko zaspim, čepki ne pomagajo, slišim promet zunaj, zjutraj so petelini in celo letala. Letališče Porto je zelo blizu... Mogoče rabim Camino, da se naučim spat brez Dormea, dobrih povštrov in zvočno izoliranih oken? Mogoče pa sem samo utrujena in malček vznemirjena... Zjutraj se zbudim ob 5h, presenetljivo, naspana. In komaj čakam, da je ura 7, da vstanem in da se začne dan.

Pričaka nas neverjetno roza jutro.

Camido de Santiago, 1. dan: Porto – Labruge, 30 km

Začetni post je bil tukaj.

Prva naša noč v hostlu. Punce so dobro spale, meni pa je bilo grozno. Vse me moti – hrup zunaj, folk, ki žura do 6h zjutraj, promet pod okni, tip, ki je prišel v sobo ob 2h ponoči, drugi tip, ki je sicer že spal, ko smo me prišle, a je čisto mičkeno smrčal, motil me je vsak, ki se je v postelji obrnil. Zelo sem slabo spala. Skoraj nič. Mogoče se sekiram pred začetkom poti?

Pogled na trg iz sobe v hostlu