Jakobova pot: Štjak - Avber

Potem, ko sem prehodila nekaj krat Camino de Santiago po Španiji, zelo sem si želela prehoditi Jakobovo pot tudi po Sloveniji. Običajno je pri  meni težava v tem, da imam premalo časa (beri - dopusta) za vse popotniške želje. V zadnjem letu časa je bilo na pretek, turistični delavci smo že več kot 6 mesecev na čakanju zaradi Covid-ukrepov. Bi rekla, da je zlati čas za prehoditi katero koli pot, ampak spet je zagonetka - meje občin in regij se ves čas zapirajo, še večji problem - nimaš kje prenočiti. 

Nekega dne, naveličana lokalnih poti, sem si rekla, da grem prehoditi vsaj en del Jakobove poti, tisti, ki spada v našo Obalno-Kraško regijo. Vsak dan se vračam domov, vsak kos poti prehodim dvakrat - do dnevnega cilja in nazaj do avtomobila. Veselje sem si razdelila na 3 etape, vsaka nekje po 5-7 km v eno smer: Štjak - Avber -Tomaj - Dol pri Vogljah.

Ko bo etap več, bom naredila kak zbirni post. Ta se začne v Štjaku, prvem naselju Jakobove poti na Krasu.

Štjak je manjša tipično kraška vasica na hribu, na višini nekje 500 m nad morjem in predvsem visoko nad Vipavsko dolino z ene strani in manjšo dolino z druge strani. Presenečena ugotavljam, da Kras ni samo planota, da so to tudi hribi, kar zaznavni za pohodnika na Jakobovi poti. Za priti v Štjak se moraš visoko vzpenjati, za ga zapustiti, nas čaka precejšen sestop. 

Pogled s ceste čez Štjak v Vipavsko dolino:

V centru naselja je cerkev Svetega Jakoba, malce skrita za hišami, a oznak Jakobove poti je toliko, da je ne moreš zgrešiti. Pri vhodu v cerkev je tudi vpisna knjiga in žig Jakobove poti. Vse okrog cerkvi so hiše,  z eni strani je odprt pogled v dolino, tako nikjer mi ni uspelo lepo fotografirati cerkev v celoti.

Jakobova pot nas vodi praktično čez vse naselje po glavni cesti. Nekaj domačinov nas prijazno pozdravijo. Štjak je precej odročno naselje in le redki zahajajo sem, tisti, ki gre Jakobovo pot, ali če se pripelje sem namensko. Razen cerkvi in gasilskega doma v Štjaku tako nisem opazila nobene infrastrukture, ki bi pohodnikom prišla prav.

Stare hiše še stojijo vzdolž centralne ulice, nekatere so lepo prenovljene, več jih pa propada. Na eni od hiš sem opazila letnico 1886.

Minilo je že skoraj 2 leti, odkar sem hodila Camino po Španiji, zato kar vriskam od veselja in poskakujem, ko zagledam prve rumene puščice in školjko - oznako Jakobove poti. Pot po Sloveniji je izjemno lepo označena, se vidi, da so delali z ljubeznijo.

Pri krajevni skupnosti Štjak zavijemo levo z glavne ceste in mimo spomenika padlim vojakom se prične sestop z visokega hriba, na katerem leži Štjak. 

Naselje leži visoko na hribu in zato se je dobro čutilo kako fajn je pihalo na dan našega pohoda in veter je bil prav mrzel. Na Krasu, sploh izven poletne sezone, ni zanemarljivo, če piha burja.

Sestopamo iz Štjaka najprej po prijetni gozdni cesti. Na prvem razpotju je jasen kažipot:

Na hribu v daljavi opazimo nekaj streh in zvonik cerkve. Sklepamo, da to je Avber, kamor smo danes namenjeni (ja, to je Avber). Česar se pa ne vidi, da med obema hriboma vmes je dolinica, kar globoko spodaj.

Oznake nas spremljajo še naprej. Nekdo na FB je komentiral, da to oznako nekoč so strgali in vrgli po tleh, zato so jo sedaj lepo pritrdili še višje. Za pohodnika je pravo veselje srečati "svojo" oznako. Za Jakobovo pot sploh ne potrebuješ nobenih zemljevidov ali aplikacij, vse je lepo označeno v naravi.

Pridemo na velik travnik, ob robu travnika je lovska opazovalnica, v sredini pa je manjše jezerce. Jezerca na Krasu so precejšnja posebnost, predvidevam, da se tudi to izsuši v poletnih mesecih.

Prečkamo travnik in rumena puščica nas usmeri na kar strm sestop skozi svetel kraški gozd. Aprila drevesa so skoraj še povsem brez listja, poleti najbrž drevesa dajo še kako potrebno senco. Sestop se vije v več serpentinah, to je prava hribovska stezica in za Jakobovo pot skoraj nismo pričakovali kaj takega (sploh pa vemo, da se po isti poti bomo morali vrniti nazaj, torej - vzpon :)). 

Ob stezi si najdemo primerne palice, za si pomagati ob poti. Moja palica je skoraj original pohodna - iz dolge ravne trte z zvitim ročajem in celo majhno amortizacijo. Popolna je, mi je kar žal, da sem jo na koncu pohoda pustila v Štjaku, upam, da bo še komu prišla prav.

Stezica nas pripelje do ograjenega pašnika, ki ga moramo prečkati. S kravami si nismo preveč domači, zato pašnik prečkamo kar se da blizu ograje in mogoče ne zadanemo predvidenega izhoda. Krave nas spremljajo, ne kažejo pa znakov, da nas ne marajo. Upamo, da smo se jim prikupili, saj se moramo še vračati. ;)

Pred nami je najnižja točka tega dela poti - dolinica pri zaselku Nova vas. Pri hiši pred nami prečkamo potoček in kmalu za hišo se začne vzpon na hrib, na katerem leži Avber.

Potoček ima zelo malo vode celo aprila, ko občasno dežuje. Poleti zagotovo je suh. 

Stezica se prečno vzpenja na hrib skozi gozd. Na tej strani vzpon ni tako strm, kot je bil sestop pred tem, tudi stezica je lepša in lažja. En del gre med borovci in tu se šele začne prava lepota tega odrezka poti.

Gozdna stezica se konča pri nekem vinogradu, od tam čudovita gozdna pot nas pelje med polji in redkim gozdom. Pot je z obeh strani zaprta s kamni in še vedno rahlo se vzpenja vse do naselja. 

Zelo veliko drevo naredi pokrajino čudovito, poleti zagotovi tudi veliko sence. Na sliki je pogled nazaj, na hribu v ozadju se vidi najbrž Štjak

Puščica nam kaže pot naprej. Ko smo se vračali, poti smo se še spominjali in sploh ni bilo težav z orientacijo, vendar hoditi pot v obratni smeri je težje, ker oznake so postavljene le v eno smer - proti Trstu.

V bližini Avbera, ko za drevesi se že vidi špica zvonika, pridemo do razgledov na vinograde. Zelena trava je polna živo rumenih cvetov regrata in te kar kliče, da se ustaviš in uživaš v razgledih.

Pogled proti cerkvi Svetega Nikolaja v Avberju:

Cerkev je skoraj prvo, kar vidiš že na daleč, še preden sploh prideš v naselje.

V bližini naselja se pogovarjamo, prijateljica se spomni, da nekoč je že bila v Avberju, da je tu odlična turistična kmetija, da pa mogoče še vedno ima kje kontakt. Ugibamo, da najbrž v teh razmerah niso odprti in ne bo možnosti za kako kavico. Nas sliši domačinka, ki se ravno vrača iz vinograda, pove, da Bojana iz turistične kmetije ravno ta dan praznuje rojstni dan in gotovo nas bo vesela, če se ustavimo. In jo že kliče...

Čez nekaj minut smo že pri kmetiji Francin (v Avberju imajo še eno turistično kmetijo, na drugem koncu naselja). Seveda, je veselje ob nepričakovanem srečanju, z veseljem spijemo kavico, poklepetamo o trenutnih razmerah. Ljudje tukaj so veseli, da kdo gre Jakobovo pot, toplo nam priporočajo, da naslednjič pot nadaljujemo, da naprej je samo še lepše. Bojana pove, da domačinke vsako leto se po Jakobovi poti odpravijo peš v Trst "na kavo".

V običajnih razmerah na kmetiji se da prenočiti, seveda, tudi se okrepčati. Prijateljica izkoristi priložnost in se založi z nekaj odličnega kraškega Terana. Se pogovarjamo, kako na Jakobovi poti vse tako, kot se za vsak Camino spodobi - vse je označeno, dobiš, vse kar potrebuješ - od palice na strmi poti do kave in prijetnega srečanja... 

Avber je majhno naselje, a je bogato na zanimive detajle - od starinskih portonov do prelepih rož ob hišah in  malih podrobnosti. Tu je zelo prijetno vzdušje in če bi pot hodili več dni zapored, bi bilo tukaj prav prijetno prenočiti.

Hišna številka:

Cerkev Svetega Nikolaja v Avberju:

Prave kraške hiše, ena je že zapuščena, druga se še drži...

Iz Štjaka v Avber smo tako hodili približno 1,5-2 h, nikjer nismo hiteli. V eno smer ta del poti je dolg 6 km in ima 300 višinskih metrov sestopa in več kot 200 m vzpona. Infrastruktura (turistični kmetiji) sta samo v Avberju, vas pa bodo zelo veseli, če boste tam hodili.

Mi smo se vrnili še nazaj v Štjak, tisti vzpon ni bil tako nedolžen, tako je že prav, da pot gre v smer kot gre :)

Naslednjič nas čaka odrezek Avber - Tomaj - Kreplje.