Zemljevid 2020


visited 43 states (19.1%)
Buy Douwe's Machine Learning Book

sreda, 12. maj 2021

Jakobova pot, Primorska veja: Predjama - Strane

Nadaljujem niz enodnevnih pohodov po Primorski veji Jakobove poti. Še vedno vsak delček poti prehodim v obe smeri, kar je pravzaprav dobrodošlo, saj vidiš okolico z obeh zornih kotov, vsekakor vidiš več... Tokrat sem začela pot v Predjami, prav pri Predjamskem gradu in prišla do vasice Strane. Ta del je dolg 6 km v eno smer in ga brez težav prehodiš v 1,5 uri. To je sredina celotne Primorske veje, sredina 3.etape.

Jakobova pot pride v Predjamo do cerkvi Žalostne Matere Božje. Seveda, je vredno narediti še dodatnih 50 m naprej in si pogledati vsaj razgled na Predjamski grad, že če ne ogledati ga od znotraj. Na lep spomladanski dan nas je bilo le nekaj ljudi na celotnem območju in je prav žalostno, v običajnih razmerah bi se tu kar trlo turistov. Kdor bo hodil pot v celoti, lahko računa na to, da v Predjami je mogoče prespati v apartmajih, tu so tudi gostilne za se okrepčati.
Majhna cerkev v Predjami je zaprta, a tik ob vhodu vanjo je škatlica z žigom Jakobove poti. Na dan, ko sem tam hodila, vpisne knjige ni bilo. Ob cerkvi je tudi odlično izdelana tabla z vsemi informacijami glede Jakobove poti, z velikim zemljevidom in vzorci žigov, zelo lepo.

Smerokaz ob cerkvi usmeri potnika na stransko cestico mimo velikega parkirišča naprej v redek gozd. Ob poti poleg rumenih puščic Jakobove poti me ves čas spremljajo planinske markacije. Res, ne moreš zgrešiti poti.  
Zelo stara lipa poleg cerkvi v Predjami:
Pogled s poti nazaj, na cerkev in grad v ozadju:
Prečkam potoček ob parkirišču in prav kmalu zapustim cesto, kažipot me usmeri v klanec navzgor skozi gozdiček.

Z neke jase ob gozdni stezi se še odpre zadnji pogled na Predjamski grad in že grem dalje. Se ti zdi osupljivo in čudovito, da Jakobova pot vodi mimo tako imenitne in edinstvene zadeve, kot je Predjamski grad.
Rahel vzpon skozi redek gozd in zelene travnike višje pripelje na razgledna pobočja.

Iz gozdička pridem ven nad velikem pašnikom. Travnik je poln cvetočega spomladanskega cvetja, razgledi so čudoviti in sežejo skoraj vse do Snežnika. 





Nazaj grede, ko sem se tu vračala, sem se držala oznak kolesarske poti št. 3, ta vodi prav iz Šmihela pod Nanosom v Predjamo. Mimo mene so švigali fantje na kross-motorjih in bilo je prav zanimivo.  No, orientacija sploh ni težavna tudi, če greš v obratno smer, ker planinske oznake so ob poti v obe smeri.
Naslednje za Predjamo naselje ob Jakobovi poti je Šmihel pod Nanosom, oddaljeno je vsega 3 km. In to je zelo "praktično", ko naselja sledijo eno za drugim, vedno imaš pred seboj naslednji cilj. V Šmihel pridem na manjše križišče, Jakobova pot gre naravnost, desno v ulici pa vidim cerkev na vzpetini, kakih 100 m proč od označene poti. Seveda, skrenem in grem še do cerkvi, že zaradi tega, ker so cerkve vedno postavljene na najboljši lokaciji in so od tam najlepši razgledi.
Šmihel je čisto podeželje, tudi vzdušje je tukaj takšno, čisto sproščeno in v sožitju z naravo.
Stara hiša ob cerkvi:
Kot je značilno, tudi tukaj je cerkev na vzpetini, gor vodijo stopnice ali stezica kar čez travnik na hribček.
Cerkev Svetega Mihaela deluje že dolgo zaprta, za zelo stara vrata ne vem, kdaj so se nazadnje odpirala. 
Razgled od cerkvi je fantastičen, tako kot se pričakuje, poleg celotne vasi, se vidi še okolica daleč naokrog.

Ker je cerkev na hribčku, tudi tukaj jo komaj uspem spraviti v objektiv fotoaparata v celoti:
Se vrnem na križišče, kjer sem prišla v naselje. Ob križišču je krasen kraj za počitek, poleg je tudi pipa z vodo. Nisem preverjala, a mislim, da bi tu znala biti pitna voda. 
Jakobova pot prečka Šmihel nekako počez, vas v resnici je precej večja, a "dolgega" dela potnik, ki gre samo po Jakobovi poti, ne vidi. Ampak tudi v tej vasici, razen nekaj starih in razpadajočih hiš, se opazi veliko odlično urejenih hiš in tudi turistični apartmaji, kjer se lahko prenoči - skoraj povsem na izhodu iz vasi, ena zadnjih hiš, tik ob Jakobovi poti. Druge infrastrukture tu nisem zasledila.
Zapuščam Šmihel, še pogled nazaj:
Ta del poti je izredno lep, zaradi velikih travnikov in vonja po živini me je tudi zelo spominjal na Camino po Španiji, nekje v okolici Tineo ali Borresa na Camino Primitivo, kjer prav tako se ukvarjajo z živinorejo... 
Živo zeleni pašniki z rumenimi pikami regrata in drugih cvetlic, počitek za oči in balzam za dušo:


Malo nižje v daljavi vidim strehe cerkva v sosednjem naselju, a pot tam ne gre... Me kar pomirja, ko hodim, da so naselja tako blizu.
Za Šmihelom se pred očmi pokaže Nanos v vsej svoji mogočnosti in od tu dalje ga bom videla skoraj ves čas. Jakobova pot obide goro, naredi veliko kljuko okrog polovice gore-velikanke. 

Pogled nazaj, za travniki se vidijo strehe Šmihela pod Nanosom:
Tako pa izgleda Nanos, skoraj ves čas pred očmi. Po prijetni makadamski cesti na sliki spodaj bom prišla v gozd pisano zelenih barv - od temnozelenih smrek do svetlozelenih listavcev in do golih vej dreves še brez listja. Za gozdom pa prav kmalu bo vasica Strane, cilj moje današnje etape. Tudi današnja etapa ima izredno malo poti po asfaltu, asfalt je samo skozi naselja.

Razgledi na travnike in pašnike:

Pot zopet prečka manjši potoček in čeprav v začetku maja še ni tako vroče, me je že mikalo, da se tu umijem... Sončni dan naredi svoje. Današnja etapa nudi manj sence, le v gozdičkih.
Nadaljujem pot čez travnike proti Nanosu, uživam v čudoviti pokrajini na vsakem koraku:


Vsak razcep je odlično označen, ponekod so napravljeni pravi leseni kažipoti:
Zadaj se še vedno vidi Šmihel:
V daljavi pa so še druge vasice, a vse to so zelo majhna naselja, smo res v zaledju... 
Se bližam gozdu, tukaj prečkam le manjši del, mogoče 500-800 m čez gozd, rahel vzpon. Je pa to del velikega gozda na pobočjih Nanosa in za Stranami večji del poti gre prav čez ta gozd...
V enem delu prav po poti teče hudournik s precej vode. Dan pred mojim pohodom je bil močan naliv in pot ponekod je še vedno blatna in celo težko obidem številne luže, včasih stopim kar v blato. Nižje sem morala hudournik prečiti po kamnih, tukaj pa hoditi tik ob vodi po zelo drsečem blatu. Sem kar pograbila eno palico v gozdu ob stezi, da mi nudi malo opore.
Na nekem delu poti stopim ob luži kar na sigurno, nogo pa kar posrka notri mehko blato... Do gležnjev me je "pojedlo". :) Tudi to je del dogodivščine. Blato se tako prime, da je doma pomagal šele pralni stroj, pranje pod pipo je še vedno puščalo čisto lisate od blata superge.  No, plus tega, da sem stopila v blato in ne v vodo, je ta, da noga v supergi je ostala suha, zato je nisem prala v potoku.
Za gozdom pridem ven spet na čudovit travnik. Srečam mlado žensko z otroci na traktorju, se ukvarjajo z vsakodnevnimi opravili. Prijazno me pozdravijo, njihov pes pa me spremlja še vso pot čez travnik.


Še 3 km poti za Šmihelom in se že pokažejo prve hiše vasice Strane.
Pot čez vasico so mi popestrili otroci, ki so se igrali skoraj pri vsaki hiši in me opazovali in pozdravljali, deklica 12-13 let pa je vozila malega bratca na Avtomatiku po celi vasi do mene in nazaj, mogoče se je hotela malo pokazati, kaj vse že zna :)

V centru vasi je cerkev Svetega Križa, do tu sem se odločila danes hoditi. Se razgledam pri cerkvi, je prav prijeten kraj.

Cesta skozi vas vodi še naprej v smer proti Nanosu:
Ob cerkvi me razveseli tabla Jakobove poti z oznako, da je do Santiaga de Compostela ostalo "vsega" 2840 km.
Ob tabli je tudi izvir vode, sicer ne vem, če je pitna... 
Vhod v cerkev in izvir vode se nahajata v senci zelo velike in stare tise. Drevo je simbol domače vasi, ocenjujejo, da je staro od 500 do 1000 let. Obstajajo celo legende, da je pod tem drevesom pridigal Sveti Hieronim okrog leta 400. Drevo naj bi bilo zasajeno nekaj deset let pred tem nad vodnim izvirom, pozneje pa so tu sezidali še cerkev. Zelo lepa legenda, a morda drevo le ni toliko staro. No, še vedno je zelo veliko in nudi čudovito senco.
Klopca pod tiso:
Ob vhodu na dvorišče cerkvi:
Cerkev tudi tu je bila kljub soboti zaprta. Skozi okno se vidi notranjost cerkvi, se vidi, da je urejeno in vzdrževano, najbrž kdaj pa kdaj imajo tudi bogoslužja.
Razen izvira vode in cerkvi v Stranah nisem zasledila nobene infrastrukture, ki bi popotniku prišla prav, a naslednje naselje je že Razdrto čez 6 km, tam je na razpolago vse, kar potrebuješ. Jaz bom pa šla tja naslednjič.
Tokrat v Stranah se obrnem, se sprehodim še vse nazaj do Predjame. Zdaj sem se že navadila hoditi Jakobovo pot na tak način, se mi zdi kar v redu. Vse dokler nimam predaleč od doma za se voziti.

Povzetek današnjega dela poti Predjama - Strane: 6 km, 1,5 h, 200  m višinske razlike, vzponi in sestopi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar