Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Vikend v Malih Dolomitih

Tokrat je bilo na vrsti pohajanje po (nam) manj znanih krajih v Dolomitih. Za Vicenzo in dalje za mestom Schio se dvignemo v gore, ta predel je znan kot Mali Dolomiti - Piccoli Dolomiti. Gore so tu res nekoliko drugačne, predvsem nižje in z manj visoko štrlečimi skalami. Pokrajina pa je še vedno prekrasna.

Tokrat smo se odpravili na dvodnevni izlet, prvi dan prehodili čudovito pot 52 tunelov, prenočili v kraju Arsiero in naslednji dan naredili krožno Pot Miru okrog Monte Cornetto - po tibetanskem mostu Avis in spotoma pogledali kostnico Pasubio.

Pot Strada delle 52 galerie se začne na sedlu Bocchetta Campiglia na višini 1216 m. Pot iz Slovenije do tja se razvleče na dobre 4 ure. Na izhodišču je veliko (plačljivo) parkirišče.

Pot skozi tunele je nastala v času prve svetovne vojne, ko so gore v Dolomitih bile dobesedno preluknjane. Vhod tukaj je lepo urejen, takoj je jasno, da se gre za zgodovinsko območje, čeprav na koncu koncev je to le pot na goro in skozi goro.

Ravno v času, ko smo prispeli, reditelj na parkirišču je sporočil, da pot skozi tunele so šli pregledati alpini - nekakšni planinski vojaki - v sklopu priprav na sezono in otvoritev (bili smo tam v prvi polovici junija), zato pot bo odprta za obiskovalce šele čez par ur. Tako smo na hitro obrnili načrt poti, še dobro, da je pot krožna. Namesto začeti pot skozi tunele do koče Achille Papa in se nato spustiti nazaj "za goro", smo se do koče povzpeli po poti Strada Scarubbi in se nato skozi tunele spustili nazaj. Obe varianti sta v redu, del, ki je bližji izhodišču je bilj strm, tako skozi tunele, kot skozi gozd, potem je bolj položno. V tunelih zna biti mokro, zato mogoče je bolje hoditi tam navzgor...

No, mi smo nadaljevali pot še malo po cesti, do začetka vzpona skozi gozd. Vreme je bilo sončno in je bilo res zelo vroče, kljub juniju. Na začetku poti je nekaj razgledov v dolino, potem pa kar en čas se vzpenjamo po mulatjeri skozi gozd in to je bilo super, ker senca dreves je bila še kako dobrodošla.

Ko se dvignemo cca na 1400-1500 metrov nadmorske višine, dreves skoraj ne ostane več, steza pa se večkrat združi z makadamsko cesto, ki vodi vse do koče. Tako se lahko sproti odločaš, ali greš v daljših ovinkih po bolj položni cesti ali se bolj strmo vzpenjaš po stezi med kljukami, ki jih dela cesta. Mi smo ubirali ene in druge variante, bolj zaradi senčnih predelov in razgledov. Na nekaj mestih se je pojavljal sneg, a bil je že tako mehek, da ni predstavljal nobene nevarnosti. Tudi na teh predelih ni več take strmine, da bi te skrbelo.

Še nekaj snega na spodnjih legah:

Pogled na cesto, ki vijuga pod nami, vse to smo že prehodili:

Višje kot se vzpenjamo, bolj svet postaja gorski in podoben "pravim" Dolomitom:

Ker makadamska cesta se začne (očitno) nekje pri izhodišču, bilo je res veliko gorskih kolesarjev, z električnimi kolesi, pa tudi s ta pravimi, ko moraš kar pedalirati. Cesta je najbrž super kraj za takšne podvige, višje pa je bil sneg tudi na cesti in kolesarji so imeli nekaj težav.

Cesta gre tudi skozi skalnati zob:

Ko smo že precej visoko, cesta zavije "za goro", tam se odpre pogled skoraj vse do koče Achille Papa, ki je naš današnji cilj. Koča se nahaja na koncu dolge položne ceste, ki je še vsa pred nami, na naslednjem sedlu. Ta del poti je relativno dolg, je pa lep in tudi lahek, krasen odrezek.

Del poti pod snegom, kolesarji so tu morali dol s koles in prehoditi to peš. Čeprav je sneg mehak in pobočje ni zelo strmo, vseeno je obstajala nevarnost zdrsa, še posebej, če se srečaš z nekom, ki ti gre nasproti.

Pogled nazaj na prehojeno pot s sedla v bližini koče (koča se skriva pod goro na drugi strani):

Na sedlu je manjše akumulacijsko jezero, malce višje je bivak.

Koča Achille Papa se skriva prav pod sedlom na višini 1928 m, na strani, ki ima razgled v globoko dolino pod goro. Do koče oz. do sedla smo potrebovali približno 2,5 uri brez nobene naglice, do tu se prehodi približno 10 km poti.

Levo od koče pod vrhom je vhod v tunele, tam se začne pot navzdol po drugi strani gore in deloma skozi njo.

V začetku junija koče je bila še zaprta, ali je bilo zaradi COVIDa, ali je to običajno, ne vem, na vhodu je bilo zapisano, da se koča odpira 20.06. Na terasi so vseeno stali mize in klopi, tako vsi smo se lahko odpočili in pojedli kaj iz nahrbtnika.

Od koče do vrha gore pravzaprav ni več daleč, a tega nismo imeli v planu, mogoče je pot na vrh celo plezalna, po gori je speljano kar nekaj ferat.

Na spodnji sliki nad kočo se vidi bivak:

Spočiti smo si nataknili čelade in prižgali svetilke in se odpravili nazaj. Galerije so speljane blizu zunanji strani gore, pot je praktično vklesana v strmo skalnato steno, sprav je skoraj povsem položna oz. v eni višini. Na neki točki športna ura je pokazala, da smo se celo dvignili nad 2000 m.

Razgledi v dolino so dih jemajoči, so pa nas vedno bolj skrbeli sprva lepi beli oblaki, ki so se vedno bolj približevali in temnili... Vreme se tu zelo hitro spreminja.

Višina tunelov je skoraj povsod višja kot 2 m, res le par mest je, kjer moraš paziti glavo in se skloniti. Vhod v tunele:

Del, ko smo se skozi tunele vzpeli še malo višje, pogled nazaj na kočo in eden od izhodov od tunelov:

Pot skozi tunele:

Večina tunelov je kratkih le nekaj metrov, tako ob vstopu vidi že izhod. Nekaj pa je bilo res dolgih in celo zavitih skoraj v špiralo, kjer brez lučke nisi mogel hoditi.

Še pogled nazaj na kočo:

Čudovite panorame ob poti po robu skal:

Na nekaj mestih smo videli sveži skalni podori, to pa je vsekakor nevarno in pred tako velikimi skalami te ne reši nobena čelada...

Pogled iz tunela med oblake:

V enem od senčnih kotov (sicer ta pot je res v celoti na soncu) najdemo še velik kup snega, ki ga moramo preplezati. Brez težav :)

Pot po robu:

Pogled na pot po robu gore:

Pogled na gore, kjer bomo hodili jutri

Prav smo imeli, ko smo opazovali oblake, za ovinkom nas je že čakal, tako smo deloma hodili tudi v oblaku, kar nam je skoraj prijalo, da se malo izognemo soncu... Dežja pa ni bilo, tako, da je bilo super...

Oblaki se zbirajo:

Skalnate figure:

Eden od vstopov v ferato:

Igra oblakov:

Vsak tunel na poti je oštevilčen, nekateri so celo poimenovani po mestih ali nekih organizacijah. Zelo lahko je odštevati, koliko je še do konca poti. Tuneli se zvrstijo skoraj od začetka in do konca poti, seveda, različno dolgo in pogosto...

Vhod v tunel, ki se v skali zavija v spiralo in se spušča precej nizko, zelo poseben:

Sestop je prav tako trajal 2-2,5 uri, je pa kilometrsko malo krajši, okrog 6-7 km.

Malo nižje izhodišče je še ena koča, kjer se ustavimo na pijačo, nato se spustimo s hribov v mestece Arsiero, kjer imamo rezerviran hotel.

Mestece je res majhno, skoraj me je spominjalo na Kanal ob Soči, le da je brez Soče :) Prometni glavni trg, kjer je naš hotel, cerkev, nekaj barov in restavracij. In to je skoraj vse, kar je v mestu. Tako pristno in simpatično. Zvečer v baru predvajajo neko tekmo, zato ljudje se zbirajo. Hotel je prav soliden, restavracija v hotelu ponuja lokalne specialitete, za katere se potem tudi odločimo... Krasen večer, skoraj pravi dopust, ko se ne rabi še isti dan domov voziti.