Drugi dan vikenda v Malih Dolomitih (prvi dan smo hodili po poti skozi 52 tunelov) smo pričeli v simpatičnem mestecu Arsiero, kjer smo prespali. Tokrat se odpravimo v smer prelaza Pian delle Fugazze, do kostnice Pasubio in od tam na krožni pohod okrog gore Monte Cornetto.
Območja gor tukaj so prizorišča bojišč v času prve svetovne vojne, kostnica Pasubio pa je zgodovinski spomenik. Že včeraj, ko smo hodili po poti 52 tunelov, smo videli spomenik Pasubio, res je velik in na čudovitem kraju, kjer se odpira pogled na okoliške gore in dolino spodaj.
Pred spomenikom je veliko parkirišče, mogoče je parkiranje tudi ob cesti, ki vodi k spomeniku, saj tam se tudi začne planinska pot.
Od spomenika se odpira panoramski pogled na goro, kjer smo hodili včeraj - pot 52 tunelov se vije skoraj pod celotnim grebenom nasproti, koča Achille Papa leži v sedlu na levi strani, ker je tako daleč, se ne vidi, s prostim očesom smo jo skoraj videli...
Ob spomeniku so še vedno topi, ki branijo položaje.
Razgled v dolino pod spomenikom:
Od spomenika se vrnemo na izhodišče poti, prav kmalu pridemo do kovinskega tibetanskega mostu, ki so ga poimenovali Avis. Most je dokaj nov, naredili so ga, ko je nekaj let nazaj plaz odnesel del planinske poti na pobočju gore. Most je takoj postal prava atrakcija, je precej dolg in ozek. Na nedeljsko jutro je bilo veliko ljudi, v obe smeri in z nahrbtniki in psi v naročju ponekod smo težko šli eden mimo drugega. Slika s skoraj praznim mostom je nastala skoraj po naključju, ker so na njem ves čas bili pohodniki.
Tudi mi smo se slikali, čudovito in je zabavno. Ker most je narejen iz kovinskih rešetk, vsakemu ni bilo prijetno gledati pod noge... Pod teboj je le globoka praznina.
V planu smo imeli prehoditi pot okrog gore Monte Cornetto, najprej z ene strani po mostu in dalje vse do koče Malga Campogrosso, tam pa se obrnemo in po drugi strani gore po poti Miru se vrnemo na prelaz, kjer smo pot začeli (oz. kak kilometr stran po cesti).
Deloma pot gre skozi gozd, prav kmalu že hodimo po razglednih pobočjih pod skalnatimi stenami gore, pokrajina je prelepa, prava pravlica v Dolomitih.
Pot je lahka, na začetku je nekaj malega vzpona, potem pa vse približno v eni višini.
Koča Campogrosso leži na višini 1448 metrov. V začetku junija so se komaj odpirali, mogoče je to bil prvi vikend poslovanja, ne vem, a so se še zelo lovili, terasa še ni bila urejena, od pijače so imeli le vodo in coca-colo, pa kavo... V sezoni najbrž bo vse odlično funkcioniralo.
Pavza pri koči je vseeno prijala, od tu se odpravimo dalje, do sosednje koče in dalje na drugo stran gore.
Pri koči so oznake poti, pot Miru - sentiero della Pace - sovpada tukaj z evropsko peš potjo E5. Dpo prelaza Pian delle Fugazze je tukaj približno 2 h hoje, ta stran je daljša (in tudi lepša), pa tudi je več vzpona in sestopa.
Steza se vije po pobočjih gore, kakih 300-500 m nižje vrhov. S poti je na nekaj mestih več odcepov do ferate in proti vrhu.
Prečkamo čudovito planino, nato steza se vzpne precej visoko na eno od sedel na levi strani gore, tam je tudi najvišja točka te poti.
Malo akumulacijsko jezerce na poti:
Čudovita pokrajina:
Pogled nazaj:
Ko se vzpnemo na sedlo, sestop k izhodišču poteka večinoma po gozdu, gremo precej dol, sploh ni občutka, da smo se tako visoko povzpeli. V nekem trenutku spodaj med drevesi opazimo kozoroga, a je bil tako hiter, da je seveda slika razmazana...
Že zelo blizu prelaza, kjer je parkirišče, pridemo ven iz gozda in prečkamo pravljično jaso:
Zaključek poti je na prelazu Pian delle Fugazze, tu sta dve restavracije, veliko parkirišče. Do spomenika kostnice Pasubio je še približno par kilometrov po cesti...
Pot je lahka, dovolj za dopoldanski obisk, vse skupaj je približno 10 km, pri nas je trajalo 3,5 h, ker mi ne hitimo nikamor in hodimo počasi. Pokrajina pa je čudovita, pa tudi most je atrakcija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar